30. člen ZPIZ-1

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna, nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedena prva. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

Tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi, bil pa je družbenik v zasebni družbi, ki jo je tudi osebno vodil, zato je bilo s tem izkazano dejansko stanje, kot ga ureja drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 (po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi). Gre za obvezno zavarovanje, ki nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje.

ZPIZ-1 v 7. členu jasno določa, da (obvezno) zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ter da nastanek takega pravnega razmerja sporoči nosilcu zavarovanja zavezanec za prijavo. Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi.

Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšna situacija je bila podana, ko tožnica ni bila več vključena v obvezno zavarovanje po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1, niti na katerikoli drugi podlagi, je pa bila ena od dveh družbenikov zasebne družbe in oseba, pooblaščena za zastopanje zasebne družbe, in je bila od določenega dne dalje edina družbenica in edina oseba, pooblaščena za zastopanje v drugi zasebni družbi. Samo zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, kakor to določa drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnica nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe, ni utemeljen.

Po tretji alineji 33. člena ZPIZ-1 se zavarovalno razmerje družbenika, ki je poslovodna oseba in ni zavarovan na drugi podlagi, zaključi z dnem izbrisa iz sodnega registra. Odločilno je torej to dejstvo, ne pa odjava iz zavarovanja, ki tudi sicer sama po sebi ne pomeni prenehanja zavarovalnega razmerja.

Pogoj za nastanek pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1 (samozaposleni) je obstoj delovnega dovoljenja (če gre za tujca) in vpis v poslovni register. Eno brez drugega ne tvori pravnega razmerja. Pravno razmerje je končano, ko eno od teh dveh dejstev preneha.

Kljub temu da je tožniku, tujcu, samostojnemu podjetniku, prenehalo delovno dovoljenje, ima lastnost zavarovanca po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 kot samozaposleni, saj ni bil izbrisan kot podjetnik iz Poslovnega registra Slovenije.

Tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine, ker je imel status zavarovanca v obveznem zavarovanju, tako da je tožena stranka utemeljeno odločila, da je dolžan neupravičeno izplačane zneske pokojnine v tem obdobju vrniti.

Tožnica, ki je opravljala samostojno dejavnost kot samostojna podjetnica posameznica od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009, in ni bila vključena v zavarovanje na drugi podlagi, ima v tem obdobju lastnost zavarovanke po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kljub temu da ne ustvarja dobička v višini minimalne plače.

Tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine, ker je imel status zavarovanca v obveznem zavarovanju na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti, tako da je tožena stranka utemeljeno odločila, da je dolžan neupravičeno izplačane zneske pokojnine v tem obdobju vrniti.

Ker je bila tožnica z dnem 25. 11. 2003 odjavljena iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v obdobju od 24. 10. 2005 do 24. 1. 2008 pa je bila po podatkih sodnega registra družbenica in poslovodja v družbi z omejeno odgovornostjo, je z dnem 24. 10. 2005 na podlagi zakona ne glede na doseganje zneska minimalne plače ponovno vstopila v obvezno zavarovanje kot družbenica zasebne družbe v Sloveniji, ki je poslovodna oseba in ni zavarovana na drugi podlagi, kljub temu da je z dnem 26. 11. 2003 pridobila pravico do starostne pokojnine (in je od tedaj dalje tudi prejemala pokojnino). Iz tega razloga tožnica neutemeljeno zahteva odpravo odločb ter ugotovitev, da v tem obdobju nima lastnosti zavarovanke iz naslova družbeništva in poslovodenja v d.o.o..

Če tožnik ni vložil prijave v zavarovanje, ne more biti v bolj ugodnem položaju, kot bi bil, če bi bila prijava vložena. Uživalcu pripada pokojnina od dneva, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja – pravnomočno priznana invalidnost prve kategorije in prenehanje zavarovanja, torej ne odjava iz zavarovanja, ki tudi sicer sama po sebi ne pomeni prenehanja zavarovalnega razmerja.

Tožena stranka je pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca tožnika za čas pred 1. 1. 2000 posegla v stanje, ki ga je zakon sankcioniral, pri čemer pa zakon ni tudi zapovedoval odprave nepravočasne oziroma opuščene prijave z naknadno prijavo osebe ali po uradni dolžnosti s strani tožene stranke. Celo več, posegla je v stanje, ko zakon vzpostavitve zavarovanja za nazaj od nastanka pravnega razmerja niti ni dopuščal.

Tudi po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 2000, je obstajala obveznost zavarovanja za zavarovance iz 12. člena ZPIZ/92 od dneva nastanka pravnega razmerja. Vendar pa zavarovanec, ki se v zavarovanje ni prijavil pravočasno, ni mogel pridobiti statusa zavarovanca za ves čas trajanja pravnega razmerja, oziroma je tak status izjemoma lahko pridobil za največ eno leto nazaj od prijave; le v primeru sodne odločbe, ki je tak status priznavala, pa za ves čas trajanja pravnega razmerja. Podlaga za obvezno zavarovanje poslovodnih oseb v družbah je le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni zavarovana na drugi pravni podlagi in če dosega take dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine, in sicer najmanj v znesku minimalne plače.

Za odmero invalidske pokojnine je bistveno, da je tožnik po uradnem potrdilu davčnega organa plačal prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 31. 1. 2000. Uradno potrdilo predstavlja javno listino, dejstva, navedena v tej listini, pa se štejejo za resnična. Tožnik tudi ni predložil nobenega nasprotnega dokaza oziroma drugačnega podatka, ampak je podatke izpodbijal zgolj pavšalno. Zgolj na podlagi pavšalnih navedb pa ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem.