VSL sodba III Cp 3015/2010

Pritožbama prvo in drugotožene stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se delež odškodninske obveznosti tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 26. 06. 2006 zniža na 30 %, delež tožničinega soprispevka pa se zviša na 70 %.

V preostalem delu se pritožbi prvo in drugotožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 26. 06. 2006 70 %, tožničin prispevek k tej škodi pa znaša 30 %.

Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožnica in oba toženca.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožnica prispevala k nastanku škode. Sodišče očita tožnici malomarnost in nepravilno ravnanje, vendar pa ne navede, v čem je bilo ravnanje tožnice nepravilno. Dejstvo je, da tožnica ni mogla vedeti, zakaj se je tovornjak ustavil in da ni videla nobene zapore, nato pa jo je nenadoma zasulo kamenje. Glede na to, da je nekaj minut stala za tovornjakom in da ni iz nasprotne smeri pripeljal nihče, je tovornjak obvozila v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Nasprotno pa je zavarovanec prvotožene stranke kršil več predpisov. Sodišče bi moralo upoštevati, da je miniranje redek in nepričakovan dogodek, ter da je bistveno bolj nevarno kot običajna dela, ob tem pa je bilo v konkretnem primeru opozarjanje na skrajno nevarno miniranje izvedeno slabše kot najbolj bagatelno delo na cesti. Tožnica je v dani situaciji ravnala kot povprečno skrben voznik, saj ni bila edina, ki je obvozila tovornjak. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da bi tožnica morala takrat, ko je v vzvratnem ogledalu zagledala stražarja C., oblečenega v odsevni jopič in mahajočega z zastavico, vedeti, da stoji na območju kamnoloma in da obstaja verjetnost, da je tovornjak ustavil zaradi miniranja. Dejstvo, da je bil stražar resnično pravilno oblečen in da je imel predpisano opozorilno opremo, je sicer tudi nedokazano. Tožnici ni moglo biti znano, da je tovornjak ustavil zaradi miniranja, še zlasti zato, ker ni nikoli naletela na miniranje. Ker jo je takoj potem, ko je zagledala v ogledalu osebo, zasulo kamenje, sploh ni imela časa reagirati. Vzročne zveze med domnevno kršitvijo in nastankom škode, glede na to, da je šlo za hipen dogodek, zato ni. Glede na vse navedeno tožnici ni moč očitati malomarnega ravnanja. Če bo zavzeto stališče, da je tožnica prispevala k nastanku škode, opozarja, da je prisojeni odstotek soodgovornosti nedvomno previsok. Sodišču nadalje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko se ni opredelilo do zatrjevane krivdne odškodninske odgovornosti. Kar pa bi bilo dolžno, saj se odgovornost objektivno odgovornega povzročitelja škode, ki je ravnal tudi krivdno, zmanjša za delež, ki ustreza razmerju krivd povzročitelja škode in oškodovanca samega. Glede na objektivno odgovornost tožene stranke ter upoštevaje vse kršitve zavarovanca tožene stranke, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter dejstvo, da bi moral zavarovanec tožene stranke ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, tožnici ne more biti prisojena nikakršna sokrivda oziroma največ 10 %. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču oziroma da vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče je svojo odločitev glede temelja tožbenega zahtevka oprlo na neke svoje ugotovitve in ne na tožničine tožbene trditve. Tožnica je namreč zatrjevala le, da zapora cesta ni bila izvedena v skladu z elaboratom. To pa je v nasprotju s tistim, kar je ugotovilo sodišče. Tega, da je elaborat nepopoln in da zavarovanec ni dal ustreznih navodil, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožnica ni zatrjevala. Glede na navedeno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je doma v V. in se vsakodnevno