1009. člen ZOR

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Ključno je, da je bila revidentkina poroštvena obveznost v sporazumu ustrezno vsebinsko opredeljena; bistveni elementi obveznosti, za katero je dala kot porok svoje osebno jamstvo (njeni višina in zapadlost ter obresti), so iz njega jasno razvidni.

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Odgovornost solidarnega poroka je primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda. Tudi v času veljavnosti ZPOMZO je bilo v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti implicirano obrestno obrestovanje, pri čemer je bila utemeljena tudi uporabna konformne metode.

Dokler sta menični upnik in dolžnik tudi stranki iz temeljnega razmerja, lahko menični dolžnik zoper meničnega upnika uveljavlja vse ugovore iz razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Načelo abstraktnosti menične zaveze v tem razmerju ne velja.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Poslovna enota kot podružnica sme opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba, za njihovo veljavno sklepanje že po zakonu pooblaščen direktor poslovne enote. Zato pogodba, ki jo sklene poslovna enota, ni nična.

Sodišči sta bili dolžni presoditi toženčev ugovor, da je njegova poroštvena izjava neveljavna oziroma celo nična. Ta ugovor je toženec utemeljeval s tem, da je bil zaveden glede vrednosti stroja, a tega ugovora ni dokazno podprl z ničemer.

Med splošnimi določbami, v katerih ZOR opredeljuje splošna pravila o zastaranju, se v 369. členu nahaja tudi določba o stranskih terjatvah, ki pojasni odnos med glavno terjatvijo in stranskimi terjatvami v primeru zastaranja. Stranske terjatve po svojem nastanku živijo samostojno, v primeru da zastara glavna terjatev, pa zastarajo z njo. ZOR določa v prvem odstavku 379. člena desetletni zastaralni rok. Razlog je v tem, da je terjatev v sodnem (ali drugem) postopku nedvomno ugotovljena in se mora dolžnik sprijazniti z dolžnostjo plačila. V drugem odstavku tega člena pa je predvideno, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne (sodne) odločbe, in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Ker je za občasne terjatve v prvem odstavku 372. člena ZOR določeno, da zastarajo v treh letih, zastara plačilo obresti od glavnice v treh letih.