VSRS Sodba in sklep II Ips 187/2009

Revizija se v delu, v katerem izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo razsojeno, da mora druga toženka plačati tožeči stranki 705,97 EUR (prej 169.179,68 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrže.

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede druge toženke spremenita tako:

da se zavrne zahtevek za plačilo 522,05 EUR (prej 125.105,22 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.201,79 EUR (prej 1,006.918,69 SIT) od 24. 7. 2001 do 15. 4. 2002.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Druga toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.412,04 EUR
z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti,

določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožeča stranka je z družbo L. d.o.o. sklenila leasing pogodbi št. 0963/LO in št. 0919/LO za gostinsko opremo, h katerima je druga toženka M. O. pristopila kot solidarni porok. Tožeča stranka je z družbo L. d.o.o. sklenila tudi posojilno pogodbo. Tožeča stranka je 24. 7. 2001 odstopila od obeh leasing pogodb, ker družba L. d.o.o. ni plačevala obrokov. V tej pravdi zahteva plačilo terjatve od druge toženke na temelju solidarnega poroštva k leasing pogodbama in posojilni pogodbi.

2Sodišče prve stopnje je drugi toženki naložilo plačilo 101.881,05 EUR (prej 24,414.775,87 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2001 dalje. Presodilo je, da je druga toženka navedeni znesek dolžna plačati na temelju solidarnega poroštva k leasing pogodbama in posojilni pogodbi. Zahtevek zoper prvega toženca V. O., družbenika prvotne prve toženke, izbrisane družbe L. d.o.o., je zavrnilo, ker naj ne bi bil aktivni družbenik.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožeče stranke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašala na prvega toženca Valterja Oprešnika, razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizijo vlaga druga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija zoper odločitev o utemeljenosti plačila terjatve na temelju poroštva, sklenjenega za posojilno pogodbo, ni dovoljena, zoper odločitev o preostalem delu glavnega zahtevka pa je delno utemeljena.

O delni nedovoljenosti revizije

7V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se presoja vrednost spornega predmeta po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (41. člen ZPP).

8V obravnavani zadevi je podana objektivna kumulacija zahtevkov, ki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Tožeča stranka namreč uveljavlja zoper drugo toženko zahtevke na temelju treh poroštvenih pogodb. Ker se v takih primerih dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP), revizija glede zahtevka za plačilo 705,97 EUR (prej 169.179,68 SIT) na temelju poroštvene pogodbe, sklenjene v zvezi s posojilno pogodbo, ni dovoljena, saj ne dosega revizijskega praga.

O (ne)utemeljenosti revizije

9Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče povsem arbitrarno ugotovilo, da druga toženka tožeči stranki ni ničesar plačala. Sodišče je to ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov (listin). Zgolj navedba druge toženke, da naj te listine ne bi bile verodostojne, je ob dejstvu, da je trditveno in dokazno breme glede verodostojnosti listin na njeni strani, presplošna, da bi se moralo sodišče prve stopnje z njo ukvarjati. Prav tako je neutemeljen očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe glede odstopa od pogodbe. Druga toženka namreč te ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi ni izrecno izpodbijala. Stališče druge toženke, da pomeni vložitev pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov tudi izpodbijanje vseh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, pa je zmotno. Stranka mora namreč v pritožbi konkretno navesti, s katerimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje se ne strinja.

10Zmoten je tudi materialnopravni zaključek druge toženke, da leasing pogodbi nikoli nista stopili v veljavo. Ob dejstvu, da sta bili obe leasing pogodbi podpisani, da je družba L. d.o.o. prevzela opremo ter plačala nekatere obveznosti po pogodbah (polog, stroške priprave, stroške leasinga ter stroške premoženjskega zavarovanja; po pogodbi št. 0918/LO pa tudi prvi obrok), ni nobenega dvoma, da sta pogodbi stopili v veljavo (3. člen pogodb o leasingu in 21. člen Splošnih pogojev).

11Delno pa je utemeljen očitek glede presoje utemeljenosti ugovora zastaranja. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje dolžino zastaralnega roka za poroštveni obveznosti druge toženke. Ker je druga toženka solidarni porok k obema leasing pogodbama, pomeni zastaranje glavnih obveznosti (obveznosti iz leasing pogodb) tudi zastaranje poroštvenih obveznosti (prvi in drugi odstavek 1091. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29-462/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Ker sta leasing pogodbi (št. 0963/LO in št. 0919/LO), sklenjeni med tožečo stranko in družbo L. d.o.o., gospodarski pogodbi (prvi odstavek 374. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZOR), je zastaralni rok za poroštveni obveznosti druge toženke tri leta. Revizijsko sodišče se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, zoper katero terjatev je druga toženka vložila ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja se mora namreč vedno nanašati na določeno terjatev. Druga toženka je ugovarjala zastaranje celotnega vtoževanega zneska. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi (list. št. 26) trdila, da vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, in sicer do trenutka odstopa od pogodb že zapadlih terjatev ter terjatev, ki sta zapadli z odstopom od pogodb (in prestavljata seštevek vseh še nezapadlih obrokov po leasing pogodbah). V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) lahko sodišče upošteva vsa dejstva, ki jih navedeta stranki in je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.(1)

Sodišče lahko tako upošteva tudi tiste navedbe stranke, ki jih ni bila dolžna navesti in so ji v škodo. Glede na obrazloženo lahko torej v konkretni zadevi kot trditveno podlago ugovora zastaranja upoštevamo tudi trditve tožeče stranke. Ob upoštevanju trditev tožeče stranke se torej ugovor zastaranja druge toženke nanaša na vse terjatve, ki predstavljajo vtoževano vsoto.