vozi v službo v C. mimo kamnoloma. Možno je sicer, da na miniranje ni nikoli naletela, je pa to malo verjetno, saj se tam miniranja izvaja pogosto. Da pa v vmesnem času, ko se je vozila v službo, ni opazila velikih tabel, ki so nameščene v obeh smereh vožnje in opozarjajo na miniranje, pa tožnici ni moč verjeti. Voznik, ki tako velikih tabel ne opazi, je skrajno malomaren voznik. Pa tudi ravnanje voznika, ki nekaj časa stoji v koloni stoječih vozil, potem pa se odloči iz kolone zaviti na cesto ter obvoziti kolono in delavca z zastavico, je skrajno malomarno. Vsak povprečno skrben voznik ne bi obvozil kolone, še zlasti ne, če bi videl, da se nasproti nihče ne pripelje ter bi sklepal, da se na cesti nekaj dogaja. Vedel bi tudi, da prehitevanje stoječe kolone ni varno niti dovoljeno. Cesta je bila zaprta v skladu z elaboratom in na osnovi dovoljena za zaporo. Čeprav je miniranje nevarna dejavnost, pa v tem konkretnem primeru do škode ne bi prišlo, če tožnica ne bi ravnala skrajno lahkomiselno in malomarno. Zato meni, da njen zavarovanec ne more biti odgovoren. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo pravnih stroškov oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja pri ugovoru, da ni podana materialna pasivna legitimacija drugotožene stranke, glede na to, da sta se zavarovanec prvotožene stranke in drugotožena stranka s pogodbo z dne 01. 03. 2004 dogovorila, da izvajalec (prvotoženec) prevzame odgovornost za nastalo škodo zaradi miniranja. Sodišče je odločilo, da toženca objektivno odgovarjata za nastalo škodo, v nadaljevanju sodbe pa svojih zaključkov ne črpa z vidika objektivne odgovornosti, temveč subjektivne. Ker so elementi in ekskulpacijski razlogi z vidika krivdne odgovornosti drugačni kot pri objektivni odgovornosti, bi moralo sodišče bolj jasno navesti, ali je podana objektivna ali krivdna odgovornost tožene stranke. Dejavnost miniranja je gradbena dejavnost, gradbena dejavnost pa sama po sebi še ni nevarna dejavnost. Konkretna dejavnost miniranja ni nevarna dejavnost, saj so priče jasno izpovedale, da kljub njihovi dolgoletni praksi v zvezi z opravljanjem tega dela, do takšnega ali podobnega primera, kot je konkretni, še ni prišlo. Kar kaže na to, da so delavci z enakimi metodami in tehnikami dela vrsto le preprečevali vse nevarnosti, saj nikoli ni bil poškodovan nobeden voznik. Nevarnosti miniranja je tako mogoče preprečiti ali odkloniti, če seveda tudi vozniki upoštevajo navodila delavcev. Ker je torej izvajalec izvedel vse ukrepe, da bi takšno nevarnost odklonil oziroma preprečil, je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnice same. Ravnanje delavcev prvotožene stranke je bilo popolnoma v skladu s predpisi, delo so izvajali po elaboratu, na podlagi dovoljenja za izvedbo miniranja. Območje je bilo zavarovano s stražami, pred začetkom miniranja je bil dan signal, stražarji so imeli rdeče zastavice, med njimi je bila vzpostavljena radijska povezava. Ob cesti so se nahajali prometni znaki, ki so voznike opozarjali na nevarnost. Izvedena je bila popolna zapora ceste. Glede na navedeno ter upoštevaje dejstvo, da je tožnica peljala mimo stražarja C., ki je stal bolj proti sredini ceste in mahal z zastavico, meni, da je za škodo kriva tožnica sama. Ne gre tudi prezreti, da se je tožnica vsakodnevno vozila po sporni cesti, da je bila četrta v koloni ter da je na spornem območju potekala neprekinjena bela črta, ki je jasno kazala na to, da se nekaj dogaja in da prehitevanje vozil ni dovoljeno. To, da je bila tožnica četrta v koloni in da torej ni bil pred njo le tovornjak, je izpovedal stražar C., vendar pa se sodišče do tega ni opredelilo. Ne strinja se tudi z zaključkom, da bi morala tožena stranka, glede na zavedanje o tem, da so vozniki zelo objestni, računati na takšen dogodek in izvesti zaporo drugače. Zavedanje o objestnosti voznikov je bilo prisotno pri delavcih, zato so le-ti bili na voznike še toliko bolj pozorni. Če pa vozniki opozoril niso upoštevali, pa tudi stražar ni mogel nič storiti. Tožena stranka dolžne skrbnosti v smislu 6. