VSRS Sklep I Ips 79/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavržeta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 10. 2009 na podlagi 517. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prevzelo izvršitev kazni zapora za obsojenega D. P. zaradi kaznivega dejanja umora po 3. točki drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/1998 z dne 23. 2. 2001 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Srbije Kž 1120/2001 z dne 4. 7. 2002. Na podlagi prvega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) je obsojencu izreklo kazen enajst let zapora ter po prvem odstavku 49. člena KZ v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu (od 14. 3. 1998 do 3. 12. 2001). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb ter zavrženje ali zavrnitev predloga za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. V dopolnitvi zahteve prilaga še obsežno procesno gradivo (dele spisa Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/1998). Vrhovnemu sodišču predlaga, da poda pravno oceno tega gradiva ter da izvršitev pravnomočne odločbe odloži ali prekine. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga tudi obsojeni D. P. Opozarja na nekatere kršitve določb kazenskega postopka in na kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga prekinitev izvrševanja sodne odločbe.

3Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev obeh zahtev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavah z dne 5. 5. 2010, 14. 5. 2010 in 2. 6. 2010 vztrajata pri navedbah iz vloženih zahtev.

B.

5V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zgolj izjemoma je mogoče to izredno pravno sredstvo vložiti med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, in sicer v primerih odreditve oziroma podaljšanja pripora, naštetih v četrtem odstavku 420. člena ZKP. Namen zahteve za varstvo zakonitosti je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, ter zagotoviti enotno uporabo zakona v državi.(1) Gre torej praviloma za postopke, ki so tekli pred kazenskim sodiščem v Republiki Sloveniji in se tudi tukaj končali.(2)

6Zahtevi za varstvo zakonitosti sta vloženi zoper sodbo, s katero je slovensko sodišče prevzelo izvršitev kazni zapora za obsojenega D. P., izrečene s sodbo srbskega sodišča. V Republiki Sloveniji postopek za izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča določa 517. člen ZKP (XXX. poglavje ZKP, ki ureja postopek za mednarodno pomoč in izvršitev mednarodnih pogodb v kazenskopravnih stvareh).(3) Po prvem odstavku citirane določbe smejo domača sodišča ugoditi prošnji tujega organa, s katero se zahteva izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča, če je tako določeno z mednarodno pogodbo ali če velja vzajemnost. Domače sodišče izvrši pravnomočno sodbo glede sankcije, ki jo je izreklo tuje sodišče tako, da izreče sankcijo po kazenski zakonodaji Republike Slovenije (drugi odstavek 517. člena ZKP). Domače sodišče v postopku izvršitve tuje sodne odločbe obsojenca torej ne spozna za krivega in tudi sicer ne spreminja izreka tuje sodbe, saj ne more ugotavljati dejanskega stanja.(4) V okviru predhodnega preizkusa pogojev za izvršitev tuje sodbe presoja le, ali je izvršitev skladna s temeljnimi postavkami notranje pravne ureditve oziroma ali so podane kakšne pravne ovire za izvršitev kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča. Postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe zato nikoli ne sme preiti v preizkus o meritumu (preizkus, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, in preizkus pravilnosti pravne kvalifikacije), saj bi to nasprotovalo smislu pomoči tujemu kazenskemu pravosodju.(5)

7Postopka za prevzem izvršitve tuje sodne odločbe tako ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom(6) v smislu 1. člena ZKP,(7) temveč ga je treba glede na njegovo vsebino šteti kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči, ki je urejena v zgoraj navedenih določbah.(8) Narave postopka ne spreminja niti dejstvo, da domače sodišče izreče kazensko sankcijo po slovenskem kazenskemu zakoniku (drugi odstavek 517. člena ZKP). Pri izreku sankcije namreč ne gre za odmero kazni in presojo vseh okoliščin (olajševalnih in obteževalnih), ki bi vplivale na izrek kazni (41. člen KZ), temveč le za sprejem kazni, izrečene s tujo sodno odločbo, v naš pravni red. Ker torej postopka za prevzem izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, ni mogoče šteti za sojenje oziroma kazenski postopek v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti v tem postopku ni dovoljena.

