782. člen OZ

Dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (oz. odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ. Vendar pa mandatar zaradi razdrtja pogodbe ne more biti v boljšem položaju, kot če do odstopa od pogodbe ne bi prišlo. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da v primeru, če do odstopa od pogodbe ne bi prišlo, bi tožeča stranka morala še naprej opravljati storitve za toženo stranko, česar v primeru odstopa tega več ni dolžna. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sporno pogodbeno določilo v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, če pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine je treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Spornemu pogodbenemu določilu bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa mandatarja, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Zato dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora pa je potrebno opozoriti na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati. Mandatar zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbeno določilo, ki določa, da mora naročitelj v p

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba preneha

Tožnica je z vročitvijo odločbe Socialne inšpekcije vedela, da ne sme nadaljevati z opravljanjem storitev po koncesijski pogodbi. Ukrep prepovedi je bil tožnici izrečen s strani oblastnega organa. Načelo pravne varnosti zagotavlja posameznikom, ki se zanesejo na veljavne pravne akte, da zaradi tega ne bodo trpeli škodljivih posledic. V konkretnem primeru to pomeni, da toženka, ki se je zanesla na to, da bo tožnica spoštovala prepoved v času, ko je bila le-ta izrečena z odločbo Socialne inšpekcije in je veljala, ne more trpeti škodljivih posledic samovoljnega ravnanja tožnice. Zahteva po plačilu storitev, opravljenih v tem času, namreč pomeni, da bi se učinek načela pravne varnosti izničil.

Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 782. člena OZ, ki daje naročitelju podlago za odstop od pogodbe, pri čemer je dolžan prevzemniku naročila povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa, vendar samo v primeru, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov. Neskrbnost tožeče stranke (mandatarke) in kršitev njene obveznosti v kontekstu viška posekanega lesa se kaže v tem, da slednjega ni ustrezno ovrednotila in zaračunala. Število hlodov in njihova kvaliteta sta se določali zgolj okularno, kar pa ni predstavljalo profesionalne skrbnosti tožeče stranke pri izvrševanju mandatne pogodbe.

Le pavšalne, posplošene trditve, da je bila pogodba podaljšana za obdobje 12 mesecev, ob nasprotovanju tožene stranke, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.

782. člen OZ določa, da v primeru, če naročitelj odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, mu mora naročitelj izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnik lahko le pisno odstopil od mandatne pogodbe. V pisni obliki mora biti dano ali preklicano le pooblastilo (gre za t.i. zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih oseb). Za sklenitev ali odstop od mandatne pogodbe (tu gre za notranje razmerje med strankama) pa pisna oblika ni predpisana.

V skladu s teorijo je sicer načelno mogoče v podobnih situacijah prenehanja pogodbe zaradi okoliščin na strani ene od pogodbenih strank, priznati odškodnino prizadeti pogodbeni stranki tako v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi bila pogodba razvezana oziroma ko ne bi prenehala, kot tudi pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (bodisi kot dejansko škodo in izgubljeni dobiček bodisi kot razliko po abstraktnem oziroma konkretnem izračunavanju odškodnine po diferenčni odškodnini). Vendar pa je konkretni primer specifičen in terja strožji (zožujoč oz. restriktiven) pristop pri prisojanju odškodnine iz naslova v tej pravdi uveljavljanega pozitivnega pogodbenega interesa, ko gre za odstop naročitelja brez utemeljenega razloga od pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe), kjer je bil dogovorjen mesečni pavšal tudi, če mandatar ne opravi nobenega dela.

Pogodba v času odpovednega roka še vedno velja in tožena stranka je dolžna izpolniti s pogodbo prevzete obveznosti. Tožena stranka je imela možnost koristiti s pogodbo dogovorjene storitve tožnika in če teh storitev ni koristila ni prosta obveznosti mesečnega plačila pavšala.

Sporna pogodba ima nedvomno izključno elemente mandatne pogodbe. Poslovna podlaga takšne pogodbe je zaupne narave in je zato mandatarjevo ravnanje vedno omejeno na polje mandantovega interesa.

Ni naloga sodišča, da po spisu samo od sebe išče navedbe stranke, ki jih je nemara dala – ali pa tudi ne – v teku prvostopenjskega postopka. Pritožba mora navesti pritožbene razloge. To so razmisleki, ki naj bi utemeljevali nepravilnost odločitve. Če niso konkretni, ni mogoče niti govoriti o pritožbenih razlogih (3. točka 335. člena ZPP). Konkretni pa postanejo šele, če stranka določno navede, katere neupoštevane trditve so bile dane in v kateri vlogi. Drugi razlog, ki je neodvisen od prvega, pa je sama nezadostnost okoliščin, ki jih navaja pritožba, če se predpostavlja, da so sploh bile dane pravočasno. Stranki sta odložili pravico tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti za 5 let. Odložili sta zapadlost terjatve (299. člen OZ) tako, da sta določili rok. To pa je bilo dopustno, saj 299. člen OZ to izrecno predvideva kot dopustno. Pritožnica mora navesti povsem konkretno, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila podana in zakaj bi lahko kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če tega ne stori, se prvostopenjsko sodišče z njenimi navedbami ne ukvarja, razen v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP.

„Utemeljen razlog“ iz drugega odstavka 782. člena OZ pomeni vzrok, za katerega ne odgovarja mandatar. Pri „škodi“ po tej določbi pa gre za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja.

Tožnik je upravičen do plačila za trud glede premoženja, ki je bilo vrnjeno že pred odpovedjo pooblastila, ne pa tudi za objekt, ki ob zaključku glavne obravnave v prvem postopku (in še sedaj) ni vrnjen.

Podjemna pogodba se šteje kot obligacija rezultata, mandatar pa se z mandatno pogodbo zaveže le, da si bo končni interes prizadeval uresničiti. Klavzula „na ključ“ ima zato v tem kontekstu precej pomembno težo, saj nedvoumno kaže, da se je v obravnavanem poslu tožeča stranka zavezala doseči končen rezultat, to je izvedbo vseh storitev. Možnosti, da pogodbena stranka naknadno prekliče že dano soglasje k pogodbi, t.j. da jo razveljavi, so omejene in pridržane le za najhujše hibe v sklenitveni fazi pogodbe.

Navkljub dogovoru pravdnih strank o plačilu za opravljeno delo po odstotku (eventualno) prisojene odškodnine, tožniku pripada sorazmerno plačilo za že opravljene odvetniške storitve, ker je do prenehanja zastopanja prišlo po volji toženke kot naročnika. Primeren način za izračun sorazmernega dela plačila je z obračunom dejansko opravljenih odvetniških storitev po odvetniški tarifi.

Razmerje med odvetnikom in stranko je osebno razmerje, ki mora temeljiti na zaupanju, zato narava pravnega posla izključuje odškodninsko odgovornost stranke, ki z odvetnikom zaradi nezaupanja ne želi več sodelovati (prekliče pooblastilo za zastopanje), tudi če objektivnih razlogov za odpoved mandatne pogodbe pogodbe ni.

Mandatna pogodba je prenehala pred dokončno ureditvijo odškodninskega razmerja zaradi toženčeve odpovedi pogodbe, zato je prevzemnik naročila (pravni prednik tožeče stranke) upravičen do sorazmernega dela plačila (drugi odstavek 782. člena OZ). Sorazmerno plačilo zato ne more biti določeno na podlagi izplačane akontacije odškodnine, saj ta ne odraža do takrat vloženega dela mandatarja, temveč prej znesek, ki je bil za Zavarovalnico nesporen. Pri določitvi sorazmernega plačila je treba upoštevati temeljno načelo obligacijskega prava, to je načelo enake vrednosti dejatev. Plačilo mora ustrezati opravljenemu delu.