VSM sodba III Kp 37319/2010

Pritožba zagovornika obd. NCB se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. NCB spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu (tretjem odstavku 217. člena KZ-1) izreklo kazen 5 mesecev zapora. Po določilu prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu od 22.4.2010 od 9.15 ure dalje, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer dveh mobilnih telefonov GSM znamke Nokia s pripadajočima SIM karticama ter mobilnega telefona znamke Samsung, po prvem odstavku 75. člena istega zakona pa mu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, in sicer denar v znesku 3.300,00 EUR, od tega 52 bankovcev v apoenih po 50 ter 35 bankovcev v apoenih po 20 EUR. Po določilu prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, to je 94,40 EUR za zdravljenje obdolženca, dokler je v priporu, sodno takso ter (očitno po prvem odstavku 97. člena ZKP) nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, v višini, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Proti takšni sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločb o varnostnem ukrepu in odvzemu premoženjske koristi ter izrečeni kazni in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da mu izreče pogojno obsodbo brez varnostnega ukrepa odvzema predmetov in odvzema premoženjske koristi ter ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi podrobno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

5Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da sodišče neutemeljeno ni verjelo obdolžencu, ki je v zagovoru trdil, da ni vedel, da je avtomobil odtujen in tudi ni mogel vedeti, sicer pa to niti ni dokazano, ker sodišče ni ugotavljalo ali je v Italiji zaradi tega tekel postopek. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo trditvam obtožbe, čeprav reakcije obdolženca, ko so ga ustavili policisti, kažejo na to, da ni vedel, da je avtomobil odtujen, saj je s policisti korektno sodeloval in ni ničesar prikrival.

6Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po vseh izvedenih dokazih sodišče prve stopnje ni imelo razloga za sklepanje, kot ga ponuja pritožba, temveč je utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da je bil, kmalu za tem, ko je bil avtomobil odtujen lastniku, obdolženec v njem ustavljen na poti v Romunijo, pri čemer je iz časovnih okoliščin razvidno, da je bilo poskušano avtomobil čim prej spraviti iz Italije v Romunijo, in zagovor obdolženca o razlogih za pot, potrjujeta, da je obdolženec dobro vedel, da avtomobil izvira iz kaznivega dejanja in da je denar, ki mu je bil zasežen, prejel kot plačilo za njegov prevoz. Razen navedenega je sodišče prve stopnje o njegovi krivdi upravičeno sklepalo še glede na način, kako je imel denar, ki mu je bil zasežen, spravljen, da je imel zapisano pot iz Italije v Romunijo z opisom avtocest in da ni bil njegov zagovor niti malo prepričljiv glede okoliščine, kako in zakaj je prevzel avtomobil takšne vrednosti in se z njim napotil v Romunijo. Ko pritožba izpostavlja, da je obdolženec policistom pokazal dokumente, ko so ga ustavili in ni ničesar skrival, pa ne pojasni, kako bi naj po njenem pri tem drugače reagiral in čemu.

7Po obrazloženem, in ker pritožba v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

8Zagovornik obdolženca se pritožuje tudi zaradi odločb o izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov in odvzema premoženjske koristi. Pri tem navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, da bi bili zaseženi telefoni uporabljeni za kaznivo dejanje, glede odvzete premoženjske koristi pa zatrjuje, da ni dokazov, da je obdolženec denar prejel kot nagrado za prevoz osebnega avtomobila in mu ga je zato neutemeljeno odvzelo.

9Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Kot je bilo že obrazloženo, ni nobenega dvoma o tem, da je bila obdolženčeva naloga prevoz ukradenega avtomobila in da je za to svoje delo prejel plačilo. Okoliščina, kako je imel pri sebi v jakni spete bankovce, pri čemer mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da se je z ukradenim avtomobilom peljal na obisk k sorodnikom, nedvomno kaže na to, da gre za denar, ki ga je prejel kot plačilo za prevoz avtomobila, torej premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, zato mu je sodišče zasežen denar moralo odvzeti. Pravilno je izreklo in utemeljilo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov. Z razlogi za takšno določitev se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema (drugi odstavek na strani 6 sodbe). Pritožnik tako nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje telefone obdolžencu odvzelo neutemeljeno in da svoje odločitve ni obrazložilo. Za zaključek, da obdolženec telefonov ni uporabljal v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, saj je obdolženec sam povedal, da ga je med potjo klical Sorin, to je oseba, ki ga je napotila k Marcu, od katerega je prevzel avtomobil, ki ga je tudi klical med potjo (zagovor obd. - l. št 127). Torej je očitno, da je telefone, ki so mu bili zaseženi, uporabljal za kaznivo dejanje, to pa je v sodbi sodišča tudi obrazloženo (drugi odstavek na str. 6).

10Obdolženčev zagovornik se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in meni, da je prestroga, saj bi bilo obdolžencu primerno izreči pogojno obsodbo. Tudi s takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Pri preizkusu prvostopenjske odločbe o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč s pravilnim vrednotenjem teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje njegove krivde, kakor tudi okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, izreklo povsem primerno zaporno kazen. Glede na okoliščino, da je obdolženec na opisan način prikril avtomobil, torej premično stvar v vrednosti kar 40.000,00 EUR, da je bil že večkrat obsojen, ter upoštevajoč težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo njegove kazenske odgovornosti, sodišče ni imelo razloga za zaključek, da so podani zakonski pogoji za izrek pogojne obsodbe. KZ-1 v tretjem odstavku 51. člena določa, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Glede na prej naštete okoliščine pa takšnega zaključka ni moglo sprejeti in pogojne obsodbe ni moglo izreči. Okoliščina ali je obdolženec državljan Republike Romunije ali Republike Slovenije pri tem nima prav nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je izvedlo postopek korektno in strokovno, pravilno razsodilo in izreklo kazen, ki je glede na navedene okoliščine prej nizka kot visoka.

11Pritožba obdolženčevega zagovornika pa je neutemeljena tudi, ko graja odločbo o stroških kazenskega postopka. Glede na premoženjske razmere in preživninske obveznosti obdolženca sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi ga stroškov kazenskega postopka oprostilo.

12Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.