VSC sklep Cp 938/2010

Pritožbi z dne 5. 7. 2010 in z dne 28. 9. 2010 se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.
Dopolnitvi pritožbe z dne 28. 9. 2010 in z dne 21. 2. 2011 se zavržeta.

Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom z dne 4. 6. 2010 zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za dne 11. 5. 2010 vloženo pritožbo.

Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 31. 8. 2010 pa je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke z dne 11. 5. 2010 štelo za umaknjeno.

Zoper vsakega od navedenih sklepov sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo.

V pritožbi z dne 5. 7. 2010 zoper sklep z dne 4. 6. 2010 je navedla, da v pravnem pouku sodbe ni bilo navedeno, koliko znaša sodna taksa, zato je ob vložitvi pritožbe ni mogel plačati. Kolikor bi sodišče želelo, da je sodna taksa plačana ob vložitvi pritožbe, bi moralo njeno višino zapisati v pravnem pouku sodbe, česar pa ni storilo. Opomin za plačilo sodne takse za pritožbo je toženec prejel 1. 6. 2010, ko mu je bila pošiljka puščena v nabiralniku, vlogo za oprostitev plačila sodne takse pa je poslal takoj naslednjega dne, tj. dne 2. 6. 2010, kar pomeni, da je bila njegova vloga za oprostitev plačila sodne takse pravočasno vložena, že na prvi dan, ko je začel teči rok za plačilo. Navedel je, da takse ni mogel plačati, ker ni vedel niti koliko znaša niti kam jo nakazati, saj tega ni bilo v pravnem pouku sodbe. Prav tako predloga za oprostitev plačila sodne takse ni mogel zapisati že v pritožbi, ker o tem v pravnem pouku sodbe ni bil obveščen, zato tega ni mogel vedeti. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

V pritožbi z dne 28. 9. 2010 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 8. 2010 pa je tožena stranka navedla, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nedopustna oz. preuranjena, saj je sodišče prve stopnje odločalo še preden je bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper sklep z dne 4. 6. 2010, kar predstavlja prejudic v zadevi. Pritožbenemu sodišču je zato predlagal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka je dne 28. 9. 2010 vložila dopolnitev pritožbe z dne 5. 7. 2010 in v njej navedla, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog za oprostitev plačila sodne takse vložila prepozno, nepravilen, saj je za obveznost plačila sodne takse za pritožbo izvedela šele ob prejemu opomina dne 1. 6. 2010, ko je začel teči rok za plačilo sodne takse. Ker je prošnjo za oprostitev plačila sodne takse vložila takoj prvi dan po prejemu opomina, je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse vložen pravočasno in pravilno.

Z vlogo z dne 21. 2. 2011 je tožena stranka ponovno dopolnila pritožbo z dne 5. 7. 2010 in v njej navedla, da je ob enakih okoliščinah Upravno sodišče RS upoštevalo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse, zato bi tudi sodišče prve stopnje moralo ravnati enako in uporabiti določbe 11. in 12. člena Zakona o sodnih taksah. Priložila je dopis Upravnega sodišča RS z dne 31. 1. 2011.

Pritožbi nista utemeljeni, dopolnitvi pritožbe pa sta prepozni.

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 4. 6. 2010:

Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za dne 11. 5. 2010 vloženo pritožbo iz razloga, ker je ta prepozen.

Toženec ne nasprotuje s strani sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovljenemu dejstvu, da je pritožbo vložil dne 11. 5. 2010, medtem ko je predlog za oprostitev plačila sodne takse za navedeno pritožbo vložil dne 2. 6. 2010.

Odločilnega pomena v obravnavanem primeru je, da v skladu z določbo I. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oz. prej veljavnega I. odstavka 14. člena ZST sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Taksna obveznost za pritožbo pa v skladu s 1. točko II. odstavka 5. člena ZST-1 oz. 1. točko II. odstavka 4. člena ZST nastane ob njeni vložitvi. Navedeno pomeni, da bi zgolj v primeru, ko bi toženec ob vložitvi pritožbe hkrati zaprosil za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo in bi sodišče prve stopnje, kolikor bi bili za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, njegovemu predlogu ugodilo, sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkoval tudi za vloženo pritožbo. Ker pa je toženec predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo nesporno vložil po vložitvi pritožbe, tj. po nastanku taksne obveznosti za vloženo pritožbo, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega. Tožencu je tudi pravilno pojasnilo, da upoštevaje zgoraj navedeno pravno podlago, s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, ki ga je vložil po vložitvi pritožbe, ne bi mogel doseči oprostitve plačila sodne takse za pritožbo.

Ob obrazloženem so zato neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da je predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo vložil pravočasno, tj. naslednji dan po prejemu opomina za plačilo sodne takse za pritožbo, saj je bil rok v opominu postavljen zgolj zaradi pravočasnosti plačila sodne takse za pritožbo, ne pa za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, kot si to zmotno razlaga toženec.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje v pravnem pouku tožencu ni bilo dolžno pojasnjevati, koliko znaša sodna taksa za vložitev pritožbe in kako jo je treba plačati, saj to ni sestavni del pravnega pouka v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot določa VI. odstavek 324. člena ZPP, mora sodišče v pravnem pouku o pritožbi navesti rok za vložitev pritožbe, sestavine pritožbe po 335. členu tega zakona, opozorilo iz petega odstavka 98. člena tega zakona, opozorilo, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona, opozorilo na posledice neplačila sodne takse, pri katerem sodišču se pritožba vloži v izvirniku in v koliko izvodih, kar vse je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pravilno zapisalo. Prav tako se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje predpisov v zvezi s tem, kdaj mora stranka predlagati taksno oprostitev, saj gre nepoznavanje pravnih pravil toženi stranki v breme.

Po opisanem je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v

postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 6. 2010.

Dopolnitvi pritožbe z dne 28. 9. 2010 in z dne 21. 2. 2011 pa sta prepozni, saj ju je tožena stranka vložila po izteku zakonsko določenega 15 dnevnega roka za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 4. 6. 2010, zato ju je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP v zvezi z II. odstavkom 343. člena ZPP in 346. členom ZPP).

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 31. 8. 2010:

V skladu s 105a. členom ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi pritožbe oz. najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če v postavljenem roku sodna taksa za pritožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala ob njeni vložitvi, niti je ni plačala v roku 15 dni, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v opominu z dne 14. 5. 2010, v katerem je toženo stranko tudi opozorilo na posledice neplačila oz. nepravočasnega plačila sodne takse za pritožbo. Navedenih ugotovitev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 11. 5. 2010 na obveznost plačila sodne takse za navedeno pritožbo ne more vplivati, saj je bil vložen prepozno, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v sklepu z dne 4. 6. 2010, ki ga je s tem sklepom potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ob tako ugotovljenih odločilnih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pritožba tožene stranke z dne 11. 5. 2010 umaknjena, kot to določa III. odstavek 105a. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ne bi smelo izdati, ker pritožbeno sodišče predhodno ni odločilo o njegovi pritožbi zoper sklep z dne 4. 6. 2010.

V obravnavani situaciji namreč to na odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu nima vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, dolžnik ne bi mogel doseči oprostitve plačila sodne takse za pritožbo, ki jo je vložil dne 11. 5. 2010, saj ni predlagal oprostitve plačila sodne takse hkrati z vložitvijo pritožbe (I. odstavek 13. člena ZST-1 oz. I. odstavek 14. člena ZST).

V

postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Zato je p

ritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 8. 2010 (2. točka 365. člena ZPP).