UPRS sodba III U 320/2009

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Oddelek za kmetijstvo in gospodarstvo Upravne enote A. zavrnil odobritev prodajne pogodbe, ki sta jo dne 23.6.2008 sklenila A.A. iz B. kot prodajalec in tožnik kot kupec, katere predmet je prodaja gozdnega zemljišča na parc. št. 298, 409 in 525 vse k.o. C. V obrazložitvi izpodbijane odločbe na podlagi podatkov pridobljenih v postopku ugotavlja, da tožnik, ki je izkazal status kmeta, po določbah Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in 110/07) ni izkazal prednostne pravice do nakupa gozda. Pri tem se sklicuje na določbo 47. člena Zakona o gozdovih, po kateri ima prednostno pravico pri nakupu gozda lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, če pa ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Ugotavlja, da ima v obravnavani zadevi prednostno pravico do nakupa gozda le B.B., ki to pravico tudi uveljavlja. S sklicevanjem na določbo 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih utemeljuje uporabo 47. člena Zakona o gozdovih in zaključuje, da pravnega posla, ki je sklenjen brez upoštevanja prednostnega reda kupcev, po določbi 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih ne more odobriti. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo številka 33008-208/2008/2 z dne 3.6.2009 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi bistvenih kršitev določil postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s tem navaja, da je upravni organ nepravilno uporabil določilo 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, ker B.B. svoje predkupne pravice kot lastnik drugega gozda ni uveljavljal ob sprejemu ponudbe, temveč šele po sklenitvi pogodbe na izrecen poziv upravnega organa. Ker nihče od sprejemnikov ponudbe ni uveljavljal prednostne pravice, je bil po mnenju tožnika prodajalec prost pri izbiri kupca. Zato je bila pogodba sklenjena v skladu z določilom 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih in bi organ prve stopnje moral odobriti sklenjen pravni posel. V nadaljevanju toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo 23. člena v zvezi z 20. členom istega zakona, saj nihče od sprejemnikov ponudbe v predpisanem roku do lastnika nepremičnine ni uveljavlja svoje prednostne pravice pri prodajalcu (21. člen ZKZ) in od lastnika ni zahteval sklenitve kupne pogodbe, niti ni zahteval odobritve pravnega posla in se pri tem skliceval na morebiti vloženo tožbo. Tožnik meni, da bi moral zainteresirani upravičenec v roku 60 dni vložiti tožbo na sklenitev pogodbe in istočasno pri upravni enoti sprožiti postopek za izdajo odločbe, ki bi bil nato prekinjen do rešitve pravde. Ker je upravni organ izdal odločbo po poteku vseh rokov določenih v ZKZ, bi tudi iz tega razloga moral sklenjeni posel odobriti. Tožnik se pri utemeljevanju upravičenosti zahtevane odobritve pravnega posla sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 835/07, v katerem je poudarjen pomen odobritve pravnega posla. Sodišču glede na vse navedeno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov, ki so tožniku nastali v postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Način in postopek prodaje kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij je natančno določen v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – ZKZ) v členih 17 do 25. Po določbi tretjega odstavka 19. člena ZKZ se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča med drugim ne odobri, če ni upoštevan vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona. Prednostni vrstni red kupcev za gozdove pa je določen v 47. členu Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 56/99 - ZON, 67/02, 110/07 – ZG).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je prodajalec A.A. podal ponudbo za prodajo zemljišča, v naravi gozda, v k.o. C. na parc. št. 298, 409 in 525 za ceno 5.500,00 EUR in da sta to ponudbo poleg ostalih interesentov v zakonsko določenem roku 30 dni sprejela tudi tožnik in B.B. Sporno tudi ni dejstvo, da je B.B. v postopku izdaje izpodbijane odločbe uveljavljal in izkazal prednostno pravico kot drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja (10. odstavek 47. člena ZG).

Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje zato pravilno zavrnil odobritev pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe sklenjene med tožnikom in prodajalcem za nakup spornega gozdnega zemljišča. V obravnavani zadevi je bistveno, da je predkupni upravičenec B.B. pravilno in pravočasno podal izjavo o sprejemu ponudbe. S tem dejanjem je na podlagi 2. odstavka 22. člena ZKZ pridobil položaj stranke v postopku odobritve pravnega posla in na ta način izkazal svoj namen za uveljavljanje predkupne pravice. Čeprav prodajna pogodba s sprejemom ponudbe še ni sklenjena, ponudba kot tudi izjava o sprejemu ponudbe zavezujeta obe stranki. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da B.B. ni uveljavljal prednostne pravice po ZG pri sprejemu ponudbe, ampak je to uveljavljal šele v postopku odobritve pravnega posla pred organom. Po določbah ZKZ uveljavlja prednostno pravico akceptant s sprejemom ponudbe, organ pa pri odobritvi pravnega posla upošteva oziroma preverja, ali je bila pogodba sklenjena s kupcem, ki ima prednostno pravico pred drugimi ponudniki.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na potek rokov predpisanih za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla in tožbena trditev, da bi moral upravni organ v obravnavanem primeru zaradi nepravočasne odločitve pravni posel odobriti. Iz določb ZKZ namreč izhaja, da se postopek za odobritev pravnega posla lahko uvede šele po tem, ko je pravni posel že sklenjen. Ker v ZKZ ni predpisano, da se z iztekom določenega roka, lahko šteje, da je pravni posel odobren, tudi dejstvo, da je upravni organ z izpodbijano odločbo odločil šele v mesecu septembru, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na tolmačenje materialnih predpisov glede narave ponudbe in njenega sprejema v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 835/07, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da niti iz navedenega sklepa in niti iz novejših odločb upravnega oddelka Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča RS (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1338/2006 z dne 25.2.2010, sodba Upravnega sodišča RS U 2540/07 z dne 6.1.2009) ne izhaja, da bi bilo možno drugačno tolmačenje določb ZKZ in ZG, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Na podlagi navedenih razlogov so po presoji sodišča tudi dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi, za odločanje v tem upravnem sporu pravno nepomembna.

Ker pravno pomembna dejstva na katerih temelji izpodbijana odločitev, za tožnika niso sporna je sodišče v zadevi odločilo na seji senata in je glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 65. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.