VSL sodba I Cpg 1467/2010

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.932,55 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, v znesku 1.457,46 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 109.588,57 EUR (1. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 109.588,57 EUR (2. točka izreka) ter terjatvi pod točko 1 in 2 izreka pobotalo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (3. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke, v znesku 11.507,86 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne dalje do plačila (4. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, pobotni ugovor tožene stranke zavrne, toženi stranki pa v plačilo naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. Priglasila je stroške pritožbe.

Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki. V odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke, terjatvi pobotalo (311. člen OZ) ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je bila Pogodba o nakupu in dobavi blaga (brez datuma) razdrta 24. 10. 20002, mora tožena stranka tožeči stranki vrniti že plačani avans (103. in 111. člen OZ), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti škodo, ki jo je ta utrpela zaradi razdrte prodajne pogodbe, to je razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi in kupnino pri kritni prodaji, ker je tožena stranka kritno prodajo opravila v primernem roku in na primeren način ter o nameravani prodaji obvestila tožečo stranko (505. člen OZ v zvezi s 503. členom OZ). Presojo pobotnega ugovora tožene stranke po določbah o kritni prodaji je nižjima sodiščema naložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. III Ips 113/2009 z dne 09. 03. 2010.

Vrhovno sodišče RS je pritrdilo presoji nižjih sodišč, da je tožena stranka dne 24. 10. 2002 odstopila od Pogodbe o nakupu in dobavi blaga, ker je tožeča stranka ni izpolnila, posledica odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve pa je njena razveza (103. člen OZ). Učinki razvezane pogodbe so, da so stranke proste svojih obveznosti, razen za plačilo škode ter da mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je na podlagi razvezane pogodbe prejela (111. člen OZ). Vrhovno sodišče je potrdilo pravilnost odločitve, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki že plačani avans, odprto pa je pustilo še vprašanje utemeljenosti pobotnega ugovora, to je povračila škode za primer razdrte prodajne pogodbe oziroma primernosti kritne prodaje (505. člen OZ). Na pritožbene navedbe, predvsem o poznavanju pogojev dobaviteljev s strani tožeče stranke, o bistveni naravi določb prodajne pogodbe ter o razlagi pogodbe, je bilo v tem postopku že odgovorjeno. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je besedilo Pogodbe o nakupu in dobavi blaga jasno, zato razlagalnih pravil OZ ni moč uporabiti tako, kot si to prizadeva tožeča stranka (82. - 84. člen OZ).

Pritožba izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo, da je tožena stranka imela pravico, da opravi kritno prodajo (505. člen OZ). Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožeče stranke o tem, da je že z dopisom 10. 09. 2002 sporočila toženi stranki, da je pripravljena sprejeti blago ob zavezi, da ga ne bo prodajala. Kljub temu, da tožeča stranka prodajnih kotičkov po Prodajni pogodbi (brez datuma) ni uspela zagotoviti, bi ji tožena stranka morala dobaviti blago, ker ji je tožeča stranka blago že plačala z avansom v prvi polovici leta 2002, zavezala pa se je, da blaga ne bo prodajala. Zato kritna prodaja, ki jo je tožena stranka opravila že 12. 09. 2002, po presoji pritožnika ni v skladu z določbami OZ, ker je bila samo tožeča stranka pogodbi zvesta.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka že julija 2002 obvestila toženo stranko, da zaradi finančnih težav projekt ne bo realiziran in da ne bo odprla centra B., kjer naj bi se prodajalo blago znamk, ki je bilo predmet Pogodbe. Tožena stranka je 30. 08. 2002 tožečo stranko z dopisom (B 54) obvestila, da blaga tožeči stranki ne more dostaviti, zaradi zahtev dobaviteljev o načinu prodaje blaga (prodajni kotički), da pa ima tožena stranka možnost blago tožeče stranke prodati drugemu kupcu, vendar po polovični ceni. Na ta način bi tožena stranka lahko omogočila 50 % vračilo nakazanega avansa. Že od 30. 08. 2002 je tako tožeča stranka vedela, da si tožena stranka prizadeva rešiti nastalo situacijo tudi z opravo morebitne kritne prodaje (3. odstavek 505. člena OZ). Tožeča stranka je 10. 09. 2002 toženi stranki poslala dopis, katerega vsebino in prejem potrjuje tudi tožena stranka v dopisu z dne 24. 10. 2002 (B 53). Tožena stranka je zatrjevala, da dopisa tožeče stranke ni prejela pred 12. 09. 2002, ko je opravila kritno prodajo z M.I., tožeča stranka pa je zatrjevala, da dopisa tožene stranke z dne 24. 10. 2002 (fax sporočilo) ni prejela, vendar pa slednje na pravilnost odločitve ne vpliva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Iz dopisa 24. 10. 2002 izhaja, da je tožena stranka Pogodbo o nakupu in dobavi blaga (v nadaljevanju: Pogodba, A 1), razdrla zaradi kršitev na strani tožeče stranke. V istem dopisu je tožena stranka zapisala, da je tožeči stranki 30. 08. 2002 poslala predlog reševanja problemov zaradi dobav naročenega blaga, s katerim se tožeča stranka ni strinjala. V dopisu z dne 10. 09. 2002 je tožeča stranka toženi stranki predlagala ali dobavo blaga, z obvezo, da ga tožeča stranka ne bo prodajala ali vračilo 80 % avansa. Tožena stranka je tožeči predlagala, da poravna fakturo za izdelavo projektov opreme in 20 % vrednosti naročenega blaga in v nasprotnem, da prevzame naročeno blago, pod pogojem, da tožeča stranka blaga ne bo prodajala, kot je slednja že predlagala v dopisu z dne 10. 09. 2002. Tožena stranka je dopis zaključila z: „Prosimo, da nam vaš odgovor posredujete najkasneje do ponedeljka, 28. 10. 2002!“ (B 53).

