VDSS sodba Psp 337/2008

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca št. … z dne 21. 11. 2006 in z dne 19. 12. 2006 (1. točka izreka). Odločilo je, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti z dnem 20. 11. 2006 (2. točka izreka) ter da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 21. 11. 2006 dalje (3. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (4. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 461,98 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper sodbo se v 1., 2., 3. in 5. točki izreka pritožuje toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da se oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje, v zavarovanje vključi z vložitvijo prijave skladno z 2. alinejo 1. odstavka 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ). Sklicuje se na 2. odstavek 7. člena ZMEPIZ, po katerem zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Po 3. alineji 47. člena ZMEPIZ pridobijo zavarovanci iz 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) lastnost zavarovanca ob pogoju vložene prijave v zavarovanje z dnem vpisa v vpisnik ali register, če je predpisan, oziroma z dnem začetka opravljanja pridobitne ali poklicne dejavnosti. Opozarja tudi na 3. odstavek 23. člena ZMEPIZ, 1. odstavek 48. člena ZMEPIZ, na 30. člen ZPIZ-1 ter določbe Pravilnika o obrazcih prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja. Vložitev prijave pomeni, da je ugotovljeno in evidentirano dejansko stanje, ki ustreza zakonskim pogojem za obvezno zavarovanje. V skladu s 30. členom ZPIZ-1 zavarovanje ni pravnomočno trajno ugotovljeno, temveč traja do prenehanja pravnega razmerja ali, če zakon določa drugače, do trenutka, ko se mora zavarovanec drugače zavarovati ali zavarovanje zanj kljub pravnemu razmerju ni več obvezno. Zavarovanje je vzpostavljeno do spremembe dejanskega stanja, ki zakonskim pogojem ne ustreza več, ali do spremembe zakona, ki za takšno dejansko stanje ukine ali postavi nove pogoje za zavarovanje. Zato meni, da se morajo vsa obvezna zavarovanja vzpostaviti v skladu z novim zakonom od dneva njegove uveljavitve. Poudarja, da s sprejemom prijave ni izdana odločba o zavarovanju, ki bi trajno uredila pravico do zavarovanja ter s svojo pravnomočnostjo jamčila za nespremenljivost zavarovalnega razmerja. Vložene oziroma sprejete prijave v zavarovanje ni mogoče šteti za pravnomočno odločbo, zato tudi ni mogoče uvesti obnove postopka. Za obnovo postopka pa tudi ni podan obnovitveni razlog. V ZMEPIZ tudi ni določbe, po kateri bi bila možna pritožba zoper sprejeto prijavo v zavarovanje. V primeru, ko pravno razmerje zaradi spremembe zakona preneha in se vzpostavi obvezno zavarovanje po zakonu na podlagi drugega prednostnega pravnega razmerja, ni mogoče niti od organa, ki je prvotno prijavo sprejel, niti od organa, v imenu in za račun katerega je bila ta prijava sprejeta, zahtevati, da uvede postopek obnove zoper prvotno prijavo. Nadalje poudarja, da je bilo tožnikovo zavarovanje pravilno in zakonito vzpostavljeno na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti od 1. 4. 1992, trajalo pa je do prenehanja veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, torej do 31. 12. 1999. S 1. 1. 2000 pa je glede na 25. člen ZPIZ-1 razmerje prenehalo po samem zakonu. V veljavnih predpisih ni določbe, na kateri bi temeljila odločitev sodišča prve stopnje, da je začetek zavarovanja po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 na dan 21. 11. 2006. Ne strinja se niti z odločitvijo o stroških postopka, saj tožnik v pravdi ni uspel v celoti.

Tožnik se v odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijanim delom sodbe. Poudarja, da dejansko stanje v tej zadevi ni sporno. Meni, da toženec prihaja sam s sabo v nasprotje, ko navaja, da ni njegova dolžnost, da nadzira prijave zavezancev v zavarovanje, po drugi strani pa navaja, da ni imel druge možnosti za spremembo odločbe za nazaj. Če ni njegova dolžnost, da preverja podatke o zavarovancih, potem ne bi smel spremeniti stanja za nazaj in ne bi smel začeti postopka za spremembo podlage zavarovanja. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa možnost in postopek spremembe odločbe za nazaj. Če takšne možnosti po ZUP ni, potem meni, da je ravnanje nezakonito. Poudarja, da je bila ves čas njegova glavna dejavnost kmetijska dejavnost. Meni, da so bili stroški postopka pravilno priznani in odmerjeni po določbah Odvetniške tarife. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu (v 1., 2, 3. in 5. točki izreka ) in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in glede na pritožbene navedbe poudarja naslednje.

