VSRS Sodba VIII Ips 280/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 7. 3. 2007 in 25. 5. 2007 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2Ugotovilo je, da je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine z odločbama z dne 7. 10. 2003 in 10. 11. 2003, in sicer na podlagi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), ker je bila tožniku od 25. 9. 1999 priznana pokojninska dajatev pri tujem nosilcu zavarovanja in ob upoštevanju dobe, ki jo je ta dopolnil v Sloveniji. Nadalje je ugotovilo, da je bila starostna pokojnina pri tujem nosilcu zavarovanja tožniku priznana le z začasno odločbo z dne 29. 2. 2000, vendar je ta nosilec nato 2. 9. 2003 izdal odločbo o prenehanju pravice do starostne pokojnine tožnika, nato pa z odločbama z dne 10. 3. 2004 in 29. 7. 2004 tožnikovo zahtevo za starostno pokojnino zavrnil z obrazložitvijo, da je bil od leta 1963 do 1992 (s presledki) zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, zato lahko pravico do starostne pokojnine uveljavlja pri toženi stranki. Listin v zvezi s tem tožena stranka v prejšnjih postopkih ni upoštevala, niti jih ni upoštevala pri izdaji sklepa o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine (sklep z dne 7. 3. 2007) oziroma o zavrnitvi njegove pritožbe zoper ta sklep (sklep z dne 25. 5. 2007). Zaradi spremenjenega dejanskega stanja tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). Ker posledično tudi dejansko stanje ni bilo razčiščeno, je sodišče na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno, nazadnje z dokončno odločbo z dne 10. 11. 2003. Ob novo vloženi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 11. 10. 2006, o kateri je tožena stranka odločala z izpodbijanima odločbama, tožnik ni dokazal spremembe dejanskega stanja ali pravne podlage. V nadaljevanju se sklicuje na določbo 177. člena ZPIZ-1 in sodno prakso v zvezi s to določbo, po kateri je tožnik z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine v Republiki Srbski izčrpal izbirno pravico. Predloženi dokumenti z dne 27. 6. 2005 in 10. 3. 2003, iz katerih je razvidno, da ni uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski, kot tudi dejstvo, da je dopolnil 63 let starosti, ne pomenijo spremembe dejanskega stanja. Tudi začasna odločba tujega nosilca zavarovanja pomeni, da je tožnik že izbral pravico do pokojnine, sicer pa je bila ta odločba izdana z odložnim pogojem – dokler izplačevanja (in ne priznanja pravice) ne prevzame nosilec zavarovanja v Republiki Sloveniji. Odločitev sodišča ni pravilna tudi iz procesnih razlogov, saj je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje v potrebnem obsegu in je imelo sodišče na razpolago vse podatke v zvezi s trajanjem zavarovalne dobe in priznanjem pravice do starostne pokojnine, na podlagi katerih bi lahko odločilo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja dolgotrajno oziroma povezano z nesorazmernimi težavami. Sodba v zvezi s sklicevanjem na 82. člen ZDSS-1 nima razlogov in se ne da preizkusiti.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neobrazloženo odločitvijo sodišč druge in prve stopnje o vrnitvi zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, ni utemeljen. Sodišči druge in prve stopnje sta se pri tem pravilno sklicevali na določbo prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku odpravi izpodbijani upravni akt in naloži toženi stranki izdajo novega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožena stranka ni pravilo uporabila materialnega prava in dejanskega stanja v zvezi z uporabo materialnega prava sploh ni ugotavljala – ker je tožena stranka tožnikovo zahtevo zavrgla, torej o zahtevi sploh ni odločala po vsebini. Prav zato izpodbijana sklepa ne vsebujeta dejanskih ugotovitev, ki so pomembne za priznanje in odmero tožnikove pokojnine po vsebini. Nasprotne revizijske navedbe o ugotavljanju dejanskega stanja „v potrebnem obsegu“, itd. so protispisne. Dejansko stanje za vsebinsko odločanje o zadevi, na katero sta napotili sodišči druge in prve stopnje, torej sploh še ni bilo ugotavljano in ne le, kot izhaja iz določbe prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, da „ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno.“ V takšni situaciji pa sodišču druge stopnje ni bilo treba še natančneje odgovarjati na pritožbene navedbe tožene stranke v smislu obrazložitve odločitve o tem, da naj ta izda nov upravni akt v skladu z navedeno določbo ZDSS-1.

8Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ki se uporablja v zvezi z 12. in 249. členom ZPIZ-1) izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako pa organ ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je od zavrnilne odločbe tožene stranke z dne 10. 11. 2003 (v zvezi z odločbo z dne 7. 10. 2003), s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi 177. člena ZPIZ-1, prišlo do spremembe dejanskega stanja za odločanje o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bila tožniku z začasno odločbo „Javnega fonda za penzijsko i invalidsko osiguranje Republike Srbske“ z dne 29. 2. 2000 sicer priznana pravica do (akontacije) starostne pokojnine, nakar je bilo z odločbo z dne 2. 9. 2003 odločeno, da tožniku ta pravica preneha, po dokončni odločbi tožene stranke z dne 10. 11. 2003, pa sta bili tožniku izdani še odločbi navedenega tujega nosilca zavarovanja z dne 10. 3. 2004 in 29. 7. 2004 o zavrnitvi zahteve tožnika za priznanje starostne pokojnine pri tem nosilcu zavarovanja, prav tako pa tudi potrdilo tega nosilca zavarovanja z dne 27. 6. 2005, da tožnik ni uživalec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vse to predstavlja spremembo dejanskega stanja v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki onemogoča zavrženje zahteve zavarovanca za odmero starostne pokojnine.

9V zvezi s tem je pomembno, da se je spremenilo tudi tolmačenje pravne podlage za ugoditev oziroma zavrnitev zahteve za priznanje starostne pokojnine v zvezi z določbo 177. člena ZPIZ-1. Gre za tolmačenje v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009 in Up-1419/08-13 z dne 22. 10. 2009, ki ga bo morala tožena stranka upoštevati pri odločanju o tožnikovi zahtevi za starostno pokojnino.

10Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.