Pogodba o nakupu in dobavi blaga (A1) je določala medsebojne obveznosti in pravice strank. Te pogodbe tožeča stranka ni izpolnila, ker ni uspela zagotoviti ustreznosti prodajnih kotičkov, kot ji je to nalagal 2. člen Pogodbe. Tožena stranka je imela pravico, da Pogodbo razveže, kar je tudi storila 24. 10. 2002 (20. člen Pogodbe, 103. člen OZ). Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pogodba 24. 10. 2002 razdrta, tožeča stranka ni nasprotovala, je pa nasprotovala pravilnosti take razveze ter njenim pravnim posledicam. Tožeča stranka bi bila upravičena do dobave blaga, ob njeni zavezi, da blaga ne bo prodajala, le v primeru, če bi dokazala, da sta stranki njune obveznosti iz osnovne prodajne pogodbe spremenili tako, kot to zatrjuje tožeča stranka. Možnost, da tožena stranka blago dobavi tožeči stranki, ki ga ta ne sme prodajati naprej, predstavlja spremembo Pogodbe in v celoti nov dogovor strank (15. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da do novega dogovora strank ni prišlo.

Tožeča stranka je toženi stranki sprejem blaga pod pogojem, da ga ne bo prodajala, prvič ponudila z dopisom z dne 10. 09. 2002. Tožena stranka je slednje potrdila v dopisu z dne 24. 10. 2002, vendar pod pogojem in v pričakovanju nadaljnjega odgovora tožeče stranke, najkasneje do dne 28. 10. 2002. Tožeča stranka na dopis tožene stranke nikoli ni odgovorila, na ugotovitev, da Prodajna pogodba ni bila spremenjena, pa ne vpliva niti ugovor tožeče stranke, da dopisa z dne 24. 10. 2002 ni prejela. Nedvomno je, da tožena stranka ponudbe tožeče stranke o spremembi pogodbe nikoli ni sprejela (15. člen OZ). Pritožba zato neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka pogodbi zvesta stranka, ker je tožeča stranka ponudila sprejem blaga z zavezo, da ga ne bo prodajala.

