VSRS Sodba II Ips 210/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala plačilo 70 milijonov takratnih tolarjev. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo. Toda revizijsko sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z nedopustnim ravnanjem in odgovornostjo tožene stranke (v nadaljevanju toženec) je razložilo, da je odločitev o tem, da ni nedopustnega ravnanja tožene stranke (v nadaljevanju toženec) in njegove odgovornosti, pomanjkljiva, ker je treba upoštevati celovitost pravnega posla in ugotoviti, ali je toženec vedel za ekonomsko in pravno naravo celotnega razmerja. Poleg tega je opozorilo tudi na potrebo po ugotovitvi obstoja preostalih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti, zlasti vzročne zveze in škode.

2Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 292.104,82 euro s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o stroških postopka.

3Tožnica se je proti tej sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe drugostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je v nasprotju z navodili revizijskega sodišča menilo, da vprašanje ekonomskega ozadja posla ni bistveno. Pri tem navaja, da so pogodbe, ki jih je tožnica sklenila z družbo O., d.o.o., delno nične in zato ni mogoče poseči v izpolnitveni zahtevek, ker je ta še vedno veljaven. Tožnica poudarja, da uveljavlja odškodnino za škodo, ker pogodb ne bi sklenila, če bi jo bil toženec pravilno poučil o pravni naravi posla. Njen odškodninski zahtevek proti tožencu ni zgolj tisto, kar naj bi plačala na podlagi lex commissoria, temveč vse, kar je posledica zahtevkov na podlagi pravnega posla, ki ga ne bi bilo, če bi ji toženec pravilno pojasnil pravne posledice. Če posel razstavimo na posamezne pogodbe, gre tudi za pogodbo, s katero je O. kupil picerijo v V. in jo dal v zakup tožnici, z možnostjo, da po izteku pogodbe nepremičnino odkupi za simbolični znesek. Tožnica torej uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo na podlagi 132. člena OZ, ki omogoča odškodnino za vse vrste škod, razen tistih, ki nimajo pravne podlage. Škoda zaradi izpolnitve slabih pogodb ni izvzeta in sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker te škode ni upoštevalo kot pravno priznane škode. Tožnica uveljavlja odškodnino tudi za znesek 252.506,62 euro, ki ga od nje terja družba O. Sodišču druge stopnje tudi očita, da ni odgovorilo na bistveno pritožbeno trditev, to je, da bo tožnica onemogočena uveljavljati odškodnino od toženca v delu, s katerim se je zavezala s pogodbo, čeprav ni imela volje, da bi jo sklenila. Toženec je povzročil, da je tožnica sklenila pogodbe, zato od njega zahteva povrnitev bodoče škode, sicer bi njen tožbeni zahtevek zastaral. Zaradi tega bi moralo sodišče: bodisi odločiti o zahtevku družbe O. proti njej, ali pa počakati na odločitev v navedeni pravdi. Bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita sodišču druge stopnje zato, ker navaja, da bo morala tožnica izpolniti pogodbo do družbe O., a ne pojasni v katerem delu in zakaj. Prav tako meni, da sodišče druge stopnje ni razložilo vzročne zveze med ravnanjem toženca in tem, kar bo zavezana plačati družbi O. Toženec je vplival na tožnico, da je sklenila sporni pravni posel, zato je sodba pritožbenega sodišča sama s seboj v nasprotju (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec kršil svojo pojasnilno dolžnost in je tožnica zato sklenila pravni posel, zato upravičeno terja od njega to, kar bo dolžna plačati O..

5Revizija je dovoljena.

6Po drugem odstavku 367. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 euro. Ker je v obravnavanem primeru sporni znesek precej višji, jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 375. člena ZPP poslalo tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je izhajalo iz tistega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, saj je nanj vezano, gleda na to, da tretji odstavek 370. člena ZPP vsebuje prepoved vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta tožnica in podjetje O. d.o.o. sklenila več pogodb, ki skupaj tvorijo celoto „prodam in na obroke kupim nazaj”. Od teh je toženec potrdil z močjo notarskega zapisa samo tri in sicer: (1) dne 30. 5. 2002 pod št. SV 961/02 prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice za pizzerio v ..., ki sta jo O. d.o.o. in tožnica sklenila 30. 5. 2002, (2) dne 3. 6. 2002 pod št. SV 981/02 posojilno pogodbo, ki sta jo sklenila O. d.o.o. in tožnica 30. 5. 2002 in (3) dne 3. 6. 2002 pod št. SV 982/02 prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice za stanovanjsko stavbo in druge parcele, vpisane pri vl. št. 485 k.o. ..., ki so jo O. d.o.o. ter tožnica in njen sin sklenili 28. 5. 2002. Pogodbe, s katero je tožnica 27. 5. 2002 prodala stanovanjsko stavbo in druge parcele, vpisane pri vl. št. 485 k.o. ... kupcu O. d.o.o. ni potrdil v obliki notarskega zapisa, temveč jo je samo overil 4. 6. 2002.