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ) ni opustila. Glede na vsa opozorila, ki so kazala na oviro na cesti, je bilo povsem utemeljeno pričakovati, da se bodo vozniki ustavili in upoštevali pravila. Zato so podani ekskulpacijski razlogi po 2. odstavku 153. člena OZ. Če sodišče vendarle oceni, da ravnanje prvotožene stranke ni bilo dovolj strokovno za ekskulpacijo odgovornosti, pa naj upošteva, da so bile kršitve tožnice bistveno večje od kršitev tožene stranke, zaradi česar je njena odgovornost vsaj enaka odgovornosti tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi prvo in drugotožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno vztrajanje, da ni podana pasivna stvarna legitimacija drugotožene stranke, je neutemeljeno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pogodba z dne 01. 03. 2006, sklenjena med izvajalcem (zavarovancem prvotožene stranke) in drugotoženo stranko (naročnikom), s katero je bilo dogovorjeno, da izvajalec prevzame odgovornost za nastalo škodo zaradi miniranja, ne more izključiti kogentne zakonske določbe iz 187. člena OZ, ki predpisuje solidarno odgovornost naročitelja in izvajalca del. Navedena pogodba pa tudi sicer ne učinkuje proti tožnici, saj ni bila pogodbena stranka (za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ocenilo, da predstavljajo dela miniranja nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Varstvena pravila skušajo to nevarnost sicer zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Dejavnost miniranja je lahko nevarna tudi ne glede na način izvajanja. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se dejavnost miniranja nadzoru izmakne in pri tem povzroči škodo. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so delavci izvajalca del (zavarovanca prvotoženke) do obravnavanega škodnega dogodka preprečevali vse nevarnosti, saj nikoli ni bil poškodovan noben voznik, tega zaključka, ki je v skladu tudi s sodno prakso (glej npr. VSL sodba I Cp 2132/2004 z dne 12. 10. 2005, VSK sodba Cpg 137/2008 z dne 23. 01. 2009, VS RS sodba II Ips 849/2008 z dne 19. 02. 2009), ne more omajati. Zgolj zato, ker je konkretni izvajalec miniranja uspel preprečevati nastajanje škode, to še ne pomeni, da dejavnost miniranja, ki po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode, ni nevarna. Prav tako drugotožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je dejavnost miniranja gradbena dejavnost, da pa ta sama po sebi še ni nevarna dejavnost. Vsaka gradbena dejavnost morda res ni nevarna, je pa to, upoštevaje zgoraj navedeno, dejavnost miniranja.

Glede na ugotovitev, da je dejavnost miniranja nevarna dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so materialnopravna podlaga za odločitev o odgovornosti zavarovanca prvotožene stranke (in posledično drugotožene stranke) določila OZ o objektivni odškodninski odgovornosti. Na tem mestu pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe, da sodišče ni jasno navedlo, ali je podana krivdna ali objektivna odgovornost, pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre za objektivno odgovornost, kar jasno izhaja iz obrazložitve vmesne sodbe. Nato pa je pravilno ugotavljalo še, ali je podana tudi krivdna odgovornost, saj dejstvo, da je oseba, ki odgovarja po načelu vzročnosti, za škodni dogodek tudi kriva, kar se je izkazalo v konkretnem primeru, vpliva na oceno deleža njene odgovornosti (o tem več v nadaljevanju).

Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja in ki sicer odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z njo (150. člen OZ), pa se lahko razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok nastanka škode. Glede na ugovor tožene stranke, da za škodo ni odgovoren izvajalec del, pač pa tožnica sama, je bilo treba presoditi, ali je podan zakonski dejanski stan iz 2. odstavka 153. člena OZ. Ta določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovana (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso bile izpolnjene predpostavke za popolno oprostitev odgovornosti tožene stranke. Na podlagi izvedenih dokazov je tako pravilno ocenilo, da bi moral zavarovanec prvotožene stranke pričakovati, da bo kakšen voznik zapeljal mimo stražarja v ogroženo območje, saj je vedel, da je objestnost voznikov velika in da nekateri ne upoštevajo navodil, sploh glede na to, da se je nekaj podobnega zgodilo že par dni prej. Škodni dogodek pa bi bilo mogoče tudi preprečiti z ustreznejšimi varnostnimi ukrepi. Izvajalec kot strokovnjak, od katerega se zahteva večja stopnja skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka), bi moral, glede na to, da bi lahko lahko pričakoval obravnavano ravnanje (vožnjo tožnice mimo stražarja), postaviti fizično zaporo, ki bi onemogočila vožnjo v ogroženo območje ali bi jo vsaj bistveno otežila. Glede na pričakovanost in prepričljivost škodnega dogodka toženca ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da je podan ekskulpacijski razlog iz 2. odstavka 153. člena OZ, saj je izvajalec ravnal v skladu s predpisi, ravnanje tožnice pa je bilo skrajno malomarno in lahkomiselno.

Sklicevanje na 2. odstavek 153. člen OZ torej ni utemeljeno, je pa tožena stranka delno razbremenjena svoje odgovornosti zaradi prispevka tožnice k nastanku škode (3. odstavek 153. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožničin (oškodovankin) prispevek k nastanku škode 30 %, vendar pa se pritožbeno sodišče s tako oceno ne strinja. Sodišče prve stopnje je dalo premalo teže neustreznemu in malomarnemu ravnanju tožnice, ki je bilo (tudi) vzrok za nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica že nekaj časa stala v koloni, ki je nastala zaradi zapore ceste, nato pa odpeljala mimo kolone oziroma tovornjaka, ki je bil postavljen pred njo, ter stražarja C., ki je stal na začetku kolone, proti kamnolomu, kjer je njen avto zasulo kamenje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožbeno sodišče sprejema, je mogoče ugotoviti, da ravnanje tožnice ni ustrezalo ravnanju povprečno skrbnega voznika, bilo pa je tudi v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Tožnica bi se morala, glede na to, da je že dlje časa stala v koloni, pri čemer ni relevantno, katera je bila v vrsti (ali druga, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ali četrta, kot trdi tožena stranka), pred nadaljevanjem vožnje pozanimati, kaj se dogaja na cesti ter se prepričati, ali lahko varno nadaljuje vožnjo po prometnem pasu, po katerem je vozila. V dani prometni situaciji, ki je narekovala voznikom večjo skrbnost, bi tako morala kvečjemu zelo počasi obvoziti kolono oziroma tovornjak, ki je bil na čelu kolone, ter stražarja vprašati, ali lahko vožnjo varno nadaljuje. To ji je nalagala tudi določba 3. odstavka 40. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 83/04 in nasl., v nadaljevanju ZVCP-1), ki določa, da je vožnja mimo kolone, ustavljene na smernem vozišču, prepovedana, če se voznik po vožnji mimo ne bi mogel varno in brez oviranja vrniti na smerno vozišče za vožnjo v smer, v kateri vozi, ali nadaljevati vožnje po prometnem pasu, po katerem vozi. Tega pa tožnica, ki je lahkomiselno zapeljala mimo kolone in je šele, kot sama priznava tudi v pritožbi, v vzvratnem ogledalu zagledala stražarja, ki je stal pred tovornjakom, očitno ni storila. Glede na navedeno pa ni mogoče sprejeti v pritožbi ponovljenih izgovorov tožnice, da ni vedela, kaj se dogaja na cesti, da ji ni moglo biti znano, da se je tovornjak ustavil zaradi miniranja, da v trenutku, ko je v ogledalcu zagledala stražarja, ni imela časa reagirati ter da stražar ni bil pravilno oblečen in da ni imel predpisane opreme. V zvezi s tem pritožbeno sodišče sicer pojasnjuje, da sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel stražar C. oblečen odsevni jopič in da je imel zastavico, saj je imelo podlago za takšen zaključek v izpovedbah prič S. (koordinatorja zapore) ter G. (stražarja zapore2) in ne torej le v izpovedbi C., ki je po tožničinem mnenju neverodostojna priča. K pritožbeni navedbi, da tožnica ni imela več časa reagirati, potem ko je v ogledalcu zagledala stražarja, ker je šlo za hipni dogodek, pa velja dodati, da je ta okoliščina kvečjemu v breme tožnice, saj se tožnica ni prepričala, zakaj kolona stoji, lahko in morala pa bi se, glede na to, da je že stala v koloni. Ker je šlo za stoječo kolono vozil, pa ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe drugotoženca, da tožnica ne bi smela obvoziti kolone tudi iz razloga, ker je bila na odseku ceste, kjer je stala tožnica, neprekinjena črta (ni šlo za prehitevanje, ampak za vožnjo mimo kolone).

Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožnica, za katero je bilo s strani delavcev izvajalca že poskrbljeno in je že bila zunaj ogroženega področja, s svojo skrajno lahkomiselno in protipravno vožnjo odločilno prispevala k nastanku škodnega dogodka. Zato za nastalo škodo ni soodgovorna le v višini 30 %, pač pa je njen prispevek 70 %. Pri oceni tožničinega prispevka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je sicer tudi izvajalec, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, krivdno ravnal, vendar pa ugotovljenim kršitvam ni dalo posebnega (odločilnega) pomena, glede na hudo krivdo tožnice. In sicer je upoštevalo, da izvajalec ni postavil prometne signalizacije pred mestom, kjer je njegov delavec ročno ustavljal promet ter ni poskrbel za to, da bi se cesta fizično zaprla z zaporno tablo. Noben pravilnik, veljaven v času škodnega dogodka, sicer ni določal, da je treba narediti fizično zaporo, kot pravilno opozarja tožena stranka, vendar pa je zavarovancu prvotožene stranke, ki se poklicno ukvarja z nevarno dejavnostjo miniranja, takšno ravnanje nalagala skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ). Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na izvedenskem mnenju, je že v času pred škodnim dogodkom obstajala tehnična rešitev, ki je omogočala popolno zaporo ceste tudi s postavitvijo fizične zapore. To pa pomeni, da ravnanje izvajalca, ki fizične zapore ni postavil, ni bilo (povsem) v skladu s pravili stroke. Ni pa pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine, da zvočni signali, katerih namen je opozarjanje na nevarnost, niso bili ustrezni, glede na to, da je bilo za tožnico že poskrbljeno in da je že stala v koloni zunaj ogroženega področja.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kršitev zavarovanca prvotožene stranke pri izvedbi zapore ceste mimo trditev tožnice, saj tožnica ni očitala toženi stranki zgolj tega, da zapora ceste ni bila izvedena v skladu z Elaboratom, kot zmotno meni prvotoženka v pritožbi, temveč je tudi trdila, da ni bilo poskrbljeno za primerno prometno signalizacijo in za primerno označeno popolno zaporo ceste oziroma da ni bilo zapore, ki preprečevala voznikom promet. V okviru tega očitka pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kakšna bi bila primera zapora ceste v konkretnem primeru oziroma v čem je bilo ravnanje izvajalca neustrezno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama prvo in drugotožene stranke delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je delež odškodninske odgovornosti tožene stranke znižalo na 30 %, delež tožničinega soprispevka k tej škodi pa zvišalo na 70 % (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi tožencev in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Stroški tega pritožbenega postopka so sestavni del pravdnih stroškov, zato bo tudi o njihovi povrnitvi odločeno z odločbo, s katero se bo postopek končal (3. odstavek 165. člena ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 07. 2010, o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.