Glede na obrazloženo se izkaže, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodbi zvesta stranka tožena in ne tožeča stranka. Pogodba je bila razvezana 24. 10. 2002, zato je tožena stranka dolžna vrniti avans tožeči stranki (103. in 111. člen OZ), tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti škodo, nastalo zaradi razveze pogodbe (503. člen OZ). Pritožbeno stališče, da je v tem primeru tožeča stranka upnik in ne dolžnik, je napačno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila kritna prodaja opravljena 12. 09. 2002 pravočasna, ker je bilo toženi stranki že od julija 2002 dalje znano, da tožeča stranka Pogodbe ne bo pravilno izpolnila, čemur tožeča stranka nikoli ni ugovarjala. Upoštevajoč naravo blaga (kolekcija sezonskih oblačil jesen - zima), pri čemer gre za nadomestne stvari, je bila možnost tožene stranke, da tudi po 12. 09. 2002 tožeči stranki dobavi blago, še vedno podana.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. III Ips 113/2009 z dne 09. 03. 2010 dalo napotke nižjim sodiščem, naj odgovorita predvsem na vprašanje: „ali je v okvir kritne prodaje mogoče šteti dodatni popust, ki ga je tožena stranka odobrila kupcu z aneksom k prodajni pogodbi“. Sodišče prve stopnje je ustrezen odgovor podalo pri presoji vprašanja, ali je tožena stranka dosegla „ustrezno ceno“. Sodišče prve stopnje je jasno in prepričljivo ugotovilo, da kritna prodaja tožene stranke izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 505. člena OZ. Tožena stranka je blago prvotno prodala po ceniku prodajalca, šele kasneje, ko blago ni bilo prodano v določenem roku – do 31. 10. 2002, je za neprodano blago sklenila novo pogodbo (Aneks z dne 11. 11. 2002, B 59), po katerem je družba M. I. d.d. neprodana oblačila odkupila s 70 % popustom. Tožena stranka ni imela manevrskega prostora, da bi dosegla višjo ceno od take s 70 % popustom za znamko M. in 50 % popustom za blagovno znamko Y, saj je pogodbo za sezonsko kolekcijo sklepala šele 20. 11. 2002, torej v času, ko so se kolekcije jesen/zima 2002/2003 že nekaj mesecev prodajale. Tožena stranka je za neprodano blago sklenila dve pogodbi (aneksa). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na vprašanje, ali sodijo popusti, ki jih je tožena stranka odobrila kupcu v kritno prodajo, odgovorilo (in to pravilno) ob presoji ustrezne cene, pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni utemeljen (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Ni utemeljen niti pritožbeni očitek vnaprejšnje dokazne ocene (287. člen ZPP), ki ga pritožba uveljavlja predvsem zato, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca ekonomske stroke. Vrhovno sodišče RS je razveljavilo odločbi nižjih sodišč, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporaba 505. člena OZ), dejansko stanje ni bilo popolnoma raziskano, predvsem o okoliščinah kritne prodaje (primeren način in primeren rok, 2. odstavek 505. člena OZ). Tožeča stranka je dokaz z izvedencem ekonomske stroke predlagala šele v ponovljenem postopku, na zadnjem naroku za glavno obravnavo (dne 03. 09. 2010, list. št. 113). Tožeča stranka je dokaz z izvedencem predlagala prepozno (286. člen ZPP). Tožena stranka je že od začetka pravdnega postopka zatrjevala okoliščine, v katerih je opravila kritno prodajo, tožeča stranka pa nosi trditveno in dokazno breme o tem, da je tožena stranka opravila kritno prodajo na neprimeren način in predvsem, da ni zmanjševala škode, kot je bila to dolžna storiti (4. odstavek 243. člena OZ). Tožeča stranka navaja, da dokaza ni mogla predlagati prej, brez lastne krivde zato, ker je šele po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS izvedela, da je slednji relevanten za rešitev predmetnega spora. Pritožbeno sodišče tožeči stranki v tem ni sledilo, ker bi tožeča stranka morala že takoj po navedbah tožene stranke o višini škode uveljavljati morebitno opustitev tožene stranke pri dolžnosti zmanjševanja škode in s tem ugovor znižanja odškodnine. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi trditvena podlaga, ki jo je tožeča stranka ponudila za izvedbo dokaza z izvedencem neprimerna. Tožeča stranka je tako predlagala, naj „izvedenec oceni vrednost blaga, ki je bil v septembru 2002 prodan po pogodbi o kritni prodaji M.I. (list. št. 113). Septembra 2002 je tožena stranka opravilo kritno prodajo po ceniku in iz tega naslova ne uveljavlja škode. Do prikrajšanja tožene stranke je prišlo šele s prodajami s popusti, v novembru 2002. S tem je tudi očitek napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

Tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da je tožena stranka pričela s kritno prodajo prepozno in zato ob neprimernem času, pritožbena navedba, da je september višek sezone prodaje pa ravno utemeljuje toženkino kritno prodajo že v septembru v izogib nastajanju večje škode. Tožeča stranka je tekom postopka vztrajala pri stališču, da je za blago že plačala avans, zaradi česar je bila kritna prodaja nepotrebna (ugovarjala je temelju, ne višini). Stališče, da se je toženi stranki pri kritni prodaji mudilo, ker so cene sezonskih oblačil padale, nenazadnje pritrjuje tudi pritožbena navedba: „Zakaj potem tožena stranka – glede na to, da je imela blago že plačano – ni počakala do konca novembra oziroma decembra, ko bi blago mogoče glede na bližajoče se razprodaje res lahko štelo za blago z zmanjšano vrednostjo?“ (7. stran pritožbe).

