VSRS Sodba IV Ips 57/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo odločanje.

A.

1Samostojni podjetnik A. R., s. p., je bil z odločbo o prekršku Postaje prometne policije Ljubljana (prekrškovni organ) z dne 19. 8. 2009 spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), prekrška po prvem odstavku 40. člena (ZDCOPMD), prekrška po dvanajstem odstavku 26. člena

Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in prekrška po prvem odstavku 4. člena ZVCP-1.

Prekrškovni organ je storilcu izrekel enotno globo v znesku 2.600 EUR in mu naložil v plačilo sodno takso. Storilec prekrškov je zoper navedeno odločbo vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Domžalah s sodbo ZSV 183/2009-0602 z dne 19. 8. 2009 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku prekrškovnega organa, storilcu pa naložilo v plačilo sodno

takso.

2Zoper uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb

postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in iz 8. točke 155. člena ZP-1.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4Vložnica zahteve trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je bil A. R. spoznan za odgovornega storitve obravnavanih prekrškov, saj izvršitvena oblika očitanih prekrškov ni navedena, samo dejstvo, da je do očitanih prekrškov prišlo, pa za ugotovitev odgovornosti samostojnega podjetnika ne zadošča. Sodišču očita, da je zahtevo za sodno varstvo, sklicujoč se na ugotovitve policista zavrnilo s posplošeno trditvijo, da dolžnega nadzorstva očitno ni opravljal dovolj dosledno, saj sicer do očitanih prekrškov ne bi prišlo, ne da bi skladno z določbo tretjega odstavka 59. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1 ocenilo relevantne in konkretizirane navedbe zahteve za sodno

varstvo.

5Zakon ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. Vrhovno sodišče pa je glede obsega presoje in obrazložitve sodbe, izdane v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007 že presodilo, da je sodišče ob smiselni

uporabi drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona dolžno oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. V tej sodbi

(in tudi v sodbah IV Ips 106/2008 z dne 16. 1. 2009, IV Ips 94/2008 z dne 19. 5. 2009 in IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009) je Vrhovno sodišče razlikovalo med položajem, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve in položajem, ko „sodba nima razlogov“, ki ga kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po teh stališčih se v okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

6Zakon o prekrških ločeno ureja odgovornost samostojnega podjetnika posameznika (13. in 14. člen ZP-1) in odgovornost odgovorne osebe pri

samostojnem podjetniku posamezniku (15. člen ZP-1). Določba 14. člena ZP-1 v zvezi z odgovornostjo samostojnega podjetnika posameznika za prekršek druge osebe napotuje na Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), ki v 4. točki 4. člena ureja odgovornost pravne osebe, za primere, ko njeni vodstveni oziroma nadzorstveni organi opustijo dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev.

7Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil z izpodbijano sodbo spoznan za odgovornega storitve očitanih mu prekrškov samostojni podjetnik posameznik A. R., s. p., in ne odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika. Iz opisa dejanja v izreku

odločbe o prekršku prekrškovnega organa izhaja, da je samostojni podjetnik posameznik A. R., s. p., storil očitane mu prekrške s tem, da je dne 16. 7. 2008 kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo nad svojim voznikom C. K., udeleženim v javnem cestnem prometu s tovornim vozilom s pripetim polpriklopnikom last A. R., s. p., po nalogu slednjega, ki je pri tem menjal

tahografske vložke pred njihovim potekom, ni imel predpisanih odmorov, poleg tega pa je vozil skupino vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 tone po cesti, kjer je to prepovedano. Prekrškovni organ je v obrazložitvi odločbe o prekršku ugotovil, da gre za odgovornost za prekrške, ki jih je samostojni

podjetnik A. R., s. p., storil pri opravljanju poslov, za katere je bil pooblaščen, da je zanje odgovoren, ker je na pot poslal voznika C. K., torej delavca, ki mu je pri svojem delu podrejen in da je kot samostojni podjetnik posameznik, ki zaposluje druge osebe, storil premalo oziroma morda celo nič, da

do kršitev ne bi prišlo, saj je bil dolžan nadzirati delovanje delavca, česar pa

ni delal dovolj dosledno.

8Storilec prekrška je zoper odločitev prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim zatrdil, da ni opustil dolžnega nadzorstva, saj je izdal interni akt, in sicer Pravilnik o notranji kontroli, s katerim je bil seznanjen tudi voznik C. K., ki je ob seznanitvi podpisal izjavo, s katero je potrdil, da je razumel vsebino navedenega pravilnika, kot tudi posledice njegovega nespoštovanja. V zvezi z izvajanjem notranje kontrole vodijo posebno evidenco, v katero zapisujejo svoje ugotovitve in ukrepe. Že izjavi o dejstvih in okoliščinah je priložil fotokopijo voznikove izjave, kot tudi fotokopijo dela evidence o izvajanju notranje kontrole. Delavca je nadziral v okviru objektivnih možnosti. Voznik je bil poučen o vseh predpisih, ki zadevajo njegovo delovno področje, med drugim tudi o predpisih s področja trajanja vožnje, počitkov in odmorov, kot tudi o tem, da ne sme prekoračiti dovoljenega časa dnevne vožnje, naloga pa mu je bila odrejena na tak način, da jo je lahko opravil brez kršitve veljavnih predpisov.

9Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledilo ugotovitvam prekrškovnega organa, da je storilec odgovoren, ker je na pot poslal voznika C. K., ki je svoje delo opravljal v imenu in na račun samostojnega podjetnika A. R., s. p., ki je kot samostojni podjetnik dolžan opravljati nadzorstvo nad delovanjem

svojega delavca, kar pa očitno ni delal dovolj dosledno, saj sicer do očitanih prekrškov ne bi prišlo. Glede storilčevih navedb, da je voznika seznanil z vso potrebno zakonodajo in izdal interne akte, kjer so natančno opredeljene zadolžitve vseh, ki sodelujejo v prevozu, pa je zaključilo, da storilca ne

opravičujejo odgovornosti za očitane mu prekrške.

10Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika A. R., s. p. za obravnavane prekrške. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da samo dejstvo, da je do očitanih prekrškov prišlo, ne zadošča za ugotovitev odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika in da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavrnilo storilčeve trditve le s posplošeno trditvijo, da dolžnega nadzorstva očitno ni opravljal dovolj dosledno, saj sicer do očitanih prekrškov ne bi prišlo. Ni pa sodišče s konkretnimi okoliščinami utemeljilo, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja je bilo opuščeno, kar je

odločilno za presojo odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek. Navedeno v obravnavani zadevi velja zlasti ob upoštevanju konkretnih trditev storilca že v izjavi kot tudi v zahtevi za sodno varstvo o dejstvih in okoliščinah, glede (ne) opustitve dolžnega nadzorstva s katerimi je zatrjeval, da ni opustil dolžnega nadzorstva (sprejetje internega akta, seznanitev zaposlenega voznika C. K. s sprejetim pravilnikom in ostalimi relevantnimi predpisi, vodenje evidence o izvajanju notranje kontrole, odreditev naloge na način, da jo je bilo moč opraviti skladno s predpisi), svoje trditve pa je tudi podkrepil s priloženimi listinami (fotokopija izjave voznika C. K. in fotokopija dela evidence o izvajanju notranje kontrole). Na te konkretne očitke zahteve je sodišče pavšalno odgovorilo, da ga njegove navedbe ne opravičujejo odgovornosti za očitane mu

prekrške in zaključilo, da je opustil dolžno nadzorstvo, saj sicer do očitanih prekrškov ne bi prišlo. O trditvah storilca prekrška glede (ne)opustitve dolžnega nadzorstva pa nima razlogov niti odločba prekrškovnega organa. Sodišče kot tudi že prekrškovni organ sta presojala odgovornost samostojnega podjetnika posameznika, torej opustitev dolžnega nadzorstva nad ravnanjem zaposlenega

voznika za vse očitane prekrške skupaj, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 glede vseh obravnavanih prekrškov.

C.

11Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka iz

8točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na podlagi prvega odstavka 426. člena

ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo odločanje. Zaradi takšne odločitve ostalih v zahtevi zatrjevanih kršitev ni presojalo.