VSL sodba I Cpg 771/2010

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 38662/2008 z dne 24. 06. 2008, v veljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 643,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 274,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo v izreku navedeni sklep o izvršbi v prvem in četrtem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 393,27 EUR.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v veljavi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odst. 443. člena ZPP v zvezi s 495. členom ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odst. 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo, da CSD ob izdaji odločbe o določitvi obveznosti tožene stranke z dne 21. 02. 2003, št. 020-82-109/03 ni bil pristojen za reševanje navedenega vprašanja, zato je sodišče samo odločalo o vprašanju, o katerem po njegovi oceni še ni odločil drug pristojen organ. Prvostopno sodišče je presojalo, ali z vtoževanimi računi zahtevano doplačilo storitev oskrbe za E. N. tožeči stranki dejansko dolguje tožena stranka. Ugotovilo je, da E. N. pred sprejetjem v Dom starejših občanov v letu 1976 ni bila občanka tožene stranke, saj ni imela stalnega prebivališča na območju tožene stranke, temveč na območju občine M., zato ji tožena stranka ni bila dolžna zagotavljati pravic iz naslova socialnega varstva. E. N. je imela stalno prebivališče prijavljeno na naslovu tožene stranke prav zaradi sprejema E. N. v socialno varstveni zavod na naslovu tega zavoda. Prvostopno sodišče je zaključilo, da prijava stalnega prebivališča na podlagi sprejema v zavod institucionalnega varstva ne more biti zakoniti razlog za prevzem obveznosti plačila stroškov oskrbe s strani občine, kjer je sedež takega zavoda, temveč je za odločanje o sporni obveznosti tožene stranke relevantno stalno prebivališče E. N. pred sprejemom v socialno varstveni zavod na območju tožene stranke (2. in 3. odst. 99. člena ZSV). Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tudi, da E. N. že od leta 1987 dalje ne biva več v socialno varstvenem zavodu na območju tožene stranke ter da je tožena stranka po prejemu vtoževanih računov ugovarjala pri tožeči stranki, da jih ni dolžna plačati, pri CSD pa je zahtevala izdajo ustrezne odločbe.

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo materialno pravo. Prav ima namreč pritožnik, ko opozarja, da ob sprejetju in začetku veljavnosti Zakon o socialnem varstvu (Ur. RS 54/1992) ni vseboval določila, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev: da se stroški institucionalnega varstva v primeru prijave stalnega prebivališča na naslovu zavoda financirajo iz proračuna občine, v kateri je imel upravičenec prijavljeno stalno prebivališče pred prijavo stalnega prebivališča na naslovu zavoda. To določilo je bilo sprejeto šele v letu2004(Zakon o spremembah in dopolnitvah ZSV, UL RS št. 2/2004), v Prehodnih določbah navedenega zakona pa bilo v 52. členu določeno, da občine, ki z dnem uveljavitve tega zakona doplačujejo stroške v nasprotju z določbami spremenjenega 98. in 99. člena, lahko pri CSD, na območju katerega ima upravičenec prijavljeno stalno prebivališče, vložijo zahtevo za ugotovitev obveznosti do plačila stroškov države oziroma druge občine. Pristojni CSD določi obveznost občine za obdobje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve občine dalje.

Pritožba tudi pravilno navaja, da je bilo v Prehodnih in končnih določbah Zakona o socialnem varstvu iz leta 1992 v 1. odst. 129. člena določeno, da upravičenci do doplačila oskrbnih stroškov, ki so pravico pridobili po dotedanjih predpisih, to pravico obdržijo na način in v višini, kot so jo pridobili, dokler ne bodo izdane nove odločbe v skladu s tem zakonom.

Drži pritožbena trditev, da je tožena stranka tekom postopka navajala, da je odločbo CSD z dne 21. 02. 2003, številka 020-82-109/3, prejela junija 2003 in se zoper njo ni pritožila, prav tako pa ni zatrjevala, da je zoper odločbo sprožila upravni spor ali vložila izredno pravno sredstvo. Glede na to je navedena odločba gotovo postala dokončna, pravnomočna. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da navedena zadeva še ni dokončno in pravnomočno rešena, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pri vprašanju o tem, katera občina je dolžna doplačati oskrbnino za E. N., ne gre za vprašanje, ki bi bilo pravnomočno rešeno na matičnem področju oziroma za odločitev, na katero bi bilo prvostopno sodišče vezano v smislu 13. člena ZPP. Prav ima pritožba, da je bilo to vprašanje dokončno in pravnomočno rešeno na matičnem področju in je zato v skladu z določilom 13. člena ZPP sodišče na to pravnomočno odločbo vezano.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi prej navedenih zakonskih določb in na podlagi odločbe CSD z dne 21. 02. 2003, številka 020-82-109/3 utemeljeno izstavljala vtoževane račune. Med strankama ni sporno, da je račune za institucionalno varstvo E. N. tožeča stranka toženi pošiljala že od leta 2003, vendar doplačilo občine vse do septembra 2007, ko zaradi povišanje stroškov sredstva E. N. niso več zadostovala, ni bilo potrebno.

Tožena stranka je aprila 2008 (A24) pri CSD sprožila postopek za spremembo svoje obveznosti, vendar o njeni zahtevi še ni bilo odločeno, odločitev pa tudi ne bi mogla vplivati na razmerja pred odločitvijo, tožeča stranka namreč zahteva plačilo računov za obdobje pred sprožitvijo upravnega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo. Kot pa je navedlo že sodišče prve stopnje, tožena stranka vtoževanim računom za doplačilo stroškov oskrbnine za E. N. po višini ni ugovarjala (prim. 2. odst. 214. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. odst. 358. člena ZPP).

V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka tako v postopku v celoti uspela in je zato upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, ki zajemajo: 150 OT za sestavo pripravljalne vloge, 300 OT za dva pristopa na narok, 320 OT za odsotnost iz pisarne, za poročilo stranki 50 OT, za potne stroške (2 x 92,22 EUR), 2% materialnih stroškov (7,53 EUR) in 20 % DDV (75,27 EUR), skupaj 643,62 EUR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki zajemajo 250 OT za sestavo pritožbe, 135,00 EUR takse za pritožbo, 2% materialnih stroškov (2,29 EUR) in 20 % DDV (22,95 EUR), skupaj 274,99 EUR.

Tožena stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 8 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).