Pritožnik nadalje zatrjuje, da bi tožena stranka lahko opravila kritno prodajo samo v primeru, če tožeča stranka blaga ne bi plačala (ali plačala v celoti). Ob ugotovitvi, da je bila pogodba razvezana 24. 10. 2002 ter upoštevaje izrek sodbe, s katerim je ugotovljena terjatev tožeče stranke na vračilo avansa, je pritožbeno stališče napačno.

Pritožba nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje v obrestnem delu, češ da zamudne obresti pravdnih strank ne morejo biti enake, ker je tožeča stranka avans plačala že v prvi polovici leta 2002. Sodišče je v pravdnem postopku vezano na zahtevke strank (2. člen ZPP). Tožeča stranka je vtoževala obresti od 26. 11. 2002 dalje (3. stran tožbe), kar ji je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Pritožbeni očitek napačnosti odločitve sodišča prve stopnje v obrestnem delu zato ni utemeljen.

Do pavšalnih pritožbenih očitkov o tem, da tožena stranka ni pojasnila, katere listine služijo dokazovanju posameznih trditev ter da so nekatere od listin nečitljive ter da je imel prodajalec odkupno pravico po 25. členu Pogodbe, se pritožbeno sodišče ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba pravilno opozarja na napačnost odločitve v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo kriterij uspeha strank v pravdnem postopku (1. odstavek 154. člena ZPP), pri tem pa napačno upoštevalo le 100 % uspeh tožene stranke v ponovljenem postopku. Vrhovno sodišče RS je s popravnim sklepom III Ips 113/2009 z dne 29. 10. 2010 pojasnilo, da je sodbo sodišča prve stopnje VIII Pg 214/2005-16 z dne 31. 01. 2008 razveljavilo tudi v stroškovnem delu (3. točka izreka) ter v odločitvi o pritožbenih stroških (2. odstavek izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 303/2008 z dne 31. 01. 2008). Sodišče prve stopnje bi tako moralo v ponovljenem postopku odločiti o stroških celotnega pravdnega postopka, upoštevajoč uspeh obeh pravdnih strank (2. odstavek 154. člena ZPP) – tožeča stranka je tožila na 127.007,09 EUR, tožena stranka je uspela doseči zavrnitev v znesku 109.588,57 EUR. Tožeča stranka je v postopku uspela s 13,71 %, tožena pa z 86,29 %. Sodišče prve stopnje je že odmerilo stroške tožene stranke na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke (list. št. 116), v znesku 11.507,86 EUR, taki odmeri pa tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano nasprotovala.

Za tožečo stranko je stroške pravdnega postopka pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov tožeče stranke (list. št. 47 in 115), Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 127.007,09 EUR po stroškovniku na list. št. 47 priznalo 1300 odvetniških točk za sestavo tožbe, 1300 odvetniških točk za prvo pripravljalno vlogo, 975 odvetniških točk za drugo pripravljalno vlogo, 1300 odvetniških točk za prvi narok, 750 odvetniških točk za narok z dne 06. 12. 2007 ter ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 109.588,57 EUR v ponovljenem postopku po stroškovniku na list. št. 115 priznalo 1200 odvetniških točk za prvo pripravljalno vlogo, 1200 odvetniških točk za narok za glavno obravnavo dne 03. 09. 2010, 50 odvetniških točk za trajanje naroka, 80 odvetniških točk za odsotnost za pot. Zavrnilo je 50 odvetniških točk za prejem sodbe in poročilo stranki, saj je bila slednja storitev že zajeta v tarifi za tožbo. Skupaj je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 8155 odvetniških točk, 91,55 odvetniških točk za materialne stroške in 20 % DDV, kar znaša 4.542,20 EUR. Upoštevaje priznano kilometrino v znesku 194 EUR ter 1.270,07 EUR za sodno takso za tožbo in 1.270,00 EUR za sodno takso za sodbo pravdni stroški tožeče stranke znašajo 7.276,27 EUR.

Upoštevajoč uspeh pravdnih strank (13,71 % - 86,29 %), mora po pobotanju terjatev tožeča stranka toženi plačati pravdne stroške v znesku 8.932,55 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 3. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatno majhnem delu (stroški), pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, sama nosi pritožbene stroške, je pa dolžna toženi stranki, povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 1625 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški v višini 26,25 odvetniških točk in 20 % DDV predstavlja znesek 909,50 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih 20 odvetniških točk za obvestilo stranki, saj je taka storitev že vključena v tarifo za vlogo. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 547,95 EUR za sodno takso za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 1.457,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika).