VSC sodba I Kp 195/2009

Pritožba zagovornika obdolženega V. Z. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi V. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po I. odst. 288. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Obsojen je bil še na povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse. Oškodovanca D. M. in F. M. pa sta bila s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo.

Obdolženčev zagovornik sodbo pravočasno izpodbija zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Po mnenju zagovornika je izpodbijana sodba nezakonita, ker izrek in obrazložitev sodbe ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po I. odst. 288. člena KZ, saj ni navedeno katero kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, je obdolženec sploh naznanil. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu in je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP. Enako velja za zapisa, da sta državna tožilka in državni tožilec „dopolnila opis kaznivega dejanja“. Sodišče prve stopnje je postopalo nezakonito, ko je na glavni obravnavi dne 12.02.2009 zgolj mimogrede in pavšalno seznanilo stranki z odločitvijo podpredsednice sodišča o predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice. Ta sklep zagovorniku ni bil vročen. V izpodbijani sodbi pa ni bil obrazložen sklep razpravljajoče sodnice o zavrženju zagovornikove zahteve za njeno izločitev. V zvezi z izločitvijo listin je sodišče prve stopnje napačno uporabilo II. odst. 83. člena ZKP, namesto 240. člena ZKP. Zato izpodbijana sodba nima razlogov o izločitvi listin. V nasprotju z listinami sodnega spisa je sodišče prve stopnje podalo razloge, da je bil pri telefonični naznanitvi P. u. C., O., obdolženi opozorjen na posledice kaznivega dejanja krive ovadbe. V listinah O. C. in PP Š. je zapisano, da naj bi bil obdolženi poučen po določbah Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki pa v času kaznivega dejanja sploh ni več veljal. Zgrešen je očitek, da je obdolženec vedel, da mu policista nista ukradla denarja. Ker je imel obdolženi fizični stik le s policistom, je bil utemeljeno prepričan, da mu je odvzel denar. Obdolženec, ki je bil pretresen zaradi načina nedopustnega postopanja policistov in je bil telesno poškodovan, ni razmišljal o drugih osebah kot možnih storilcih. Sodišče prve stopnje je napačno prebralo izvid S. b. C. z dne 01.02.2001. Prvo sodišče je nekritično sprejelo izpovedbo priče J. J., da se z obdolžencem nista peljala do D. Nobenega kontrolnega dokaza ni, da je ura na posnetku varnostnih kamer tudi dejanski čas. Protispisno je razlogovanje, da je obdolženi poklical po telefonu ženo, zaradi česar je prišlo do napačnega zaključka glede zagovora o izpraznjenem telefonu. Sodišče je spregledalo uradni zaznamek o izjavi priče J., da se je zadnji del vozila ob varnostnem pregledu obdolženca nekaj časa majal. Sodišče prve stopnje je, glede na ugotovljene olajševalne okoliščine, določilo previsoko kazen zapora. Okoliščina, da bi lahko oškodovanca izgubila službi ne more imeti nobenega učinka, protispisna in neobrazložena pa je trditev sodišča, da je obdolženi zavlačeval in oviral izvedbo kazenskega postopka. Ker oškodovanca nista premoženjskopravnih zahtevkov oblikovala v skladu z določilom III. odst. 102. člena ZKP, njunih zahtevkov sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo šteti za premoženjskopravna zahtevka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odgovor na mnenje višjega državnega tožilca je zagovornik podal dne 10.07.2009. Vztraja pri stališču, da pritožbeno izpodbijana sodba nima razlogov o izločitvi listin.

Pritožba ni utemeljena.

Po temeljiti proučitvi spisovnega gradiva sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče popolno in pravilno dognalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je, na tako dognano pravno relevantno dejansko stanje, pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po I. odst. 288. člena KZ.

