VSRS Sklep X Ips 278/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Upravne enote Koper z dne 2. 3. 2009. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel revidentkino pritožbo zoper odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, ker revidentka, kljub pozivu, svoje udeležbe v postopku spremembe gradbenega dovoljenja ni prijavila (četrti odstavek 62. člena ZGO-1). Tožena stranka je z odločbo z dne 5. 8. 2009 zavrnila revidentkino pritožbo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali je njena pravica do pritožbe zoper gradbeno dovoljenje absolutno pogojena z udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Meni, da pomeni dobesedna razlaga šestega odstavka 143. člena ZUP nesorazmeren poseg v ustavno pravico do pritožbe.

7Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (X Ips 131/2010, X Ips 116/2010, X Ips 464/2009, X Ips 115/2009, X Ips 372/2009), ki temelji na primerni uporabi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, gre za takšno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

8Vprašanje, ali ima občina položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in s tem pravico do pritožbe zoper izdano dovoljenje, pa je vprašanje, na katerega odgovarja že Zakon o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 102/2004 - UPB1 in 126/2007), kot materialni predpis in Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP, kot procesni predpis, ki določa procesna upravičenja strank. ZGO-1 tako v četrtem odstavku 62. členu določa, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na območjih, ki niso urejeni z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, tudi občina, če v 8 dneh po prejemu obvestila priglasi svojo udeležbo. ZUP pa v šestem odstavku 143. člena določa, da oseba, ki je bila pravilno vabljena k stranski udeležbi in opozorjena na posledice in do izdaje odločbe na prvi stopnji ni pravilno priglasila stranske udeležbe, ne more uveljavljati pravnih sredstev zoper odločbo. Obe zakonski določbi sta jasni in ne potrebujeta dodatne razlage, zato vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavanem primeru takšna zakonska omejitev pravice do pritožbe v upravnem postopku, ki je posledica neaktivnosti revidentke, ki je bila pred tem pisno opozorjena na posledice neaktivnega ravnanja, ni ustavno sporna. Revidentka želi namreč v tem postopku izdaje odločbe o spremenjenem gradbenem dovoljenju, kot to izhaja iz njenih pritožbenih in tožbenih navedb, varovati le odmero komunalnega prispevka. Odmera komunalnega prispevka pa ni predmet izdane odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, ampak je predmet drugega postopka. Zato z izdanim dovoljenjem tudi ni bilo odločeno o nobeni revidentkini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Že iz tega razloga zato z izpodbijano odločitvijo tudi ni bilo poseženo v revidentkino ustavno pravico do pritožbe.

10Po presoji Vrhovnega sodišča revizija v obravnavani zadevi tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je sicer revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11Revidentka namreč z navajanjem, da ji je kot samoupravni lokalni skupnosti onemogočeno, da izvršuje in varuje zakonsko naložene pristojnosti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na njenem območju in da je s tem, ko je gradbeno dovoljenje izdano brez poprejšnje odmere in plačila komunalnega prispevka, poseženo v njen pravni položaj, zelo hudih posledic v smislu citirane določbe ni izkazala. Z zakonom določene posledice, katerih vzrok je revidentkino ravnanje, same zase namreč ne predstavljajo zelo hudih posledic zanjo. Z izdanim gradbenim dovoljenjem pa o plačilu komunalnega prispevka ni bilo odločeno, zato v revidentkin pravni položaj v povezavi z odmero in plačilom komunalnega prispevka, ni bilo poseženo.

12Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

13Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.