VSL sodba I Cp 3898/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v 1., 2., 3., 5. in 6. točki izreka) potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 18.081,97 EUR oz. 4.334.621,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2005 do plačila, pa tudi njena terjatev v višini 17.119,31 EUR oz. 3.845.181,98 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 04. 2002 do plačila ter še terjatev v višini 24.278,33 EUR oz. 5.818.581,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 05. 2005 do plačila. Obstoja terjatve tožene stranke v višini 31.026,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2003 do plačila ni ugotovilo, zato je tožbenemu zahtevku na plačilo vseh ugotovljenih terjatev tožeče stranke ugodilo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, ugovor pobota glede terjatve tožene stranke v višini 7.361,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.01.2000 do plačila pa zavrglo. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.565,94 EUR in odločilo, da je obračun obresti sestavni del sodbe.

Zoper obsodilni del sodbe in del, s katerim je sodišče pobotna ugovora tožene stranke zavrnilo oziroma zavrglo, ter v stroškovnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodišče ni v celoti ugotovilo vseh plačil, ki jih je toženec izvršil tožnici. Natančneje, napačno je ugotovilo neplačilo zneska 4.293.657,00 SIT po pogodbi z dne 28. 02. 2003, ki ga je tožnica prejela od kupca neposredno, glede katerega pa toženec nima dokazov. Tako kot je tožnica zamolčala tudi več drugih izplačil. Pri tem sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, spregledalo pa je tudi, da je bil toženec tisti, ki je poskrbel za vračilo premoženja, kar priznava tožnica in je med njima moralo obstajati zaupanje. Ocena o nepoštenosti toženca je posledično nepravilna. Dobri odnosi med strankama so bili vse do posestnega spora. Šele od tedaj dalje bi bil lahko toženec nepošten, v najslabšem primeru šele od 17. 08. 2004 dalje. Skladno s tem pa bi moralo sodišče odločiti o zamudnih obrestih, upoštevajoč tudi, da je bila tožnica v upniški zamudi, saj je s tem, ko ni povedala številke novega bančnega računa preprečila izpolnitev s strani toženca. Prav tako je napačna ugotovitev, da ni bilo soglasja tožnice za sanacijo hiše in gospodarskega poslopja, toženec pa je kot poslovodja brez naročila ni takoj obvestil o opravljenih delih in stroških. Tožnica je sama izpovedala o tem, da je dala soglasje za popravilo gospodarskega poslopja. Popravilo pa je zamenjava vseh elementov strehe. Svojega soglasja nikoli ni preklicala, dela je sproti spremljala, zato je toženec tudi, če je res šlo za poslovodstvo brez naročila, izpolnil vsa naročila in mu je tožnica dolžna povrniti vložena sredstva ter delo sorazmerno s svojim solastniškim deležem. Pri tem je sodišče prezrlo tudi določila o neupravičeni obogatitvi. Tožnica je bila obogatena za znesek, ki ga je toženec vložil v obnovo. Sodišče bi moralo obravnavati tudi ugovor pobota, ki se nanaša na oskrbo matere, saj je bil ta podan še znotraj dokaznega postopka in tako pravočasen.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke meni, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni in priglaša stroške odgovora.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pravdni stranki sta sklenili dogovor, po katerem je tožnica toženca pooblastila za prodajo njunih solastnih nepremičnin. V skladu z dogovorom bi tožnik toženki moral izročiti dele kupnine, ki odpade na njen solastniški delež in jih je prejel v njenem imenu.

(6) Dogovor pravdnih strank gre opredeliti kot pogodbo o naročilu oziroma mandatno pogodbo. S to pogodbo se prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle in hkrati dobi pravico te posle opraviti (766. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ).

(7) Toženec je tako pridobil pravico in dolžnost skleniti prodajne pogodbe glede solastnih nepremičnin, po prodaji pa tožnici izročiti del kupnine, ki po odbitju stroškov odpade na njen solastninski delež. Sklenjenim pogodbam in na njihovi podlagi prejetim zneskom kupnine toženec v pritožbi ne nasprotuje, prav tako ne ugotovljenim stroškom, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu dolgovanega zneska. Nasprotuje pa ugotovitvam sodišča prve stopnje, koliko je tožnica na račun kupnine prejela. Najbolj sporen zanj je znesek 4.293.657 SIT, ki naj bi jih tožnica neposredno od kupca prejela na podlagi prodajne pogodbe z dne 28. 02. 2003. Tudi v pritožbi pa priznava, da za to svojo trditev nima dokazov, prav tako ne za ostala zatrjevana izplačila tožnici. Ravno iz razloga, ker predloženi dokazi ne potrjujejo njegovih trditev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tega plačila toženec ni izkazal. Zato ne bo držalo, da sodba v tem delu nima razlogov. Prav tako ne, da je podano očitano nasprotje med vsebino predloženih listin in razlogi sodbe, ki ga pritožba niti ne konkretizira. Ker na kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tovrstnega pritožbenega očitka ni moglo preizkusiti. Nasprotij oziroma pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus izpodbijane sodbe, pa tudi ni ugotovilo.