V tej zadevi gre za spor glede spremembe lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj. Tožnik namreč na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 19. 12. 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 21. 11. 2006. S to odločbo je toženec odločil, da tožniku preneha lastnost

zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92) z dnem 31. 12. 1999 ter da ima tožnik

lastnost

zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) od 1. 1. 2000 dalje. Tožnik je bil od 1. 4. 1992 dalje vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, torej na podlagi 13. člena ZPIZ/92 oziroma od 1. 1. 2000 dalje na podlagi 16. člena ZPIZ-1. Dne 1. 3. 1995 je priglasil opravljanje obrtne dejavnosti.

Poleg določb že o

menjenih ZPIZ/92 in ZPIZ-1 predstavljajo pravno podlago za odločitev v tej zadevi tudi določbe

Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 - v nadaljevanju: ZMEPIZ). ZPIZ-1 v 7. členu določa, da zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu z dnem nastanka pravnega razmerja. V

25členu ZPIZ-1 je izrecno določeno, da se oseba, ki istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po večih podlagah, zavaruje po tisti, ki je v zakonu navedena pred tisto, po kateri je dejansko vključena v zavarovanje.

Lastnost zavarovanca ima po 46. členu ZMEPIZ vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje. Na podlagi 47. člena ZMEPIZ se ob pogoju vložene prijave v zavarovanje pridobi lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, torej ne z dnem prijave, ampak z dnem izpolnitve pogojev za zavarovanje, konkretno z dnem vpisa v register samostojnih podjetnikov oziroma z dnem začetka opravljanja kmetijske dejavnosti. Po 1. odstavku 48. člena ZMEPIZ pridobijo osebe lastnost zavarovanca z dnem, določenim v prejšnjem členu, tudi če prijava v zavarovanje ni vložena v rokih po tem zakonu, nadalje pa 2. odstavek istega člena ZMEPIZ določa, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od uveljavitve ZPIZ-1, to je od 1. 1. 2000 dalje (446. člen ZPIZ-1). Skladno z 49. členom ZMEPIZ se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; če

ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje; če je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje in če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti vse do dne 20. 11. 2006, lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti pa od dne 21. 11. 2006 dalje, to je od dneva izdaje prvostopenjske odločbe toženca dalje. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že večkrat zavzeto,

kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi poudarilo. Pritožbeno sodišče soglaša z

ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je med tožnikom in tožencem, s tem, ko je bil tožnik od

14. 1992 dalje vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, obstajalo pravnomočno pravno razmerje.

V pravnomočno urejena razmerja je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in po postopku, ki so določeni v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi, opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008, zavzelo stališče, da pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu določbe 158. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami - v nadaljevanju: URS), po kateri je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, ki glede na določbo 155. člena URS ne more imeti učinka za nazaj. Toženčevo pritožbeno stališče, da pri vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne gre za pravnomočno pravno razmerje, je tako zmotno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je ob uporabi citirane določbe 25. člena ZPIZ-1 z zvezi s 4. alinejo 49. člena ZMEPIZ, ki predpisuje ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primeru prijavljenosti v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1, možno spremeniti temelj zavarovanja le v naprej od dneva izdaje prvostopenjskega posamičnega upravnega akta dalje, konkretno torej od dne 21. 11. 2006 dalje. Le na ta način in v takšnem obsegu je mogoče zagotoviti zakonito uresničevanje 25. člena ZPIZ-1 pri vseh tistih zavarovancih obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so sicer vključeni v zavarovanje in imajo lastnost zavarovanca, vendar so ob konkurenci več pravnih razmerij zavarovani v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1. To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v omenjeni sodbi opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008, ki je poudarilo, da se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage v smislu določb 4. alinee 49. člena ZMEPIZ ni mogoče sklicevati na 2. odstavek 45. člena ZMEPIZ o veljavnosti spremembe za nazaj, vse od vzpostavitve novega pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ta določba opredeljuje zgolj nastanek zavarovalnega razmerja, ne pa tudi primere sprememb podlage zavarovanja. Ob izpolnjenih pogojih lahko zato pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja kot pravno urejenega statusa le za naprej z izdajo ustrezne odločbe.

Sodišče prve stopnje je v 5. točki izreka sodbe sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 461,98 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, pri čemer se je oprlo na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Štelo je, da je tožnik v sporu v celoti uspel. Po oceni pritožbenega sodišča pa tožnik v tem sporu ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (od 21. 11. 2006 dalje) in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato mu je toženec dolžan na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP stroške postopka povrniti v celoti. Pritožbene navedbe, da toženec ni dolžan povrniti tožniku celotnih stroškov postopka, so zato neutemeljene.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je štelo odgovor na pritožbo za nepotreben in odločilo, da tožnik te stroške krije sam (1. odstavek 155. člena ZPP).