VSC sklep CP 238/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah II, III, IV, V, VI, VII in VIII izreka razveljavi ter vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I izreka iz zapuščine po obeh zapustnikih izločilo po 6/120 - tin (skupaj 12/120 - tin) na nepremičninah parc. št. ..., ..., ... in ..., vpisane v vl. št. ... k.o. P., v korist dedinje K. R. V točki II izreka je ugotovilo, kaj spada v zapuščino po pokojni M. D. in da je zapustnica napisala pravnoveljavno oporoko. V točki III izreka je razglasilo za oporočnega dediča po pokojni M. D. zapustničinega vdovca (do 4/6 zapuščine), za nujni dedinji pa zapustničini hčerki K. R. in M. D. (vsaka do 1/6 zapuščine). V točki IV izreka je ugotovilo, kaj spada v zapuščino po pokojnem K. D. in da je zapustnik napisal pravnoveljavno oporoko. V točki V izreka je razglasilo za oporočno dedinjo po pokojnem K. D. zapustnikovo hči K. R. (do 3/4 zapuščine) in za nujno dedinjo zapustnikovo hči M. D. (do 1/4 zapuščine). V točki VI izreka je odredilo ustrezne vpise v zemljiško knjigo in izplačila denarnih zneskov. V točki VII izreka je odmerilo sodno takso in v točki VIII izreka zavrnilo predlog dedinje M. D., da naj sodišče zapuščinski postopek prekine in dedinjo napoti na pravdo zaradi ugotavljanja razlogov dedne nevrednosti dedinje K. R. po obeh zapustnikih.

Zoper takšen sklep je dedinja M. D. vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Navedla je, da je sodišče v zvezi z izločitvenim zahtevkom zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je bila električna napeljava napeljana s strani zapustnikov v letu 1960 in tudi strešna kritina je iz istega obdobja. Sodišče je zato ta vlaganja dedinji R. nezakonito prisodilo. Poleg tega je sodišče le delno odločilo o izločitvi določenega premoženja, saj je spregledalo njen predlog za izločitev nepremičnine parc. št. ... k.o. P., ki ga je podala v vlogi z dne 1.7.2009. V zvezi s tem bi moral biti imenovan izvedenec geodetske stroke, ki bi odmeril ustrezni del nepremičnine. Sodišče tako ni odločilo o vseh predlogih in je kršilo načelo kontradiktornosti po 8. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica je nadalje navedla, da bi bilo potrebno odločiti tudi o njenih vlaganjih v kovačijo in delo na domačiji D. ter o višini najemnine, ki jo je plačevala R., ki je ves čas zapuščinskega postopka izključno uporabljala nepremičnine. Navedeno je večkrat izpostavila v zapuščinskem postopku, vendar sodišče o tem ni odločilo. Prav tako je večkrat opozorila na premoženje, ki bi moralo biti na zapustnikovih računih nekdanje LB Š. Gre za pokojnino A. K. v znesku preko 1.000 DEM in darilo K. v znesku med 8.000 DEM in 10.000 DEM, ki je bil izročen M. D., ta pa ga je nakazala na račun svojega moža. Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj tega denarja v trenutku smrti zapustnika oz. kdo in kdaj ga je s pokojnikovih računov dvignil. Prav tako niso bili v zapuščinski masi zajeti certifikati, ki jih je zapustnik prejel po osamosvojitvi. Zato je nepravilna ugotovitev, da je bilo dobroimetje zapustnika pri finančnih institucijah slabih 20,00 EUR. Pritožnica je nadalje očitala sodišču, da ni upoštevalo njenih pripomb zoper izvedeniško mnenje. Glede na to, da sta ugotovitvam izvedenca nasprotovali obe dedinji, bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca, ki bi natančno ugotovil dejansko stanje nepremičnin. Pritožnica je še opozorila na njen predlog za ugotovitev dedne nevrednosti oporočne dedinje R., ki je bil podan v skladu z določili ZD, sodišče pa ga ni upoštevalo, kljub temu da je bil razlog nevrednosti ustrezno obrazložen, sporno ravnanje je bilo opisano in priloženi so bili določeni dokazi. Dedinja R. je temu nasprotovala, zato je to sporno dejstvo, o katerem ne sme odločiti zapuščinsko sodišče, ampak mora prekiniti zapuščinski postopek in napotiti stranko na pravdo. Zakon o dedovanju pa tudi ne določa, da bi udeleženci morali določen ugovor ali dejstva navesti do določene časovne točke, kot je to urejeno v ZPP, saj zapuščinski postopek ne pozna t.i. prekluzije. Nadalje je sodišče ravnalo nezakonito glede pritožničinega predloga, da se v dedni delež R. všteje darilo (nepremičnina parc. št. ... k.o. Š.), ki ga je le ta dobila tekom življenja zapustnice, kar med postopkom ni bilo sporno. Pritožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zahtevala pa je še povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o dedovanju po dveh zapustnikih in sicer po pokojni M. D., umrli 23.1.1986 in po pokojnem K. D., umrlem 31.12.1991.

