VSL sodba I Cpg 965/2010

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe in je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 606,95 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, z dne 14. 01. 2006 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo 2.428,95 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo in uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede opredelitve pravne narave poslovnega razmerja med pravdnima strankama kot posredniške pogodbe (837. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam pravdnih strank, da je šlo v konkretnem primeru za kompleksen pravni posel, ob tem pa je vsebina same narave in obveznosti po tej pogodbi med strankama sporna. Da bi presodilo pravico tožeče stranke (posrednika) do povračila stroškov (po izstavljenem računu št. B 05.3 z dne 04. 07. 2005 (A1) po posebnem dogovoru strank, kljub nedoseganju rezultata po posredniški pogodbi (pridobitev tujih kupcev za licenco tožene stranke) je sodišče prve stopnje presojalo tako listinske dokaze, kot izpoved prič ter pravdnih strank.

Tožeča stranka je v pritožbi ponovno zavzela stališče, da je treba opredeliti konkretno pravno razmerje med strankama kot „skupni projekt“, ki naj bi bil po svoji pravni naravi pravni posel sui generis (inominatni kontrakt), nikakor pa tožeča stranka ne soglaša s kvalifikacijo, da je sama opravljala le „gole posredniške storitve“. Takemu stališču pritožbeno sodišče ne more slediti. Pogodbeni namen strank med strankama ni bil sporen in sicer, da se je tožena stranka odločila, da bo svoje proizvodno znanje (know how) oziroma tehnologijo skušala vnovčiti na evropskem oziroma severno ameriškem trgu, zlasti s prodajo oziroma odplačnim odstopom izkoriščanja njenega tehnološkega znanja tujemu poslovnem partnerju. Tožena stranka se je želela bolj usmeriti v raziskovalno dejavnost, zato se je dogovorila za sodelovanje s tožečo stranko, predvsem zaradi njenih znanj in to v pretežni meri znanja tujih jezikov in izkušenj na področju trženja. Upoštevajoč pogodbeni namen strank, je sodišče prve stopnje izčrpno presojalo vsebino njunega pravnega razmerja, pri tem pa pravilno ugotovilo, da je šlo pri aktivnostih, kot so opredeljene v pismu o poslovnem namenu (A3) za obligacijo rezultata (7., 8. in 9. alineja priloge A3), ki so po izpovedbi prič služile končnemu cilju posredniške pogodbe, to je sklenitvi licenčne pogodbe tožene stranke s tujimi odjemalci licenc. Glede na relativno visok vložek tožene stranke (v obliki tehnološkega znanja, ki je bilo plod toženčevega življenjskega dela; udeležba na mednarodnem sejmu v Freiburgu) je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je narava posla in zahtevana dolžna skrbnost tožeči stranki narekovala najmanj to, da z različnimi metodami (osebni stiki, telekomunikacijska sredstva vseh vrst, promocijski materiali) zbere tržne informacije o predmetu potencialne licenčne pogodbe, da razišče ciljni (evropski) trg in njegove značilnosti ter pogoje ponudbe in povpraševanja (specifični trg solarne energije) ter da toženo stranko predstavi primernim poslovnim partnerjem, izmed slednjih pa izbere ustreznega za vstop v resna pogajanja in končno sklenitev pogodbe. Tožeča stranka nikoli ni nasprotovala navedbam tožene stranke, da posredovanje po pogodbi ni bilo uspešno, torej da do sklenitve licenčne pogodbe s tretjim ni prišlo, niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka kasneje sklenila licenčno pogodbo s tretjim, kot posledico posredovanja tožeče stranke. V primeru uspešnega posredovanja, je bila za tožečo stranko določena tudi provizija (30 % oziroma maksimalno 1/3 vrednosti realiziranega posla). Tožeča stranka pa ni uspela dokazati obstoja dogovora, ki bi ji zagotavljal povračilo stroškov tudi v primeru neuspešnega posredovanja (nedoseganja rezultata), v smislu 1. odstavka 848. člena OZ. Čeprav tožeča stranka v pritožbi vztraja na stališču, da je zaradi same narave skupnega projekta nujna ugotovitev, da je bila upravičena do poplačila stroškov, ker je tožena stranka nepošteno odstopila od skupnega projekta, s tem pa realizacijo nagrade onemogočila tudi tožeči stranki, s tem ne uspe izpodbiti pravilne pravne kvalifikacije poslovnega razmerja kot posredniške pogodbe in jo nadomestiti z morebitno drugo pravno podlago inominatnega kontrakta oziroma morebiti družbene pogodbe (990. člen OZ)), saj njene trditve merijo na uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke (239. člen OZ) in ne na dejstva, ki bi narekovala drugačno pravno opredelitev pogodbe med strankama.

