225. člen OZ

Indosament mora biti zapisan na zemljiškem pismu in ni veljaven, če je zapisan na posebni, od zemljiškega pisma ločeni listini. Odškodninske odgovornosti za delo odvetnika ni. Rezultat pravde bi bil namreč enak, tudi če bi odvetnik v njej storil, kar mu očita njegov mandant - domnevni oškodovanec.

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Zemljiško pismo je izvršilni naslov, vendar le, če izkazuje, da gre za upravičenega imetnika tega vrednostnega papirja. Lastnik obremenjene nepremičnine mora plačati zemljiški dolg ob njegovi zapadlosti upravičenemu imetniku zemljiškega pisma. Samo tej osebi lahko lastnik obremenjene nepremičnine tudi plača zemljiški dolg z osvobajajočim učinkom. Le upravičeni imetnik zemljiškega pisma je upravičen predlagati izvršbo ali poplačilo v stečajnem postopku zaradi plačila zemljiškega pisma. Upravičeni imetnik zemljiškega pisma je tisti, ki ima pravico do papirja in pravico iz papirja. Pravico do papirja pridobi imetnik na podlagi tradicije (izročitve) in jo izkazuje s svojo posestjo. Pravico iz papirja pa mora imetnik dokazati. Ker je zemljiško pismo orderski vrednostni papir, imetnik upravičeno imetništvo dokazuje z zakonitostjo prenosa. Zakonitost prenosa pa je mogoče dokazati z nepretrgano vrsto indosamentov. V predloženem notarskem zapisu je izrecno navedeno, da pogodbeni stranki soglašata oziroma pristajata na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čimer pridobi ta notarski zapis moč neposredno izvršljive listine. Razlog p

Zemljiško pismo je izvršilni naslov za zakonitega imetnika samo takrat, kadar je to nasledstvo izkazano z ustreznim indosamentom.

Ko je prejemnica socialnega varstva še živa, ni pravne podlage za regresni zahtevek občine, saj mora CSD izdati odločbo o prenehanju plačevanja stroškov domske oskrbe.

Analogija s prvim odstavkom 399. člena ZOR ni utemeljena, saj predvideva bistveno drugačno situacijo (razmerje med posamezniki), kar potrjuje tudi praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Velja še dodati, da je bil ratio določbe prvega odstavka 399. člena ZOR, ki je bila sprejeta v povsem drugačnem družbenem in političnem kontekstu, v tem, da je fizičnim osebam (posameznikom) preprečeval kapitalske zaslužke s posojanjem denarja drugim fizičnim osebam (posameznikom). Kapitalskih zaslužkov pa brez izrecne zakonske določbe ni mogoče preprečiti pravnim osebam, še posebej ne tistim, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem s kapitalom (npr. bankam, zastavljalnicam), saj gre za izpolnjevanje njihovega poslovnega namena. Dejansko stanje je v tej zadevi bistveno podobno enemu izmed abstraktnih dejanskih stanov, ki jih predvideva tretji odstavek 399. člena ZOR. Ker je posledica ugotovljene nemoralnosti ničnost višine dogovorjenih pogodbenih in zamudnih obresti, je treba uporabiti analogijo z abstraktnim dejanskim stanom, ki predvideva situacijo, ko je med drugimi osebami dogovorjena obrestna mera, ni pa določena njena višina, zato velja obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacij

Merilo, od kdaj teče rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, ne predstavlja trenutka pridobitve lastninske pravice tretjega. Pri štetju roka namreč ni bistveni neposredni učinek posameznega od več dejanj dolžnika, pač pa celotna aktivnost dolžnika, ki je usmerjena k oškodovanju upnikov. V spornem primeru je bila vložitev zemljiškoknjižnega predloga s strani dolžnika I. K., eno od dejanj, ki je privedlo do oškodovanja pritožnice in predstavlja skupaj s pripoznavo in na njeni podlagi izdano sodbo na podlagi pripoznave, enotno dejanje, ki ga je dolžnik pričel s pripoznavo in zaključil z vložitvijo predloga v zemljiško knjigo. Zato je tudi vložitev predloga za vpis v zemljiško knjigo šteti za dejanje, ki ga lahko pritožnica izpodbija na podlagi 255. do 260. čl. OZ. Ker so dolžnikova dejanja najprej z izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka, ki je povzročila izdajo sodbe na podlagi pripoznave, in nato še samoiniciativno realizacijo te sodbe v zemljiški knjigi z vložitvijo predloga za vpis lastninske pravice na ime tožene stranke, kateremu je bilo pravnomočno ugodeno, več kot očitno vsa strmela k namenu oškodovati pritožnico, in so kot takšna vsa nedopustna, zadnje dejanje pa je dolžni

Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov in mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov nasprotujejo moralnim načelom iz 10. in 12. člena ZOR. V skladu z načelom pravičnosti je treba tudi za pogodbena razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, upoštevati kriterij oderuških obresti, kot jih je opredelil kasneje sprejet OZ (225. čl. OZ). tekst : Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako,da se glasi: „Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter sporazum istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja opr. št. R 75/95 z dne 4. 5. 1995 delno nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo 37,5-odstotno realno obrestno mero.“ V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdn

Glede na splošni pojem in vsebino vrednostnega papirja in glede na definicijo nematerializiranih vrednostnih papirjev je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje zaradi poplačila denarne terjatve posebna oblika izvršbe za uveljavitev oziroma prenos denarne terjatve. Za to sredstvo izvršbe je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerialnih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po 100. členu ZIZ.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po členu 100 ZIZ.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v 212. členu in v naslednjih členih, do 234. člena OZ, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev pa ureja ZNVP Ur.l. RS, št. 23/99), ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60. do 64. pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZNVP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristoj