VSL sodba II Cp 25/2011

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. in 3. točki izreka sodbe potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.028,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2008 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.399,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu sodbe se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/07; UPB3, št. 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Graja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Na toženkino kmetijo je med drugim pripeljal tudi kmetijske stroje, kar je toženka ob zaslišanju potrdila. Zahteval je, da mu toženka povrne vrednost strojev, saj med strankama ni sporno, da se nahajajo na kmetiji in jih toženka uporablja. Toženka se ne more sklicevati na dopis 2.11.2004, s katerim naj bi ga pozvala, da stroje odpelje s kmetije, saj je sama, oziroma njen pooblaščenec, pojasnila, da tožnik tega dopisa ni prejel. Ni jasno, zakaj je sodišče v tem delu njegov zahtevek zavrnilo in gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in je v posledici tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Ni dvoma, da sta pravdni stranki dosegli dogovor, da bo na kmetiji toženke opravljal kmetijska dela in skrbel za kmetijo in toženko. Tak dogovor toženka smiselno priznava s tem, ko je del tožbenega zahtevka po temelju pripoznala. Toženka ima očiten interes, da bi sklenjeni dogovor minimalizirala in prikazala, da na njeni kmetiji ni opravljal del ter da ni skrbel niti zanjo niti za kmetijo. Neresnične so trditve, da do sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prišlo zato, ker tožnik ne bi bil družinski človek. Trditev, da naj bi dela na kmetiji opravljal le štiri mesece, nasprotujejo navedbam v odgovoru na tožbo. V njem toženka trdi, da je že v letu 2001, ko je bila razveljavljena predhodna izročilna pogodba z A. B., začel načrtovati, kako bo prišel do njene kmetije. Ni sporno, da je kupil seme za koruzo in jo tudi posadil in da mu je toženka izvrševanje del na kmetiji prepovedala. Sodišče mu verjame, da je obdelal in pridelal koruzo, nato pa zavzame stališče, da toženki zanjo ni treba plačati, ker ni imela nobene koristi, saj naj bi bila ob spravilu uničena. To je v popolnem nasprotju z vsebino dopisa 2.11.2004, s katero toženka dokazuje, da ga je pozivala, da koruzo pospravi, sicer jo bo sama. Poudarja, da je iz tožbenih navedb razvidno, da zahteva povrnitev denarnih sredstev tudi za kruh, ki se je uporabil za krmljenje živine in za katerega je toženka ob zaslišanju priznala, da naj bi ga bilo porabljeno le nekaj vreč. Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi, bi morala biti drugačna tudi stroškovna odločitev.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravna podlaga tožbenega zahtevka je 190. člen Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Tožnik bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral dokazati, da je, ker ni bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, prikrajšan, toženka pa obogatena. Tožnik je v tožbi navajal (II. točka tožbe), da je skladno z dogovorom v kmetijo toženke vložil svoje delo in denarna sredstva (poskrbel je, da so bile njene nepremičnine v celoti obdelane, nakupil je semena, krmo in druge potrebne stvari, skrbel za popravilo kmetijskih strojev, nakupil kmetijske stroje …) in poskrbel za prehrano toženke in njenega brata. Neupravičeno obogatitev toženke je utemeljeval (III. točka tožbe) z navedbami, da je „toženec bodisi z delom, bodisi z denarjem, potrebnim za preživetje toženke in njenega brata ter potrebnim za ohranjanje in povečanje vrednosti njene kmetije, skupno vložil 30.045,00 EUR svojih finančnih sredstev in dela.“

6Tožba je torej nesklepčna (manjkajo trditve o odločilnih dejstvih), česar tožnik, glede na določbo 286. člena ZPP, ne more več odpraviti. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen že iz tega razloga (3. odstavek 318. člena ZPP).

7Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer v delu, ki ga je toženka pripoznala po temelju (glede košnje in spravila sena konec maja 2004 in dvakratnega škropljenja v vinogradu), pri čemer je za ugotovitev višine (tožnik je uveljavljal le skupen znesek prikrajšanja 30.045,00 EUR) postavilo sodnega izvedenca in na podlagi njegovega mnenja tožniku priznalo 2.028,50 EUR. Tožnik si očitno narobe razlaga, da je toženka tožbeni zahtevek v celoti pripoznala po temelju. Toženka je (3. točka odgovora na tožbo) pripoznavo tožbenega zahtevka po temelju izrecno omejila le na opravljeno košnjo in spravilo sena ter dvakratno škropljenje v vinogradu, pri čemer je dodala, da se bo glede višine izjasnila, ko bo tožnik tožbeni zahtevek specificiral. Tožnik zahtevka ni specificiral, sodišče pa je njegovo višino ugotovilo z izvedencem.

