VDSS sodba Psp 469/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. … z dne 27. 2. 2007 in v zvezi z njo odločbo Območne enote … št. … z dne 11. 10. 2006 ter, da se tožniku prizna pravica do starostne vojaške pokojnine od 11. 10. 2006 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna odmeriti starostno pokojnino v roku 15 dni ter mu v enakem roku izplačati do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke starostne pokojnine z vsemi uskladitvami, v bodoče dospevajoče zneske pokojnine pa tožniku izplačati mesečno za nazaj.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče kot pravno podlago za ugoditev zahtevku moralo uporabiti določbo 4. odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. Po tej določbi je tožnik, kot državljan Republike Slovenije, ki je imel 18. oktobra 1991 v Republiki Sloveniji tudi stalno prebivališče, izpolnil pogoje za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine. Opisuje kraje in obdobja, v katerih je kot častnik nekdanje JLA služboval v Sloveniji ter navaja datume napredovanj od čina podporočnika dne 29. 9. 1965 do čina polkovnika dne 22. 12. 2000. Pravica do pokojnine mu gre tudi na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma v vprašanjih nasledstva, zlasti na podlagi 7. in 8. člena Sporazuma ter 3. člena priloge E k Sporazumu. Sodišče bi moralo upoštevati načelo vzajemnosti, Srbija slovenskim in državljanom drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ, ki živijo na njenem območju priznava in izplačuje vojaške pokojnine že od 12. januarja 2005. To izhaja iz 8. člena Sporazuma o vprašanjih nasledstva, če ga sodišče ne uporabi, bi to pomenilo, da navedena določba nima nobenega pomena. V ZPIZVZ ni določbe, ki bi upravičencu, ki mu je za isto zavarovalno dobo ali le del te dobe pravico iz pokojninskega zavarovanja priznala druga država, onemogočila uveljavitev takšne pravice po slovenski zakonodaji. Neodvisno od priznanja pravice v Srbiji oz. v vojski Jugoslavije ima tožnik pravico zahtevati pokojnino po slovenskih predpisih. Znano je načelo, da zavarovanec za isto zavarovalno dobo pokojnine ne more prejemati od dveh izplačevalcev v dveh oblikah, kljub temu ima zavarovanec pravico izbire ugodnejše variante. Zagotavlja, da se bo v primeru izbire slovenske pokojnine odpovedal pokojnini, ki jo prejema iz Srbije za isto zavarovalno obdobje. Sodišče naj odloči o bistvenem zahtevku, ali tožniku pripada pravica po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni kršilo določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 do 45/2008 – ZPP), na katere sodišče druge stopnje po 2. odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v socialnem sporu izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Nesporno je z odločbo Ministrstva za notranje zadeve dne 20. 12. 2004, ker je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje po 3. odstavku 12. člena v zvezi z 10. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 7/2003 s spremembami – ZDRS-UPB1), postal slovenski državljan. Prepričan je, da izpolnjuje tudi ostale pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki, kot jih določata 1. člen in 4. odstavek 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami - ZPIZVZ). Tožniku je Sklad za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z odločbo z dne 18. 4. 2001 od 1. 4. 2001 priznal pravico do starostne pokojnine, pri izdaji odločbe je upošteval, da je do razrešitve poklicne vojaške službe dne 31. 3. 2001 dopolnil 44 let 7 mesecev in 23 dni pokojninske dobe, od katere je dopolnil 3 leta 9 mesecev in 29 dni pokojninske dobe v enojnem trajanju, 40 let 9 mesecev in 24 dni pa pokojninske dobe s povečanjem. Odločbo mu je pristojni nosilec izdal na podlagi ureditve v Zakonu o vojski Jugoslavije.

Tožnikova zahteva, da od odpovedi pravici do starostne pokojnine, ki jo je pridobil pri Skladu vojaških zavarovancev, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ni utemeljena. Namen ZPIZVZ, določen v 1. členu je ureditev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih pridobili državljani Republike Slovenije ali drugi upravičenci oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, usklajevanje in prevedba teh pravic. Med upravičence po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ spadajo državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oz. v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Ti upravičenci pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v času uveljavitve ZPIZVZ veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 - ZPIZ/92), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več sodbah zavzelo stališče o pravilni pravni razlagi navedenih določb ZPIZVZ. Po stališču vrhovnega sodišča je na podlagi določbe 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ tožena stranka prevzela obveznosti za zagotovitev pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le-ti glede na določbe 1. odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v vojski Jugoslavije ali drugih armadah in po 18. oktobru 1991 ostali zavarovanci že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojne, saj so to pravico lahko uveljavili pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 152/2007, VIII Ips 205/2007 in VIII Ips 257/2007). Namen ureditve v omenjeni določbi ZPIZVZ je zagotoviti socialno varnost tistim državljanom Republike Slovenije, ki so, ob doseženi skoraj polni starosti ter pokojninski dobi za pridobitev pravice do pokojnine, zaradi znanih dogodkov ob osamosvojitvi Republike Slovenije in odhoda JLA, ostali brez zaposlitve ter brez socialne varnosti, ki jo je Republika Slovenija v skladu z zakonom dolžna državljanom zagotavljati že na podlagi 2. in 50. člena Ustave. Vrhovno sodišče je v omenjenih sodbah tudi opozorilo, da so slovenski državljani, uživalci pokojnin iz drugih držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami - ZZSV) upravičeni le do dodatka k tuji pokojnini, ki je bil tožniku z dokončno odločbo tožene stranke št. P-9899304 z dne 18. 8. 2005, priloženo v upravnem spisu, tudi priznan.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni uporabilo oz. je nepravilno uporabilo določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva, uveljavljenega z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 20/2002), ki je po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve pričel veljati dne 2. junija 2004. Tožnik niti v času ratifikacije MSVN in tudi ob uveljavitvi sporazuma ni bil državljan Republike Slovenije. Z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/1, št. 1/1991 - UZITUL), ki je pričel veljati 25. 6. 1991, se je Republika Slovenija obvezala, da bo zagotovila varstvo uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Določbe kasneje sklenjenega MSVN niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. V obrazložitvi predloga MSVN, objavljeni v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije št. 99/2001 z dne 15. 12. 2001, je v zvezi s prilogo E k sporazumu navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, zavzetem v obrazložitvi sodbe opr. št. VIII Ips 205/207, ob ugotovljenem dejanskem stanju, sklicevanje na sporazum o vprašanjih nasledstva ne more vplivati na drugačno odločitev. Republika Slovenija je z navedenim sporazumom prevzela le obveznost za izplačevanje že priznanih pokojnin. Po 2. členu priloge E MSVN namreč vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ, kar za tožnikov primer ne velja, saj je pokojnino uveljavil tudi na podlagi financiranja pri Skladu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev še potem, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Stališče o nemožnosti neposredne uporabe MSVN za priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih, mimo ureditve v ZPIZVZ, je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v več odločbah (npr. opr. št. Psp 548/2007, Psp 236/2008 in Psp 266/2008).

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.