V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da tako krivdorek pritožbeno izpodbijane sodbe, kakor tudi njena obrazložitev, vsebujeta vse predpisane zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe po I. odst. 288. člena KZ. Res je eden od znakov tega kaznivega dejanja ta, da storilec naznani storitev uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Ob tem se mora storilec zavedati, da prijavlja tovrstno kaznivo dejanje, ni mu pa potrebno vedeti za njegovo pravno opredelitev. Opis kaznivega dejanja v prvostopni sodbi vsebuje na temelju zakona oblikovan abstraktni (zakonski) dejanski stan ter konkretni opis življenjskega primera glede na prvine, ki jih določa zakonski dejanski stan (konkreten opis dejanja). Obdolžencu se tako očita, „da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil...“ (abstraktni dejanski stan), kar je v nadaljevanju konkretizirano z vsebino obdolženčevih naznanitev ter očitkom o njegovem zavedanju dejstva, da mu policista nista ukradla zneska 3.000 DEM, a je kljub temu dejanje naznanil (konkretni dejanski stan). Zakonski znak naznanitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja je v opisu kaznivega dejanja torej konkretiziran z očitkom naznanitve tatvine zneska 3.000 DEM. Ker predstavljata abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja celoto, ni potrebo, da bi se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljali. Obenem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožbeno izpodbijana sodba zadostno obrazložena glede tega, katero uradno pregonljivo kaznivo dejanje je obdolženec naznanil. V obrazložitvi sodbe (npr. peti odst. na l. št. ...) prvostopno sodišče razloguje o naznanitvi tatvine denarja. Kaznivo dejanje tatvine po 211. členu KZ sodi med kazniva dejanja zoper premoženje. To kaznivo dejanje je uradno pregonljivo, razen v primeru iz 230. člena KZ, ko je storjeno zoper oškodovanca s katerim je storilec v bližnjem razmerju (zakonec, krvni sorodnik v ravni vrsti itd.), ko se pregon začne na zasebno tožbo. Glede na same okoliščine primera, ko je obdolženec naznanil policista, ki sta ga obravnavala kot storilca cestnoprometnih prekrškov in ker tekom celotnega kazenskega postopka sploh ni bilo sporno, da domnevni oškodovanec naznanjenega kaznivega dejanja tatvine, torej obdolženi V. Z., nima svojstva osebe iz 230. člena KZ, pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje glede tega zakonskega znaka kaznivega dejanja dovolj določno opredelilo in ni storilo bistvene kršitve kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP. Prav tako mu, glede na popolnost opisa kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe, ni moč očitati kršitev 1. točke 372. člena KZ, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje namreč ni kaznivo, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah 11. do 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

V skladu z določbo I. odst. 344. člena ZKP sme upravičeni tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožni akt, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na spremenjeno dejansko stanje. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi uporabilo termin „dopolniti“, ni vplivala na zakonitost sodbe. Posebej se sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni potrebno ukvarjati z razlogi za spremembo obtožnega akta, saj je njegova prvenstvena naloga, da navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, presodi verodostojnost protislovnih dokazov, navede razloge, zakaj ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja. Sprememba obtožnega akta ni okoliščina, katere neobrazložitev bi pomenila odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in zato ni podana pritožbeno očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki I. odst. 371. člena ZKP, saj je bilo že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da niso podani razlogi za izločitev sodnice posameznice po 4.a točki 39. člena ZKP. Sodnica posameznica je sprožila postopek po 40. členu ZKP in podpredsednica okrajnega sodišča je s sklepom z dne 06.02.2009, opr. št. Su 22/2009, odločila, da se sodničina zahteva zavrne. Svojo odločitev je podpredsednica sodišča utemeljila s tem, da vsebina uradnega zaznamka o zbranih obvestilih ni takšna, da bi lahko vplivala na sodničino odločitev. Obdolženi je namreč vseskozi zanikal storitev kaznivega dejanja in v uradnem zaznamku navajal enako kot v zagovoru. Postopek po 40. členu ZKP je poseben postopek v okviru kazenskega postopka, v katerem državni tožilec in obdolženec nista stranki. Zato se ta sklep strankama ne vroča in se zoper njega ne moreta pritožiti. Postopanje sodišča prve stopnje torej ni bilo nezakonito kot mu to pripisuje pritožnik. Glede na to, da stranke v kazenskem postopku več ne morejo uveljavljati razloga za izločitev sodnika, ki ga je neuspešno uveljavljal sodnik (V. odst. 41. člena ZKP), je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je na glavni obravnavi dne 12.02.2009 s sklepom zavrglo kot nedovoljeno zahtevo obdolženčevega zagovornika za izločitev sodnice. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ustrezno obrazložilo, povsem zadostna pa je tudi obrazložitev v razlogih sodbe, saj je navedeno, da je zagovornik navajal enake razloge za izločitev, da je zahtevo štelo za ponavljajočo zahtevo in pojasnilo zakonsko podlago po V. odst. 42. člena ZKP.

Zagovornik ima sicer prav v pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje sklep o izločitvi listin z dne 09.01.2009, opr. št. K 150/2001, izdalo na napačni zakonski podlagi. Glede na to, da je bil sklep izdan v fazi glavne obravnave, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi določil IV. odst. 340. člena ZKP. Na podlagi citiranega zakonskega določila se sme ta sklep izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da je bil obrazložen sklep o izločitvi listin obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročen s poukom pravici do pritožbe, pa pritožbe nista vložila. Vsekakor sta bila seznanjena z razlogi za izdajo sklepa in zato obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, podana pa ni niti kršitev določb 11. točke I. odst. 371. člena ZKP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.

Pritožnik nima prav, ko pritožbeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in podalo razloge v nasprotju z listinami spisa, glede opozorila obdolžencu na posledice kaznivega dejanja krive ovadbe. Opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice. Upoštevajoč vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon Policijske postaje Šentjur (l. št. ...) in uradnega zaznamka o sprejemu ustne kazenske ovadbe po telefonu OKC Celje (l. št. ...)z dne 31.01.2001, pa se kot protispisno izkaže ravno pritožnikovo razlogovanje glede danosti opozorila. Na zakonitost in pravilnost sodbe tudi nima nobenega vpliva, sicer res napačno sklicevanje na določila 288. člena Kazenskega zakonika RS, saj gre po obeh zakonih za povsem identično zakonsko besedilo.