8Takšno stališče omogoča tudi razlaga 517. člena ZKP, ki je umeščen v poglavje o posebnih postopkih (tretji del ZKP), in ki je v razmerju do splošnega kazenskega postopka lex specialis. Citirana določba med drugim ureja krajevno in stvarno pristojnost sodišča, vsebino izreka sodbe, dopušča pa tudi pravico do pritožbe (šesti odstavek 517. člena ZKP), medtem ko zahteve za varstvo zakonitosti ne predvideva. Tako tudi razlaga 517. člena ZKP glede pravnih sredstev omogoča zaključek, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem postopku ni dovoljena.(9) Smiselna uporaba ZKP, po kateri bi imel obsojenec pravico do izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, zato ne pride v poštev. Način ureditve pravnih sredstev tudi ne nasprotuje 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj je strankam zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

9Eden od vidikov pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki je zagotovljena v 22. členu URS, je tudi obveznost sodišč, da morajo v različnih postopkih v enakih (bistveno podobnih) zadevah pravo uporabiti enako. Sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od ustaljene sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic pa ne pomeni, da se sodna praksa ne sme spremeniti, zlasti če obstajajo razumni pravni razlogi za drugačno tolmačenje zakona. Vrhovno sodišče se doslej še ni izrecno opredelilo do vprašanja dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v postopku po 517. členu ZKP, vendar pa je na podlagi dosedanje sodne prakse, ki je presojala utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti, mogoče sklepati, da je v tovrstnih postopkih to izredno pravno sredstvo dovoljeno.(10) Stališče, sprejeto v tej odločbi, tako pomeni odstop od dosedanje prakse, ki ga Vrhovno sodišče utemeljuje z zgoraj navedenimi razlogi. Kljub dosedanji praksi, ki je zakon nepravilno razlagala v korist obsojencev, obsojenemu D. P. ni kršena pravica do enakega varstva pravic, saj obstajajo razumni razlogi za odstop od uveljavljene sodne prakse.

10Zavzeto stališče prav tako ne pomeni neenake obravnave oseb, ki so bile obsojene v tujini, kazen pa prestajajo v Republiki Sloveniji, v primerjavi z osebami, ki so bile tudi obsojene v Republiki Sloveniji (22. člen Ustave RS). Ker postopek po 517. členu ZKP ne pomeni kazenskega postopka v smislu 1. člena ZKP (6. in 7. tč. obrazložitve), temveč gre le za posebno obliko mednarodne pravne pomoči, položaja omenjenih obsojencev namreč ni mogoče primerjati.

C.

11Ker niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo, je Vrhovno sodišče zahtevi kot nedovoljeni zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

12Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

----

Op. št. (1): Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 907.

Op. št. (2): Izjema je postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev (XXXI. poglavje ZKP), kjer sodna praksa zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora priznava pravico do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti tudi priprtemu tujcu in zagovorniku pod pogoji, določenimi v 420. in 421. členu ZKP (prim. npr. odločbo VS RS I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005).

Op. št. (3): V skladu s prvim odstavkom 125. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU) se določba 517. člena ZKP ne uporablja več na področju mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske Unije.

Op. št. (4): Prim. Š. Horvat, nav. delo, str. 1084.

Op. št. (5): Prim. D. Krapac v L. Bavcon in sodelavci, Mednarodno kazensko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1997, str. 141-142.

Op. št. (6): V slovenskem pravnem redu ni uveljavljen postopek eksekvature, ki bi bil podvržen temeljitemu preverjanju tuje kazenske sodbe z ugotavljanjem dejanskega stanja in analizo uporabljenega prava v sodbi tujega sodišča.

Op. št. (7): Sodišče, ki je meritorno odločilo o kazenski odgovornosti D. P. in izreklo kazen, je bilo sodišče v Republiki Srbiji (sodba Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/1998 z dne 23. 2. 2001 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Srbije Kž 1120/2001 z dne 4. 7. 2002).

Op. št. (8): Da postopka mednarodne pomoči ni mogoče šteti za sojenje v smislu 1. člena ZKP, smiselno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, Up-2285/06 z dne 8. 1. 2007. Čeprav je stališče zavzeto v zvezi s postopkom izročitve tujca zaradi izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, ga je zaradi sorodnosti problematike mogoče uporabiti tudi pri presoji narave postopka za izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča.

Op. št. (9): S podobnimi razlogi je Vrhovno sodišče pri odločanju o pripornih zadevah na podlagi Zakona o evropskem nalogu za prejetje in predajo ter ZSKZDČEU utemeljilo nedovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo (prim. npr. odločbe I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005, I Ips 265/2007 z dne 5. 7. 2007, I Ips 327/2008 z dne 25. 9. 2008 in XI Ips 5/2009 z dne 22. 1. 2009).

Op. št. (10): Prim. npr. odločbi VS RS I Ips 160/2008 z dne 5. 6. 2008 in I Ips 267/97 z dne 23. 4. 1998.