14. člen KZ

Stališče, da majhna vrednost ukradene stvari ne pomeni, da v ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, oziroma da kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena, kot ga je urejal 14. člen KZ, ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 361/2007). Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR oziroma 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delodajalec ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V nasprotju s tem je bilo dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ opredeljeno kot dejanje, ki ima sicer v zakonu določene znake kaznivega dejanja, ni pa kaznivo dejanje - zaradi majhnega pomena. Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi ne presoja po določbah kazenskega prava, ampak se ob ugotovitvi kršitve z znaki kaznivega dejanja z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank presoja, ali je

Odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju, ki sodi med kazniva dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen ogroženosti varovane vrednote v smislu uporabe instituta dejanja majhnega pomena. Pri tem dejanju se ščiti spolna integriteta otroka, ki spolnosti kot pomebnega dela življenja še ne razume, ter se na ta način zagotavlja skladen razvoj otroka.

Odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper pravni promet sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen varovane pravne vrednote, tako da bi lahko govorili o dejanju majhnega pomena.

Zastaranje kazenskega pregona je po tretjem odstavku 112. člena KZ pretrgano z vsakim procesnim dejanjem za pregon storilca kaznivega dejanja in ne šele, ko je domnevni storilec s tem dejanjem seznanjen.

Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena KZ je protipravnost poseben zakonski znak kaznivega dejanja in je treba ugotoviti pravno podlago, ki je bila (če je bila) z izvršitvenim dejanjem prekršena.

Med ostalim sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo.

Nepremoženjska korist kot zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (prvi odstavek 261. člena KZ) je v pridobitvi kakršnihkoli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more odvzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist (95. in 96. člen KZ).

Zapisnik te komisije je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku in ni bilo dolžno ugoditi predlogu za zaslišanje njene predsednice MD, kot navaja pritožba, saj ni šlo za procesno situacijo, ko sodišče na glavni obravnavi na zahtevo stranke zasliši pričo, ki je bila v kazenskem postopku že zaslišana oziroma izvedenca, ki je podal pisni izvid in mnenje. Upoštevati je potrebno, da je obdolženec vpisal v račun lažne podatke, ko je navedel dela, ki niso bila opravljena, ob tem višino zneska na računu, in da je bil račun podlaga za ravnanje soobdolženca, ki je ta znesek neupravičeno nakazal z žiro računa Krajevne skupnosti Petišovci na račun svoje žene. Glede na navedeno bi bil zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, nepravilen, in zato pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni utemeljena.

Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Zagovornik obdolženca uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko navaja, da bi bilo potrebno dejanje obdolženca šteti kot družbeno manj nevarno dejanje, saj je obdolženi mlajši polnoletnik nekaznovan, dejanje je storil zato, ker je bil zaljubljen, pa tudi posledic dejanja ni. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z navedenim v bistvu zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko meni, da bi bilo potrebno obdolženčevo dejanje oceniti kot dejanje majhnega pomena iz člena 14 KZ. Pritožba v tej smeri pa po oceni pritožbenega sodišča ne more biti uspešna.

Določb o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob izredni odpovedi se namreč ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanja, ampak ali je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja tako, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi take kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank presoja še, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. V kolikor to ni mogoče, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Obdolženec je gojil trinajst sadik konoplje, torej prepovedano drogo, ki jo je vzgajal z namenom, da iz nje pridobi marihuano, kar niso okoliščine, zaradi katerih bi bilo obdolženčevo ravnanje mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ, tudi če škodljive posledice niso bile povzročene, ker konoplja še ni bila uporabljena kot droga.

Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tud

V teoriji in praksi je uveljavljena t. i. aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči dejansko razpolaganje s stvarjo. Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi delodajalca ne presoja po 14. členu KZ. Ob ugotovitvi takšne kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Gre za presojo v pogodbenem odnosu dveh strank, ki ga med drugim karakterizira osebno in neprekinjeno opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca in v katerem velja načelo prepovedi škodnega ravnanja (4. in 35. člen ZDR).

Inkriminacija za prekršek ne izključuje pregona za kaznivo dejanje.

Res je sicer, da je po splošnih pravilih za odmero kazni iz drugega odstavka 41. člena KZ mogoče povratek obravnavati tudi znotraj storilčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju in ne samo znotraj njegovega prejšnjega življenja, vendar imajo v prvem primeru prednost okoliščine, ki so s tem kaznivim dejanjem neposredno povezane.

Uporaba inštituta dejanja majhnega pomena pri kaznivem dejanju po členu 197/II KZ pride v poštev le izjemoma.

Očitek storilcu, da s silo ali resno grožnjo izterja dolg že sam po sebi šteje, da je storilec upravičen do povrnitve dolga, in da je torej materialno oškodovan, vendar pa se pri izterjavi ne posluži legalnih poti, temveč uporabi silo oziroma resno grožnjo. Dejstvo, da je oškodovanka odlagala plačilo zato ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi bistveno zmanjšala težo dejanja. Zagotavljanje vzdušja fizične premoči sicer res pomeni zgolj pasivno ravnanje, kot navaja pritožnik, vendar ni moč mimo tega, da na drugi strani predstavlja tudi posebno obliko grožnje, ki jo storilci, pa čeprav le s svojo navzočnostjo, sporočajo oškodovancu. Neposredna grožnja bo tako odvisna bodisi od same pojavnosti takih oseb, ki dajejo videz, da so vsak trenutek sposobne uporabiti silo, ali pa od števila teh oseb, zaradi česar se oškodovanec čuti neposredno resno ogrožen.

1. Glede na izražene pomisleke je namreč potrebno pojasniti, da sprejem dokončne odločitve invalidske komisije o kategoriji invalidnosti ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem predsednika komisije, saj je ta, čeprav je kot predsednik imel ključno vlogo, pri končni odločitvi le bil njen enakopraven član. Dejstvo torej je, da sta se preostala člana senata strinjala s predhodnim mnenjem in je zato njihov zaključek o kategoriji invalidnosti zavarovanca predstavljal le strokovno oceno, ki je lahko bila ali pa tudi ne, pravilna. Postopek odločanja na komisiji je bil izveden v skladu s pravilnikom, odločitev pa je bila sprejeta tako na podlagi zdravstvene dokumentacije kot pregleda zavarovanca na komisiji in tudi če se je ocena komisije o kategoriji invalidnosti razlikovala z oceno sodnega izvedenca dr. M. B., ni moč trditi, da je bilo opravljeno uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, temveč je šlo za strokovno oceno, ki pač ni bila pravilna. 2. Ne drži namreč, da tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti, kolikor se dejansko stanje na glavni obravnavi ni spremenilo. Določba 1. odst. 344. čl. ZKP opredeljuje pravico tožilca, da spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažej

Zaprosilo oškodovanca za intervencijo policistov je mogoče šteti kot predlog za pregon. Zakon namreč obličnosti ne predpisuje in je zato v vsakem primeru potrebno ugotavljati voljo oškodovanca.