18. člen UZITUL

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Ker je tožnik kot zavarovanec takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev nadaljeval z delom v vojski Jugoslavije in po 18. 10. 1991 ostal v zavarovanju pri tem tujem nosilcu zavarovanja, kjer je leta 2001 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine, pri tožencu nima pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ.

Tožniku, ki mu je toženec že pravnomočno priznal pravico do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ od dneva pridobitve državljanstva R Slovenije z naturalizacijo, na podlagi določb MSVN, ki niso neposredno uporabljive, temveč predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin, ni mogoče priznati pravice do pokojnine.

Ker določbe MSVN niso neposredno uporabljive, tožnik, kateremu je bila iz naslova dela v bivši JLA pri tožencu že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ od 22. 3. 1996 dalje, zahtevek za priznanje pokojnine na podlagi drugih določb tega zakona za čas od 1. 3. 1992 do 31. 3. 1996 pa pravnomočno zavrnjen, na podlagi določb MSVN ne more uveljaviti novih pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Ker gre za prostovoljno obveznost države, ki se financira iz državnega proračuna in ne iz prispevkov delodajalcev in zavarovancev toženca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za upravičence po Odloku o izplačevanju vojaških pokojnin ne veljajo ostala načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med drugim tudi ne načelo enako delo - enaka pokojnina. Ureditev kroga upravičencev - zavarovancev bivše skupnosti vojaških zavarovancev, pogojev za pridobitev pravice do akontacije pokojnine, odmere in načina izplačevanja akontacij, je predmet prostovoljne ureditve države RS. Dejstvo, da navedeni Odlok določa najvišji količnik za odmero akontacije starostne pokojnine za čin polkovnika, zato ne predstavlja pravne praznine, ampak voljo normodajalca.

S sklenitvijo sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah je Slovenija zagotovila socialno varnost svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Te osebe so upravičene do vojaške pokojnine po hrvaških predpisih. Slovenija določbe 14. in 15. člena Ustave ne zavezujejo, da bi zagotavljala tem osebam iz svojega proračuna akontacijo vojaške pokojnine v isti višini, kot pripada slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Ustavni zakon ne varuje "pravice do garažnega prostora".

Upravičencu ne pripada akontacija vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS, št. 21/91 in 4/92), če nima več stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Določba 3. člena odloka ne more in ne sme vplivati na zagotavljanje ravni varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin na način, kot to zaključujeta nižji sodišči. Obseg in pogoje, pod katerimi je prevzela Republika Slovenija izplačevanje pokojnin, je določil že ustavni zakon, ki je kot okvir prevzetih obveznosti določil predpise SFRJ, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona (25.6.1991). Zato odlok izvršnega sveta tega nivoja ne more zniževati, kar bi pomenilo neizplačevanje dajatve iz pokojninskega zavarovanja, ki je revidentu že bila priznana v skladu z določbami bivšega ZPIZVZ. Res je sicer, da odlok v 3. členu določa, da se upravičencem izplačuje akontacija pokojnin od 1.11.1991 dalje v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, vendar je ta določba pomembna samo zaradi prevedbe priznane pravice iz starih jugoslovanskih dinarjev v tolarje pred nastankom kurznih razlik in seveda enotnega izplačevanja akontacij vsem upravičencem, ne glede na to, kdaj jim je bila pravica iz vojaškega zavarovanja priznana. Vsako drugačno tolmačenje bi lahko pomenilo, da odlok posega v priznavanje pravic, za kar pa ni podlage niti v določbah ustavnega zakona, na podlagi katerega je bil odl

Za državljane Republike Slovenije je bil pogoj prijavljenega stalnega prebivališča iz 1. čl. odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 5.11.1992 št. U-I-70/92-9 odpravljen. Za tujce pa predpisani pogoj velja. Ta pogoj je glede na jasno določilo 18. čl. ustavnega zakona in 1. čl. omenjenega odloka tolmačiti v formalnem smislu. Če bi imel zakonodajalec namen omogočiti odmero in izplačevanje akontacije vojaških pokojnin tudi upravičencem, ki v Sloveniji dejansko živijo, bi ta dodatni pogoj izrecno predpisal kot v primeru za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v 1. odst. 40. čl. zakona o državljanstvu (Ur. l. RS št. 1-8/91, 30/91).