Sodišče prve stopnje je povsem logično in prepričljivo obrazložilo svoje zaključke glede tega, zakaj je prepričano, da je obdolženec vedel, da mu policista nista ukradla 3000 DEM. Utemeljeno se je sklicevalo na izpovedbe priče J. J. ter tudi izpostavilo bistvene razlike med izpovedbami te priče in obdolženčevim zagovorom. Še zlasti gre opozoriti na dokazno povsem ovržen obdolženčev zagovor o poskusni vožnji po avtocesti do D. Povsem nobenega razloga ni, da sodišče prve stopnje v tem delu ne bi verjelo priči J., saj pred obravnavanim dogodkom ni imel opravka z nobenim od udeležencev, ki jih sploh ni poznal in je zato bil kot priča popolnoma neobremenjen. Ta priča pa je v nasprotju z obdolžencem tudi izpovedala, da obdolženec po postopku policistov ni z ničemer nakazal, da išče denar. Priča je celo mislila, da je obdolženec odstopil od nakupa avtomobila, ker mu ta ni bil všeč. Neutemeljen je očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje spregledalo uradni zaznamek o izjavi priče J. J. glede majanja zadnjega dela terenskega vozila ob obdolženčevem varnostnem pregledu. Priča je bila o tem zaslišana na glavni obravnavi dne 05.01.2009 in je povedala, da se kaj posebnega, tedaj ko je sedel v vozilu, z njim ni dogajalo in da ne ve ali se je vozilo kaj premikalo. Tudi če gre obdolžencu verjeti, da je imel v kritičnem času prazno baterijo prenosnega telefona (sodišče prve stopnje res napačno zaključuje, da naj bi se obdolženec zagovarjal, da je telefoniral ženi), pa vseeno ni logično kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je kaznivo dejanje naznanil šele dve uri po ugotovitvi, da naj bi mu policista odtujila precejšen znesek denarja. Res bi bilo nenavadno, da bi se obdolženec, razburjen že zgolj zaradi postopka policistov, potem, ko bi ugotovil, da sta mu ta odtujila tudi zajeten znesek denarja, odpeljal domov in šele ob 14.20 uri kaznivo dejanje naznanil na Operativno komunikacijski center Policijske uprave v C., ko pa je bil po postopku policistov le nekaj minut vožnje oddaljen od zgradbe P. u. v C. Zato gre sprejeti tudi motiv za obdolženčevo ravnanje kot ga je osvetlilo sodišče prve stopnje – uresničevanje groženj izrečenih zoper policista tekom njunega postopka, torej obdolženčevo maščevanje. Res je sicer sodišče prve stopnje povsem laično ocenilo obdolženčevo zdravstveno dokumentacijo, vendar morebitne obdolženčeve telesne poškodbe niso relevantne za ta kazenski postopek, ker z ničemer ne vplivajo na obstoj konkretno obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da so zato pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

Po mnenju pritožbenega sodišča se je prvostopno sodišče pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave, pri čemer je obdolžencu določilo kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Taka kazen po mnenju pritožbenega sodišča ni previsoka, ampak je določena v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter teže kaznivega dejanja (ki se odraža tudi v možnih posledicah za oba oškodovanca) in stopnje storilčeve kazenske odgovornosti. Res je bila glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi večkrat odložena zaradi razlogov na strani obdolženca (bolezen), vendar je sodišče očitno te razloge štelo za opravičljive. Zato obdolžencu sicer res ni mogoče šteti za obteževalno zavlačevanje in oviranje izvedbe kazenskega postopka, vendar po mnenju pritožbenega sodišča, ne gre za tako pomembno okoliščino, ki bi, ob upoštevanju ostalih dognanih okoliščin, pretehtala v prid določitve milejše kazni in krajše preizkusne dobe.

Določna označitev premoženjskopravnega zahtevka pomeni, da mora upravičenec zahtevek čimbolj natančno opredeliti glede vrste in višine škode in načina njene povrnitve, tako da bo sodišče lahko o zahtevku meritorno odločilo in da bo pravnomočno odločbo, če bo zahtevku ugodeno, tudi mogoče izvršiti. Pred pričetkom glavne obravnave dne 05.01.2009 (l. št. ...) sta oškodovanca na račun telesnih in duševnih bolečin priglasila premoženjskopravna zahtevka po 1.200,00 EUR. Sodišče ni imelo nobenega razloga in zakonske podlage, da njunih zahtevkov sploh ne bi obravnavalo. Ob obravnavanju zahtevkov pa je povsem pravilno ocenilo pomanjkanje podlage za razsojo o njuni utemeljenosti ter oba oškodovanca s celotnima zahtevkoma po II. odst. 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz I. odst. 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.