10Tožničina trditev v reviziji, češ da sodišče ni raziskalo vprašanja ekonomskega ozadja celotnega posla, ni resnična. Zlasti sodišče prve stopnje je natančno ugotavljalo, ali je toženec vedel za okoliščine, v katerih so bile pogodbe sklenjene. V zadnjem odstavku na peti strani in na šesti strani razlage sodbe je zapisalo, da ni ugotovilo, da bi toženec vedel za celoten posel in za povezanost pogodb, niti za okoliščine, ki so pozneje povzročile ničnost prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 3. 6. 2002 in prodajne pogodbe z dne 27. 5. 2002, ki je bila overjena šele 3. 6. 2002. Ker ni preverjal, ali je mogoče posel iz notarskega zapisa izvesti v zemljiški knjigi in ker sodišče prve stopnje ni sprejelo njegove razlage, da bi bil notarski zapis „pečaten“ in bi postal veljaven/perfekten šele po izdelavi odpravka za tožnico, je ugotovilo, da ni ravnal v skladu z 42. členom Zakona o notariatu (ZN)(2). Ni pa ugotovilo, da bi storil tako nedopustno ravnanje, kot ga je zatrjevala tožnica: da je ni opozoril na škodljivost pogodb, ki jih sicer ne bi sklenila; saj je verjelo priči S. V., da je tožnici razložila vsebino pogodb in je tudi tožnica vedela, kaj podpisuje, a je potrebovala visoko posojilo za nakup pizzerije za sina v znesku 20 milijonov takratnih tolarjev in ga je tudi dobila. Sodišče druge stopnje, ki se je ukvarjalo predvsem z obstojem škode, je na četrti strani sodbe razložilo, da ni pravno odločilno, ali je bil toženec kot notar seznanjen s celotno naravo pravnega posla in njegovimi ekonomskimi učinki ter ali je pri sestavljanju notarskega zapisa z njimi v celoti seznanil tožnico, ker ne vzdrži tožničina trditev o nastali škodi.

11Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno izhajalo iz splošnih načel o škodi (131.-189. člen Obligacijskega zakonika – OZ),(3) da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjeni naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje (storitev ali opustitev), vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Če ena od predpostavk manjka, odškodninske obveznosti ni.

12Sodišče druge stopnje se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da škoda ni nastala. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta sporni pogodbi o prodaji nepremičnine – hiše v Z. nični (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 224/2003 z dne 25. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2074/2008) in da je oz. bo v zemljiški knjigi tožnica vpisana kot lastnica na nepremičnini kot njena lastnica. Če tožnica ni izgubila svoje hiše, kot je zatrjevala, ni škode.

13Tožnica je naknadno uveljavljala dodatno škodo tudi zaradi tega, ker je družba O. d.o.o. zoper njo (in njenega sina) vložila tožbo za plačilo 252.506,62 euro zaradi vračila najetega posojila in sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo. Toda tožničin zahtevek je zavrnilo, ker gre za povsem negotovo dejstvo. Pravilno je uporabilo 132. člen OZ, ki definira premoženjsko škodo kot navadno škodo in kot izgubljeni dobiček, ter nepremoženjsko škodo. Tožničina trditev v reviziji, da OZ omogoča odškodnino za vse vrste škod, razen tistih, ki nimajo pravne podlage, je sicer pravilna, toda tožnica sploh ni dokazala nastanka premoženjske škode, prav tako pa ni dokazala, da bo ta škoda po običajnem teku stvari trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da njena trditev, češ da družba O. d.o.o. terja od tožnice vrnitev posojila, ni škoda, in da tožnica ne more obdržati nepremičnine, ki je bila dana za zavarovanje posojilne terjatve, poleg tega pa še denar, ki ji je bil dan kot posojilo. Tožnica ne more obdržati tistega, kar je prejela na podlagi ničnih pogodb, ker ni pravne podlage. Sploh pa je pravda, ki jo je vložila družba O. d.o.o še v teku in bo tožnica lahko uveljavljala morebitne ugovore v zvezi s posojilom in višino tožbenega zahtevka.

14Očitane bistvene kršitve določil pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ni. O tem, ali bo morala tožnica izpolniti posojilno pogodbo do družbe O. d.o.o. in v kolikšnem znesku bo odločeno v navedeni pravdi in to ni predhodno vprašanje v tem postopku. Tožničina trditev, češ da je sklenila ves pravni posel in torej tudi to pogodbo zato, ker naj bi jo toženec s kršitvijo pojasnilne dolžnosti zavedel, pa ni utemeljena, ker ni dokazala nastanka premoženjske škode, poleg tega pa ni resnična in je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

15Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-107/2010

Op. št. (2): Uradni list RS, št. št. 13/1994-41/1995

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007