(8) Pritožbeno sodišče pa meni tudi, da so tako razlogi sodbe sodišča prve stopnje o toženčevi (ne)poštenosti, ki utemeljujejo tek dosojenih zakonskih zamudnih obresti, in z njimi povezani pritožbeni očitki povsem odveč. Tožničino premoženje ni prešlo v toženčevo sfero brez pravne podlage (190. člen OZ), pač pa ravno obratno. Do tega, da je toženec prejel tudi tožničin delež, je prišlo na podlagi sklenjene mandatne pogodbe. Mandatar pa mora o opravljenem poslu podati račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov (771. člen OZ). Toženec je bil tožnici tako že ob prejemu njenega dela kupnine dolžan tega izročiti, od tega dne dalje pa je bil tudi v zamudi. Zakonske zamudne obresti zato ne tečejo šele od tožničinega opomina oziroma šele od tedaj dalje, ko mu je ta preklicala pooblastilo (pravilneje: odstopila od mandatne pogodbe - 1. odstavek 782. člena OZ), pač pa že od tedaj, ko je kupnino prejel, saj ni najti nobenega razloga, ki bi mu izplačilo tožničinega dela kupnine preprečeval. Tožencu namreč ne gre pritrditi, da je bila tožnica v upniški zamudi. Če bi toženec želel, bi ji denar lahko izročil, nakazal na račun (kljub spremembi računa je bilo to mogoče), nakazal na račun njenega pooblaščenca ali deponiral pri sodišču. Nič od tega toženec ni naredil oziroma niti trdil, da je poizkusil.

(9) Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da toženčeva terjatev, ki jo uveljavlja v pravdni pobot, ne obstoji. Z dopisom z dne 17. 05. 2003 toženec tožnico obvešča, da mu je pozabila prepovedati obnovo hiše in da bodo po njeni zaslugi dela (še pred obnovo strehe) prekinili. Glede na to, se toženec ne more sklicevati, da je imel soglasje tožnice za obnovo strehe. Udeležencem obligacijskih razmerij zakonodaja nalaga tudi ravnanje z zadostno skrbnostjo (6. člen OZ). Četudi je soglasje tožnice za obnovo (hiše, gospodarskega poslopja) spočetka imel, ob tovrstnih njegovih zapisih, ki kažejo na vsaj skrhane medsebojne odnose, gotovo ni mogel meniti, da ga še ima oziroma tega ob zadostni skrbnosti ne bi mogel meniti, saj za izjavo volje udeležencev obligacijskih razmerij zadošča tudi že dejanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati o njenem obstoju in vsebini (18. člen OZ). Ker je očitno, da sta bili v času obnove pravdni stranki že v sporu, do povrnitve stroškov toženec na podlagi njunega dogovora (soglasja tožnice k obnovi) ni upravičen, četudi mu tožnica svojega soglasja ne bi izrecno – z besedami preklicala.

(10) Ostane še presoja toženčevih ravnanj po določbah, ki urejajo poslovodstvo brez naročila. Ob tem, da tožnici ni nikoli dal računa o opravljenih delih, niti je ni o teh obveščal, zagotovo ni izpolnil obveznosti poslovodje brez naročila. Samo poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, ima pravico zahtevati, da ga tisti, čigar posel je opravljal, oprosti vseh obveznosti, ki jih je zaradi tega posla prevzel nase, da prevzame vse obveznosti, ki jih je sklenil v njegovem imenu, ter mu povrne vse potrebne in koristne izdatke in pa nastalo škodo (202. člen OZ). Določbe o poslovodstvu brez naročila so specialne narave in so odmik od splošnega pravila, da mora biti za vsako opravo tujega posla tudi pravna podlaga. Kot vsako izjemo jih je potrebno restriktivno razlagati. Pritožbeno sodišče zato meni, da tožnica tožencu na njihovi podlagi ni dolžna povrniti stroškov, ki odpadejo na njen solastninski delež. Meni tudi, da toženec do njihovega povračila ni upravičen niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Tožničina obogatitev ne more biti avtomatično enaka delu stroškom, ki bi sicer odpadli nanjo, če bi k popravilu strehe dala soglasje oziroma če bi bila zavezana k njihovemu povračilu na podlagi poslovodstva brez naročila. Trditev o konkretni višini obogatitve – višji vrednosti nepremičnin, pa toženec ni podal.

(11) Ugovora pobota, ki ga je toženec oprl na svojo skrb za mater, ki bi morala bremeniti tudi tožnico, pa toženec ni podal pravočasno. Tega je potrebno podati do konca glavne obravnave – to je tudi trenutek, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti sodbe. Konec glavne obravnave se navezuje na konec zadnjega naroka, četudi je sodišče napravilo izjemo in toženi stranki dovolilo, da odgovori na že pred koncem naroka podane navedbe tožeče stranke in tej možnost odgovora na navedbe tožene stranke. S tem pa sodišče ni podaljšalo dokaznega postopka in časovnih meja sodbe, saj je izdalo tudi sklep, da se obravnava zaključi.

(12) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(13) Tožena stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožeča pa svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).