Ne drži pritožbeni očitek, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča, kako se po zapustnikih deduje. Sodišče je izračunane deleže, v skladu s katerimi dedinji dedujeta, ustrezno obrazložilo na strani 10 izpodbijanega sklepa. Deleže, kot izhajajo iz izreka izpodbijanega sklepa, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ki je naredilo v zvezi s tem uradni preizkus, možno preizkusiti. Izračun dednih deležev je pravilen.

Pritožnica je neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zahtevka dedinje K. R. o izločitvi iz zapuščine zgornje etaže stanovanjske hiše, na naslovu L. ... Sodišče se je pri odločanju pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, opr. št. P 58/94 z dne 13.9.2004, Okrajnega sodišča v Žalcu, in v skladu s citirano sodbo pravilno ugotovilo, da v zapuščino po pokojnih M. D. in K. D. vrednostno ne spada pritožbeno sporna elektroinštalacija za trofazni tok po celi stanovanjski hiši in strešna kritina K. stanovanjske hiše L. ..., P., zato se tudi ta vlaganja vrednostno izločijo iz zapuščine po obeh pokojnih. Sodišče se je pri vrednostni opredelitvi izločenega premoženja nadalje pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke J. K., ki je vrednost izločene zgornje etaže ocenil na 10 % glede na vrednost celotne nepremičnine. Pritožnica je neutemeljeno očitala sodišču, da ni upoštevalo njenih pripomb zoper izvedensko mnenje, danih v pripravljalni vlogi z dne 21.11.2008, saj jih je sodišče ustrezno poslalo izvedencu, ki je nanje pisno odgovoril (dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 17.3.2009, ki je bil pritožnici po pooblaščencu pravilno vročen). Poleg tega je bil izvedenec zaslišan na naroku dne 22.5.2009, na katerem je bil prisoten tudi pooblaščenec pritožnice, ki je imel možnost izvedencu neposredno postaviti vprašanja. Dejstvo, da se pritožnica z rezultatom oz. ugotovitvami izvedenca ni strinjala, pa ob tem, da je izvedensko mnenje strokovno, jasno in je izvedenec odgovoril na pripombe strank, še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Poleg tega lahko takšno ravnanje sodišča predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka, ki bi jo morala stranka ugovarjati že pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbenem postopku (286.b člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Tega pa pritožnica ni storila.

Pritožnica je nadalje neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ker ni odločilo o njenem predlogu za izločitev dela nepremičnine parc. št. ... k.o. P. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je v zvezi s tem navedla zgolj to, da ji je bil del te nepremičnine po dogovoru z njeno staro mamo in zapustnikoma dan v izključno uporabo in sta ga z možem ves čas uporabljala. Navedeno pa ne zadostuje za izločitev po 32. členu ZD, saj pritožnica ni zatrjevala nobenega pravno odločilnega dejstva, to je njenega prispevka (z delom, zaslužkom ali kako drugače) k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja oz. tega dela nepremičnine, ki bi lahko predstavljal podlago za izločitev.

Pritožnica je prav tako neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje, da oporočni dedinji ni vračunalo prejetega darila, to je nepremičnine parc. št. ... k.o. Š. V skladu s I. odstavkom 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Vračunanje pride tako v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožbeno ni sporno, da je dedinja K. R. oporočna dedinja in ne zakonita. In ker iz oporoke ne izhaja, da je bila zapustnikova volja takšna, da bi se morala prejeta nepremičnina vračunati v njen dedni delež, sodišče tega pravilno ni storilo, saj za to ni imelo podlage.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede denarnih sredstev zapustnikov, ker naj bi bilo na njunih računih pri nekdanji L. Š. vsaj 18.000 DEM. Sodišče prve stopnje je naredilo poizvedbe pri bankah in pravilno ugotovilo, da je le na tolarski hranilni knjižici K. D. znesek 13,06 EUR, na drugih bankah pa zapustnika nista imela odprtih računov. Tudi N. je sporočila, da za pokojna ne vodijo računov (dopis z dne 10.12.2007 in 23.3.2009, list. št. 135 in 220). Prav tako je sodišče naredilo poizvedbe pri K. d.d. L. in pravilno ugotovilo, da zapustnika nista bila vpisana kot imetnika nematerializiranih vrednostnih papirjev (dopis z dne 12.12.2007, list. št. ...).

