VSK sklep Cp 110/2011

Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelami št. 923/21 in 923/6 (pomotoma je očitno izpuščen zapis katastrske občine – k.o. P.), ob vložitvi predloga last prve nasprotne udeleženke, parc. št. 924/1 last druge nasprotne udeleženke, parc. št. 923/4 last prvega in drugega predlagatelja in parc. št. 923/1 last tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca in to po močnejši pravici tako, da poteka od točke A (ZK točka 1817) v ravni liniji dolžine 28,87 m do točke B (ZK točka 1238), v ravni liniji dolžine 6,95 m do točke C (ZK točka 1237) s tem, da so točke A,B,C v naravi označene s trajnimi mejnimi znamenji, kot je to določno opredeljeno v izreku in iz skice izvedenca Seljaka z dne 29.12.2010 sestavni del sklepa. Ugotovilo je, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 11.250,00 EUR in odločilo še o skupnih stroških.

Zoper sklep sta se pritožila predlagatelja. Uveljavljata vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z odredbo po 356. členu ZPP. Opozarjata, da pred uvedbo postopka meja med točko A in tromejo med parcelo 923/1, 923/21 in 923/6 ni bila dokončna, sodišče bi, ker z določitvijo meje po močnejši pravici vsi udeleženci niso soglašali, moralo določiti mejo po zadnji mirni posesti, torej v korist predlagateljev. Iz IDPOS 6027 ne izhaja, da bila bila ta meja dokončna, podana je postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek ni razumljiv, ko navaja parcele, katerih lastnik naj bi ob vložitvi predloga bil prvi nasprotni udeleženec. Tudi ni možen preizkus sklepa glede skupnih stroškov, saj je bil prvi meritorni sklep o meji razveljavljen in je pritožnik ponovno uveljavil ponovne celotne skupne stroške, ki jih sklep ne prizna. Nobene potreba pa ni bilo, da se izda sklep o dopolnitvi predloga, in je pritožnik predlagal podrejeno, da se dopolnitev šteje podrejeno za pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo materialno pravo ter je zato odločitev nezakonita. Zakon o nepravdnem postopku v 132. členu določa, da se postopek za ureditev meje začne na predlog, ki mora vsebovati zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, kot tudi ime, priimek in prebivališče lastnikov oz. uporabnikov zemljišč med katerimi je meja sporna in razloge, zaradi katerih se predlaga ureditev meje. Po določbi 19. člena ZNP je udeleženec postopka poleg predlagatelja in nasprotnega udeleženca tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša in oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Ker je materialni položaj lastnikov tak, da se učinki odločbe nanje nanašajo (odločba o ureditvi meje), je treba v postopek za ureditev meje pritegniti vse lastnike oz. solastnike. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tekom postopka prišlo do odsvojitve parc. št. 923/21 s strani prve nasprotne udeleženke tako, da je sedaj parcela vpisana kot last tretje osebe. Menilo pa je, da odsvojitev nepremičnine ni ovira, da se postopek med istimi udeleženci dokonča glede na določbo 190. člena ZPP. Tako stališče je zmotno, postopek se lahko dokonča tudi z zavrnitvijo, zavrženjem, in je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre po naravi spora za „lastninski spor“, ko odločba tretjega ne more vezati, če ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, in sodišče prve stopnje ob tem tudi ni upoštevalo, da odtujitev stvari, o kateri teče pravda, pomeni le naknadno ločitev procesne od stvarne legitimacije. V tem konkretnem nepravdnem postopku morajo iz že navedenega razloga sodelovati v postopku vsi lastniki oz. solastniki, na katere se odločba nanaša, kar pomeni, da bi moralo sodišče, ko je ugotovilo, da je prišlo do odtujitve ene od parcel, pozvati predlagatelja, da temu ustrezno prilagodita predlog tako, da ga razširita še na tega lastnika v smislu 108. člena ZPP, in ob tem upoštevati, da bo tretji težko odrekel soglasje, saj je bilo v praksi že zavzeto stališče, da določbe 192. člena ZPP (ki pogojujejo razširitev tožbe na novega toženca - torej udeleženca v nepravdnem postopku - le z njegovo privolitvijo) v nepravdnem postopku ni mogoče smiselno uporabiti, saj je treba zagotoviti v nepravdnem postopku možnost, da so vključeni v postopek vsi, katerih interes bi bil lahko prizadet s sodno odločbo (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 347/1996 z dne 29.8.1996).

Sodišče druge stopnje je iz navedenega razloga sklep razveljavilo, na da bi se opredelilo do drugih razlogov pritožbe, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da postopa v skladu z danimi napotki. Ko bo ponovno odločalo o meji, če bo predlagatelj ustrezno dopolnil predlog, bo moralo v izreku opredeli parcele z identifikacijskih znakom (3. člen Zakona o zemljiški knjigi), iz skice zamejničenja z izmeritvenimi podatki pa morajo izhajati podatki glede vseh parcel, opredeljenih v izreku sklepa.

Sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu pritožbe, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku. Določba 356. člena ZPP sicer daje sodišču druge stopnje pooblastilo, da lahko v primeru razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, odredi, da se opravi nova glavna obravnava (narok) pred drugim sodnikom posameznikom. V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni zasledilo nobene okoliščine, ki bi narekovala takšno odločitev.

Sodišče druge stopnje je odločitev sprejelo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).