Tožeča stranka bi bila upravičena do plačila na podlagi sklenjene posredniške pogodbe le v primeru, če bi dosegla rezultat po posredniški pogodbi (obligacija rezultata) oziroma, če bi dokazala obstoj posebnega dogovora v smislu 848. člena OZ. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da posredniška pogodba nikoli ni bila realizirana, da do sklenitve licenčne pogodbe ni prišlo oziroma, da niti ni prišlo do resnih pogajanj z zainteresiranimi poslovnimi partnerji, niti ni tožeča stranka določno navedla s katerimi tujimi subjekti naj bi toženo stranko spravila v stik, je pravilen zaključek, da tožeča stranka do vtoževanega plačila na pogodbeni podlagi ni upravičena. Očitke pritožnika, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede ugotovitve, da tožeča stranka ni uspela zagotoviti resnega „kupca“, jemalca licence oziroma vsaj pripeljati toženo stranko do resnih pogajanj za sklenitev licenčne pogodbe, je pavšalen in nekonkretiziran, saj niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tožeča stranka ni pojasnila, v čem se je kazal bližnji uspeh posredovanja. S samo navedbo „kupec se lahko pojavi v vsakem trenutku“ pa tožeča stranka ne uspe izpodbiti izčrpne, logične in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vodila do zaključka, da do uspešnega posredovanja ni prišlo.

Pritožba tudi neutemeljeno graja materialno pravno oceno sodišča prve stopnje, da je bil odstop tožene stranke od posredniške pogodbe utemeljen, in da tožena stranka glede na okoliščine primera tožeči stranki ni bila dolžna zagotoviti dodatnega roka za izpolnitev. Tožeča stranka je navedla, da sta stranki sodelovali 2,9 let, tožena stranka pa je navajala, da je šlo za sodelovanje 2 let. Pismo o poslovnem namenu (A3) sta stranki podpisali 25. decembra 2002 (oziroma 13. 12. 2002), tožena stranka pa je pogodbo pisno odpovedala 14. 04. 2005 (B3), kar je potrjeno tudi v dopisu z dne 17. 06. 2005 (B2). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče svoje zaključke naslonilo na časovni rok 1 leta. Ocena sodišča prve stopnje, da je šlo za primeren rok (okoli 2 leti), upoštevajoč časovno sosledje dogodkov ter izostanek rezultata (sklenitve licenčne pogodbe) je korektna in je pritožnik zgolj s pavšalnimi očitki ne uspe izpodbiti, pritožbeni očitek o „nenadnem odstopu“ s strani tožene stranke pa je neutemeljen, saj je bilo izkazano, da je tožena stranka o odstopu tožečo stranko tudi večkrat opozorila. Tožena stranka je po dveh letih sodelovanja s tožečo stranko upravičeno odstopila od pogodbe, ki ni vodila do nikakršnih rezultatov. Tožeča stranka pa ni uspela dokazati, da je bil preklic v danih okoliščinah „v nasprotju s poštenjem“, niti ni zatrjevala, da bi se tožena stranka pravici do preklica kadarkoli odpovedala (840. člen OZ).

Pritožnik je kot ključno vprašanje tega postopka zastavil vprašanje ali je tožeča stranka upravičena do plačila za svoj trud v primeru, ko toženec ravna nepošteno, torej ko toženec brez dodatnega roka odstopi od pogodbe in to vse upoštevajoč, da je šlo za skupen projekt, kjer se dobiček deli partnersko in katerega tožeča stranka ni mogla uresničiti zato, ker je tožena stranka iz subjektivnih razlogov nad projektom obupala oziroma ga preprosto ni želela nadaljevati in dokončati. Smiselno se v tem delu pritožnik sklicuje na poslovno odškodninsko odgovornost, njegov očitek napačne uporabe materialnega prava glede pravne kvalifikacije pravnega razmerja pa je, kot že obrazloženo, neutemeljen. Tožeča stranka je tako v podlago vtoževanemu znesku postavila tudi trditve o nepoštenem odstopu tožene stranke od pogodbe, s tem pa je utemeljevala tožbeni zahtevek na poslovni odškodninski odgovornosti (2. odstavek 239. člena OZ).

