UPRS sklep I U 2076/2009

Tožba se zavrže.
Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da so odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 653119, 653120, 653121 in 653122 z dne 14. 2. 2005, katerih imetnica je bila družba A. d.o.o., prenehale veljati z dnem 26. 11. 2007. V obrazložitvi je navedla, da je z vpogledom v sodni register ugotovila, da je imetnica odločb o dodelitvi radijskih frekvenc prenehala obstajati – datum vpisa 26. 11. 2007. To dejstvo predstavlja pravno podlago za postopek ugotovitve prenehanja odločb o dodelitvi radijskih frekvenc po uradni dolžnosti, skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom). V skladu s citirano zakonsko določbo je tožena stranka izdala izpodbijano ugotovitveno odločbo o prenehanju veljavnosti odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, izdanih imetnici, ki je prenehala obstajati.

Tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo utemeljuje z dejstvom, da je na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva po nekdanji družbi A. d.o.o. sedanji imetnik pravic do uporabe radijskih frekvenc po odločbah, za katere je tožene stranka ugotovila, da naj bi z dne 26. 11. 2007, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, prenehale. Tožena stranka pri odločanju ni upoštevala pravnega dejstva, da je bila družba A. d.o.o. na podlagi sklepa sodišča z dne 8. 8. 2007 pripojena k tožeči stranki in ni prenehala obstajati v smislu skupnosti premoženja, pravic in obveznosti, ampak le kot subjekt vpisa v sodnem registru. Aktiva in pasiva pripojene družbe A. d.o.o., v katero so spadale tudi pravice do uporabe predmetnih radijskih frekvenc, sta skladno z določbami zakona, ki ureja gospodarske družbe, v celoti prešli na tožečo stranko, ki je univerzalni pravni naslednik premoženja prevzete družbe. Pripojitev družb je namreč oblika statusnega preoblikovanja družb, zato skladno s pravili o univerzalnem pravnem nasledstvu na prevzemno družbo preide tudi celota pravic in obveznosti prevzete družbe. S pripojitvijo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe na prevzemno družbo, ta pa kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Iz navedenega izhaja, da je s trenutkom vpisa pripojitve družbe A. d.o.o. k tožeči stranki slednja postala imetnica pravic do uporabe predmetnih radijskih frekvenc. Tako se tožena stranka ne more pravno upoštevno sklicevati na to, da je imetnik pravic do uporabe radijskih frekvenc prenehal. Imetnik v danem primeru ni prenehal v smislu določb 55. člena ZEKom, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, ampak se je zgolj statusno preoblikoval, kar pomeni, da se je z vsem premoženjem, pravicami in obveznostmi pripojil tožeči stranki kot prevzemni družbi, in da zaradi tega imetnik pravic do uporabe obravnavanih radijskih frekvenc – tožeča stranka - še vedno obstaja. Glede na to tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nezakonita ter sodišču predlaga, naj jo odpravi. Tožeča stranka še dodaja, da je bila izpodbijana odločba izdana dve leti po tem, ko je bila družba A. d.o.o. statusno pravno preoblikovana in kot samostojna enota vpisa izbrisana iz sodnega registra, kar kaže na to, da je tožena stranka tožečo stranko ves čas od izbrisa prevzete družbe dalje skladno z načelom o univerzalnem pravnem nasledstvu dejansko priznavala kot imetnico pravice do uporabe radijskih frekvenc in ji za uporabo zaračunavala tudi pristojbine, kar vse kaže na arbitrarno presojanje organa glede pravic, ki jih ima ali naj jih po izdaji izpodbijane odločbe ne bi imela več tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke želi tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe pridobiti določeno prednost v drugih postopkih, ki jih je tožeča stranka zoper odločbe tožene stranke prisiljena sprožiti pred sodiščem. Pred naslovnim sodiščem se tako vodi postopek pod opr. št. I U 1002/2009, ki je dejansko in pravno gledano povezan z izpodbijano odločbo, tožena stranka pa z izdajo izpodbijane odločbe želi ustvariti vtis, da tožbeni zahtevek v prej navedenem postopku ni utemeljen, ker je prevzeti družbi A. d.o.o. prenehala pravica do uporabe radijskih frekvenc. Tožeča stranka meni, kar zatrjuje tudi v drugih postopkih pred sodiščem, da bi morala tožena stranka izdati sklep, s katerim bi se v register imetnikov pravic do uporabe radijskih frekvenc skladno s kogentnimi pravnimi določbami o univerzalnem pravnem nasledstvu kot imetnik pravic iz obravnavanih odločb o uporabi frekvenc vpisala tožeča stranka, kar pomeni, da bi morala tožena stranka podatke le uskladiti z izvedenimi statusnimi spremembami prvotnih naslovnikov odločb tožene stranke, ne pa vsebinsko ali kakorkoli drugače o njih ponovno odločati, kot to v danem primeru neupravičeno počne tožena stranka z izdajanjem novih odločb. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