Nadalje ne gre slediti pritožnici, da bi bilo potrebno odločiti o njenih vlaganjih v kovačijo in delo na domačiji D. ter o višini najemnine, ki jo je tekom let plačevala dedinji R. V zvezi z vlaganji je pritožnica v pripravljalni vlogi z dne 6.5.1991 prijavila terjatev v višini takratnih 278.100,00 DIN in sodišče jo je s tem zahtevkom napotilo na pravdo, vendar pritožnica tožbe ni vložila. Sodišče je zato pravilno in v skladu s IV. odstavkom 213. člena ZD končalo zapuščinski postopek ne glede na njen zahtevek. V zvezi z najemnino pa je bilo dejansko stanje ravno obratno od pritožbeno zatrjevanega, saj je zapustnik K. D. vložil tožbo zoper pritožnico na plačilo najemnine za kovačnico (tožba je bila umaknjena). Poleg tega pritožnica pritožbenih navedb v zvezi z najemnino ni podala že pred sodiščem prve stopnje, pritožbene novote pa v skladu z ustaljeno sodno prakso in teorijo tudi v zapuščinskem postopku niso dovoljene, razen če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje (I. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Slednjega pa pritožnica ni zatrjevala. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je dedinja R. med zapuščinskim postopkom uporabljala nepremičnine in od uporabe le teh izključevala pritožnico. V zvezi s tem pritožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala konkretnega zahtevka, pa tudi sicer se lahko v dedni delež vštejejo le darila, vendar ne v predmetni zadevi, ker ne gre za zakonito dedovanje. Izključna uporaba nepremičnin enega dediča lahko predstavlja kvečjemu podlago za obligacijskopravni zahtevek, ki pa ne more biti predmet obravnavanega zapuščinskega postopka.

Pritrditi pa je pritožnici, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo njen predlog, da se jo napoti na pravdo zaradi ugotovitve dedne nevrednosti dedinje K. R. Pritožnica je na naroku dne 22.5.2009 podala navedbe glede dedne nevrednosti K. R. po 2. in 3. točki 126. člena ZD. Svoje navedbe je ustrezno obrazložila in predložila dokaze. Dedinja K. R. je temu nasprotovala. Navedena dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razlogov za dedno nevrednost, je tako šteti kot sporna. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v skladu s I. odstavkom v zvezi s 4. točko II. odstavka 210. člena ZD prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo. Zapuščinsko sodišče v takšnem primeru, ko so sporna dejstva, ne more samo odločati, ali je podana dedna nevrednost ali ne. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno štelo, da je bilo glede teh spornih dejstev že pravnomočno odločeno v pravdi zaradi razveljavitve oporoke M. D. Pravnomočnost se razteza le na istovrstne zahtevke, saj pravnomočna sodba preprečuje vnovično odločanje le o istem zahtevku med istima strankama. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen istovrsten zahtevek. Poleg tega se pravnomočnost ne nanaša na ugotovitve v obrazložitvi sodbe, ampak le na izrek sodbe. Sodišče se je zato v zvezi s temi spornimi dejstvi zmotno oprlo na ugotovitve iz obrazložitve sodbe višjega sodišča. Prav tako se je nepravilno oprlo na pravdni postopek, ki je tekel zaradi razveljavitve oporoke K. D., saj je bil ta zaradi umika tožbe pravnomočno ustavljen in o zahtevku niti ni bilo vsebinsko odločeno. Nadalje tudi ne drži, da bi morala pritožnica dejstva v zvezi z zatrjevano nevrednostjo podati že prej. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa citirana sodna odločba se namreč nanaša le na pritožbene novote, ki po večinski sodni praksi in teoriji res niso dovoljene. Drugače pa je glede prekluzije pred sodiščem prve stopnje. Zakon o dedovanju navedenega pravila ne določa, v skladu z določbo 163. člena ZD pa se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka zgolj subsidiarno, pri čemer je potrebno upoštevati osnovna načela zapuščinskega postopka. Nesmiselna in v nasprotju z osnovnim namenom zapuščinskega postopka bi zato bila prekluzija navedb in dokaznih predlogov na prvem naroku. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in zgolj iz tega razloga razveljavilo sklep o dedovanju (razen v točki I izreka, ki se nanaša na izločitev premoženja iz zapuščine). Šele potem, ko se bodo razčistila vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje (zatrjevana dedna nevrednost dedinje K. R.), bo mogoče izdati enoten sklep o dedovanju.

Ob obrazloženem je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep v točkah od II do VIII razveljaviti in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), v ostalem še izpodbijanem delu (točka I izreka) pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu (točka I izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ravnati glede na že obrazloženo, torej prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti na pravdo tisto stranko, katere pravico bo štelo za manj verjetno. Nato pa po pravnomočno končani pravdi oz. po poteku roka, v katerem bi morala napotena stranka sprožiti pravdo, ponovno odločiti o dedovanju po obeh pokojnih.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).