Očitki pomanjkljive presoje sodišča prve stopnje o poštenosti tožene stranke pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev pravilno oprlo na zaključke dokaznega postopka, da je tožena stranka sprva sledila napotkom tožeče stranke o vključitvi v mednarodno združenje ESTIF (evropsko združenje proizvajalcev solarne tehnike) ter da se je udeležila tudi mednarodnega sejma v Freiburgu (27. 06. - 29. 06. 2003), kjer je tudi po izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke svoje poslovanje strokovno predstavila, ob tem pa sama nosila tudi celoten finančni zalogaj udeležbe na takem mednarodnem sejmu, čemur pritožnik niti ne nasprotuje. Trditveno in dokazno breme o nepoštenosti ravnanja tožene stranke je bilo na tožeči stranki, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je bila po izvedenem dokaznem postopku tožena stranka bolj prepričljiva. Tožeča stranka tako ni natančno pojasnila, v čem naj bi bila nepoštenost ravnanja tožene stranke. Trditve tožeče stranke v tej smeri so bile tekom postopka povsem pavšalne, saj nikoli ni pojasnila s katerimi od tujih partnerjev naj bi morebitna pogajanja propadla zaradi pasivnosti tožene stranke. Ob povedanem pa ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje zreduciralo obveznost ter dolžno ravnanje (sodelovanje) toženca zgolj na privolitev oziroma zavrnitev posla. Tožeča stranka je želela izkazati, a bila pri tem neuspešna, da je tožena stranka odgovorna oziroma, da je s svojo pasivnostjo zakrivila neuspeh po posredniški pogodbi. Kljub začetni angažiranosti tožene stranke, je slednja po poteku razumnega roka in v posledici negativnega rezultata, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odpovedala neuspešno poslovno sodelovanje med pravdnima strankama, okoliščin, ki bi opravičevale drugačen zaključek, pa tožeča stranka ni uspela izkazati. S tem se izkaže za pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tudi iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zavrnilo.

Presoja sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na projekt D. (postavka B v vtoževanem računu; str. 11 – 12 sodbe prve stopnje). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da v konkretnem primeru ustna pogodbo o delu ni bila sklenjena ni utemeljen, trditve tožeče stranke o tem pa so ostale neizkazane. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da projekt D. ne sodi v siceršnje poslovno sodelovanje pravdnih strank (kot je opredeljeno v pismu o poslovnem namenu; A3), vendar pa je pri tem tudi pravilno presodilo, da je trditveno in dokazno breme za obstoj, predmet in elemente take ustne pogodbe o delu na tožeči stranki (619. člen OZ). Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka svojega zahtevka tudi v tem delu ni uspela izkazati, saj zgolj zatrjevano tiho strinjanje tožene stranke z opisanimi aktivnostmi iz sklopa B (priloga A1) oziroma storitvami tožeče stranke (v zvezi z D.) ni dokazovalo obstoja pogodbenega razmerja (v smislu mandatne ali podjemne pogodbe). Pravdni stranki sta se že v pismu o poslovnem namenu dogovorili, da je treba za vse nadaljnje pravne posle skleniti nov, izrecen dogovor („se sodelovanje ureja skladno s potrebami trga in pogodbenim odnosom za vsak primer sodelovanja posebej“, priloga A3). Tožeča stranka takega naknadnega pisnega dogovora ni uspela izkazati, niti ni izkazala obstoja ustnega dogovora z dne 09. 07. 2004, ko naj bi ji po njenih trditvah tožena stranka naročila storitve v zvezi z reševanjem črne gradnje laboratorija na D. Z njene strani predlagana priča M. K. naročila tožene stranke ni potrdila. Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno tudi presodilo, da tožeča stranka ni ustrezno specificirala vtoževanega zahtevka po višini, kljub jasnim ugovorom tožene stranke. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana obveznost tožene stranke na plačilo vtoževanega zneska oziroma v navedenem obsegu (paket B, zaračunanih 142 ur), niti na pogodbeni podlagi, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, ker ni bilo izkazano, da so bile aktivnosti tožeče stranke za toženo stranko potrebne in nujne (199. člen OZ), je pravilen, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa tudi v delu glede storitev, opravljenih na projektu D., neutemeljen.

Ob pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, se izkažejo pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z višino in specifikacijo posameznih storitev in postavk v računu B05.3 (A1) brezpredmetni, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tako na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna toženi stranki, povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer zajemajo 875 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški v višini 2 % od skupne vrednosti po 13. členu OT in 20 % DDV predstavlja znesek 491,59 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih 50 odvetniških točk za sestanek s stranko, saj je taka storitev že vključena v tarifo za vlogo. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 115,36 EUR za sodno takso za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 606,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika).