VSRS Sodba IV Ips 158/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani plačilni nalog razveljavi ter se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ormož je storilcu E. B. z izpodbijanim plačilnim nalogom zaradi prekrška po c) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekel globo 570 EUR ter devet kazenskih točk v cestnem prometu.

2Zoper uvodoma navedeni plačilni nalog je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz pete alineje drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se je E. B. ob storitvi omenjenega prekrška izkazal s tujim vozniškim dovoljenjem, izdanim 14. 5. 2007 v Varaždinu, ter da je prekršek storil kot voznik začetnik. Vozniku začetniku se po določbi četrtega odstavka 235. člena ZVCP-1 izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu, imetniku tujega vozniškega dovoljenja pa se po določbi osmega odstavka 22. člena ZP-1 izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS za dobo enega leta. Policijska postaja Ormož je po stališču vrhovne državne tožilke pri izdaji izpodbijanega plačilnega naloga kršila določbo pete alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 v zvezi s 6. točko (pravilno: 6. členom) Zakona o spremembah in dopolnitvah ZP-1 (Ur. l. RS, št. 108/2009), ki za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu kršitelju izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS, ki hitrega postopka ne dovoljuje. Zato o zadevi ni odločil stvarno pristojni organ.

5Po določbi 66. točke 23. člena ZVCP-1 za voznika začetnika šteje voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik začetnik je tudi voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil katere od kategorij A2, A ali B, čeprav že ima vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, B1, F ali G.

6Iz podatkov v izpodbijanem plačilnem nalogu je razvidno, da je bil E. B. rojen ... 1989, očitani prekršek je storil 14. 3. 2010, torej še preden je dopolnil 21 let, kar glede na zgoraj citirano določbo 66. točke 23. člena ZVCP-1 pomeni, da je imel v času storitve prekrška status voznika začetnika. Prekrškovni organ je storilcu za prekršek po c) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 izrekel globo v višini 570 EUR in devet kazenskih točk. Po določbi četrtega odstavka 235. člena ZVCP-1 se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu. Praviloma se v postopku o prekršku odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 52. člena ZP-1), razen v primerih, ko zakon določa, da hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. člena ZP-1). Po določbi pete alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Po določbi osmega odstavka 22. člena ZP-1 sme zgolj sodišče vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreči prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi prekrškovni organ zoper storilca E. B., ki je imel v času storitve prekrška status voznika začetnika ter je bil imetnik tujega vozniškega dovoljenja, za prekršek po c) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 ne bi smel izvesti hitrega postopka o prekršku in mu izdati plačilnega naloga, temveč bi moral pred pristojnim sodiščem podati obdolžilni predlog.

7V obravnavani zadevi o prekršku ni odločil pristojni organ, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.