Po 1. odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ni sporno, da tožeča stranka ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku za izdajo izpodbijane odločbe; to ne izhaja ne iz odločbe, niti tega dejstva ne zatrjuje tožeča stranka. Izpodbijana odločba tožeči stranki tudi ni bila vročena, kar izhaja tako iz same izpodbijane odločbe (ki navaja, da se vročitev odločbe družbi A. d.o.o. opravi z objavo na oglasni deski tožene stranke in enotnem državnem portalu e-uprava) in tudi iz dopisa tožene stranke z dne 13. 11. 2009 (ki ga je ta posredovala sodišču), iz katerega izhaja, da je kopijo izpodbijane odločbe posredovala tožeči stranki v vednost. Glede na citirano določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 tožeča stranka tako ni aktivno legitimirana za tožbo zoper izpodbijano odločbo.

Na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati navedbe tožeče stranke o njenem univerzalnem pravnem nasledstvu po družbi A. d.o.o. zaradi združitve družb, v posledici česar je bila družba A. d.o.o. iz sodnega registra kot subjekt vpisa izbrisana. Tožena stranka namreč tožeče stranke očitno ni štela kot osebe, ki bi ob prenehanju družbe A. d.o.o. lahko prevzela položaj stranke v postopku. Ob analogni uporabi določbe 1. odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/2008, ZUP) je tako lahko ravnala, če je menila, da se v postopku ne odloča o pravici, ki lahko preide na pravnega naslednika. Ob taki procesni situaciji pa bi tožeča stranka morala uveljavljati najprej priznanje položaja stranke v upravnem postopku pri toženi stranki (ker je za postopek izvedela očitno šele po izdaji izpodbijane odločbe – s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP), in (šele) zoper sklep, s katerim ji tožena stranka udeležbe ne bi priznala, bi lahko vložila tožbo v upravnem sporu (2. odstavek 17. člena ZUS-1). Tožena stranka se namreč v izpodbijanem upravnem aktu še ni opredelila do navedb, ki jih podaja tožeča stranka v tožbi, da naj bi namreč s prenosom premoženja prevzete družbe A. d.o.o. na podlagi pogodbe o združitvi prešle na tožečo stranko kot prevzemno družbo pravice do uporabe radijskih frekvenc po odločbah, za katere je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugotovila, da so prenehale (pojasnjuje smiselno tako sicer v odgovoru na tožbo). Zato se do takih tožbenih navedb sodišče ne more opredeljevati ter izpodbijanega upravnega akta tudi ne more šteti kot akta, izdanega v postopku, v katerem je tožeča stranka imela položaj stranke, ali kot akta, s katerim bi bila tožeči stranki že zavrnjena udeležba v postopku.

Glede na povedano tožeča stranka ne izkazuje aktivne legitimacije za tožbo. Zato je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo moralo zavreči. Na tak razlog je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

Sodišče je po predsednici senata odločilo na podlagi 3. odstavka 36. člena ZUS-1.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrže, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.