12Ob izhodišču, da je druga toženka podala ugovor zastaranja za vse terjatve, torej tako za terjatvi, ki sta zapadli z odstopom od leasing pogodb, kot tudi za terjatve, ki so zapadle že pred trenutkom odstopa, je treba utemeljenost ugovora zastaranja presojati za vsako zapadlo terjatev posebej. Odločitev sodišča druge stopnje, ki je presodilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, ker je zastaranje pričelo teči šele z dnem odstopa od pogodb (24. 7. 2001), tožba pa je bila vložena 15. 4. 2002, torej pred potekom triletnega zastaralnega roka, je tako pravilna le, kolikor se nanaša na terjatvi, ki sta zapadli z dnem odstopa od pogodb. Zaradi zmotnega pravnega izhodišča pa sodišče druge stopnje ni presojalo ugovora zastaranja glede terjatev, ki so zapadle pred odstopom od pogodb.

13Kljub zmotni uporabi materialnega prava pa dejansko stanje, in sicer trenutek zapadlosti teh terjatev, ni nepopolno ugotovljeno. Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP)(2), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke.(3) Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi listini (pregled plačil terjatev, priloga A6 in A19), ki prikazujeta višino in datum zapadlosti posameznih terjatev po obeh leasing pogodbah. V konkretni zadevi se je tožeča stranka na te listini sklicevala v zvezi z obrazložitvijo višine zahtevka na dan odstopa od pogodb in zapadlosti posameznih terjatev (glej tč. V tožbe). Vsebine teh listin druga toženka ni prerekala, zato ju glede na prej obrazloženo lahko štejemo kot del dejanske podlage spora. Revizijsko sodišče je tako v nadaljevanju presojalo še utemeljenost ugovora zastaranja tudi za terjatve, ki so zapadle pred dnevom odstopa od pogodbe.

14Kot je bilo že pojasnjeno, velja za poroštveni obveznosti druge toženke triletni zastaralni rok. Zastaranje prične teči s prvim dnem po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej po dnevu zapadlosti terjatve (prvi odstavek 361. člen ZOR). Ob dejstvu, da je tožeča stranka vložila tožbo 15. 4. 2002, so zastarale vse neplačane terjatve, ki so zapadle pred 15. 4. 1999. Iz listin (priloga A9 in A16) izhaja, da so pred tem datumom po pogodbi št. 0963/LO zapadle štiri terjatve (opomini) v skupnem znesku 37,23 EUR (prej 8.922 SIT oz. 79,56 DEM), po pogodbi št. 0919/LO pa pet terjatev (opomini in premoženjsko zavarovanje) v skupnem znesku 484,8 EUR (prej 116.177,47 SIT oz. 1.035,43 DEM). Glede na obrazloženo je utemeljen ugovor zastaranja glede terjatev, zapadlih pred 15. 4. 1999, v skupnem znesku 522,05 EUR. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo 522,05 EUR (prej 125.105,22 SIT oz. 1.114,99 DEM), to je v delu glede že zastaranih obveznosti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15Revizijsko sodišče je v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugodilo reviziji še v delu glede teka zamudnih obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti. Tožeča stranka namreč zahteva tudi plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 4.201,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2001 dalje. Tožeča stranka torej zahteva obrestne obresti, ki so prepovedane (prvi odstavek 279. člen ZOR). Plačilo obrestnih obresti je mogoče zahtevati zgolj od vložitve tožbe dalje (t.i. procesne obresti, drugi odstavek 279. člen ZOR). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.201,79 EUR od 24. 7. 2001 do 15. 4. 2002 (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, ki so bili tožeči stranki prisojeni za postopek pred sodišči prve in druge stopnje. Uspeh tožeče stranke se namreč z delno ugoditvijo reviziji druge toženke ni bistveno spremenil. Druga toženka, ki je z revizijo uspela v majhnem delu, pa mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo in poročila stranki, oboje povečano za davek na dodano vrednost, materialne stroške in sodno takso in znašajo skupaj 1.412,04 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

---.---

Op. št. (1): Prim. A. Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 67. Če tožnik navede dejstvo, zaradi katerega je terjatev prenehala, mora sodišče upoštevati takšno navedbo tožnika, ki gre njemu v škodo.

Op. št. (2): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 363-364.

Op. št. (3): Prim. odločbo VS RS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2005.