8Sodišče prve stopnje glede kmetijskih strojev, ki jih je kupil tožnik in so ostali na kmetiji, za katere tožnik, kot navaja v pritožbi, zahteva denarno nadomestilo, nima razlogov, kar tožnik upravičeno uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa v tem delu (tožnik specificirano zneska niti ne navaja) ne terja razveljavitve odločitve po 1. odstavku 354. člena ZPP, ker je zahtevek neutemeljen že iz drugih razlogov (zaradi nesklepčnosti tožbe). Tožnik je v tožbenih navedbah sicer res, kot trdi v pritožbi, navajal, da je kupil kmetijske stroje (frezo, puhalnik, rotacijsko kosilnico) in zaščitne mreže, s katerimi je zavaroval poljščine pred divjadjo, ni pa obrazložil, zakaj naj bi bila toženka s tem obogatena. Še več, ni navedel niti kolikšen znesek zahteva zaradi „nakupa kmetijskih strojev“. Trditve o tem, da toženka njegove kmetijske stroje, ki so ostali na kmetiji, uporablja, tožnik uveljavlja prvič v pritožbi. Ne izkaže (ne navaja razlogov), da brez svoje krivde teh trditev ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. S sklicevanjem na izpoved tožnice, pritožnik trditvene podlage ne more nadomestiti. Sicer pa dejstvo, da je toženka potrdila, da so stroji na kmetiji, za utemeljitev njene obogatitve ne zadošča. Povedano drugače, dejstvo, da so toženčevi kmetijski stroji ostali na kmetiji, ne pomeni, da jih toženka tudi uporablja. Toženka je ob zaslišanju jasno povedala, da je od toženca zahtevala, da jih odpelje. Ni jasno, na kakšni podlagi pritožnik trdi, da med strankama ni sporno, da toženka kmetijske stroje uporablja. V podatkih spisa za tako stališče ni podlage.

9Tožbeni zahtevek za nadomestitev denarne koristi zaradi „nakupa semen za koruzo in posaditve le-te“ je neutemeljen že zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu. Ker pa je sodišče prve stopnje v tem delu (kljub nesklepčnosti in nespecificiranosti zahtevka) tožbo obravnavalo, je treba pritožniku pojasniti, da je zmotno njegovo stališče, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zato, ker naj toženka ne bi imela nobene koristi (ugotavlja, da je bila uničena polovica pridelka). Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zato, ker je štelo (zadnji odstavek 3. strani obrazložitve), da je tožnik v prikrajšanje privolil, saj je ni pospravil tako, kot čebulo in krompir, ki ju je tudi pridelal.

10Glede „nakupa kruha, porabljenega za krmo živine (tožnik specificirano ne navaja, zneska) tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne pove, v čem naj bi bila toženka obogatena. Tožnikov zahtevek je nesklepčen in že iz tega razloga pravilno zavrnjen, čeprav sodba nima razlogov. Posledično ni pomembno, ali in koliko kruha je tožnik nakupil, s čimer sicer oporeka pravilnosti zavrnitve tožbenega zahtevka v tem delu.

11Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le v delu, ki ga je toženka „pripoznala po temelju“, ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delo na kmetiji opravljal le v obdobju od konca maja do konca julija 2004, čemur pritožnik sicer nasprotuje (trdi, da je delo na kmetiji opravljal bistveno dlje). Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da tožnik časovne opredelitve v tožbi ni ponudil. Toženkinih navedb v odgovoru na tožbo, na katere se sklicuje, ni mogoče razumeti, kot prikazuje tožnik. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožnik izvedel, da je bila izročilna pogodba z A.B. izrečena za nično, zato za pritožbeno trditev, da je navajala leto 2001, ni podlage.

12Sodišče prve stopnje je (2. odstavek na tretji strani obrazložitve) sledilo tožniku, da je prikrajšan, ker je v pričakovanju sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju (pogodba kasneje ni bila sklenjena) na kmetiji opravil določena opravila in bi bil upravičen zahtevati nadomestitev vrednosti vlaganj v kmetijo, kolikor le-ta za toženko predstavljajo obogatitev. Ni pomembno, zakaj ni prišlo do sklenitve pogodbe.

13Neutemeljena je graja stroškovne odločitve, ki jo pritožnik veže na nepravilnost odločitve o glavni stvari, ki je ni uspel izpodbiti.

14Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).