VSL sodba III Cp 2825/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 7. 2010, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da darilna pogodba z dne 9. 6. 2005, sklenjena med K. in tožencem, glede nepremičnin parc. št. 406/3, vpisanih v vl. št. ... k.o. AA, nima pravnega učinka do tožeče stranke glede njene terjatve do dolžnikov B. Š. in K., kot ta izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 2000/657 z dne 8.10.2001, do višine 4.881,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 1999 ter izvršilnih stroškov 145,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2001. Nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev do navedenih dolžnikov, kot ta izhaja iz omenjenega pravnomočnega sklepa o izvršbi, poplača iz tožencu lastnih nepremičnin parc. št. 406/3, vpisanih v vl. št. ... k.o. AA. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 551,48 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti, ker B. Š. in K. nista imela možnosti sodelovati v postopku kot stranki in nista bila niti zaslišana glede domneve o njunem skupnem premoženju. Učinki izpodbijane sodbe se namreč raztezajo tudi na K., saj je v izreku navedena kot dolžnica, kar pa iz listin, priloženih k tožbi, ne izhaja. Izvršilni postopek, naveden v izreku izpodbijane sodbe, je namreč tekel med tožečo stranko kot upnico in B. Š. kot dolžnikom. Zato je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je dolžnica tudi K.. Nikoli namreč ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da je K. tožnici kaj dolžna. Zgolj obstoj zakonske zveze z B. Š. pa še ne zadostuje za ugotovitev, da je dolžnica.

Poudarja tudi, da še v nobenem postopku ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da predstavlja nepremičnina, ki je predmet izpodbijane darilne pogodbe, skupno premoženje K. in B. Š. Kupnino za sporno nepremičnino so plačali starši K., zato ta predstavlja njeno posebno premoženje. Soglaša, da ima upnik pravico izpodbijati pravno dejanje svojega dolžnika, a poudarja, da je dolžnik le B. Š., zato bi lahko tožeča stranka izpodbijala le dejanje, ki ga je storil B. Š. Iz izpodbijane darilne pogodbe pa izhaja, da je bila darovalka le K.. Navaja še, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo naložiti plačila stroškov za pripravljalno vlogo tožeče stranke, saj je ta posledica nepravilnega ravnanja sodišča, ki je tožeči stranki vročilo prepozen odgovor na tožbo, kar pa ne bi smelo biti v škodo tožencu.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je zamudna sodba (318. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008), ki je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Procesna neaktivnost toženca (ker ta ni odgovoril na tožbo oz. je nanjo odgovoril prepozno) namreč vzpostavlja neizpodbitno domnevo, da so dejanske trditve v tožbi resnične oziroma da jih je toženec kot takšne s svojo pasivnostjo priznal ter jih zato ni potrebno dokazovati. V postopku izdaje zamudne sodbe torej sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Zato je neupošteven pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati dolžnika K. in B. Š. o tem, ali predstavlja nepremičnina parc. št. 406/3, vpisana v vl. št. ... k.o. AA, ki je predmet izpodbijane darilne pogodbe, njuno skupno premoženje. Iz tožbenih trditev, ki se v tej zadevi, kot že povedano, štejejo za resnične, namreč izhaja, da je bila navedena nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze K. in B. Š, kar pomeni, da je bila (pred izpodbijanim dolžnikovim pravnim dejanjem) njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR – Ur. l. RS, št. 69/2004).

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi morala imeti omenjena dolžnika možnost sodelovati v postopku kot stranka. Pritožnik zmotno meni, da se izpodbijana sodba nanaša tudi na dolžnika. Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odstavek 259. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Dolžnik v pravdi zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj ni pasivno legitimiran, torej ni stranka v postopku in sodba zoper njega ne učinkuje. Z izpodbojnim zahtevkom namreč upnik uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem. To korist pa lahko upniku vrne le tisti, ki jo je pridobil. Dolžnik te koristi nima več (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 267). Predmetna tožba je tako pravilno vložena le zoper toženca kot obdarjenca na podlagi izpodbijane darilne pogodbe.

Pritožnik tudi zmotno meni, da v tej zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker naj utemeljenost tožbenega zahtevka ne bi izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). K. (darovalka v izpodbijani darilni pogodbi) res ni dolžnica v izvršilnem postopku tožeče stranke kot upnice. Ta teče zoper dolžnika B. Š., in sicer zaradi izterjave plačila na podlagi posojilne pogodbe, ki jo je slednji kot posojilojemalec sklenil s tožečo stranko kot posojilodajalko. Vendar pa se za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne zahteva, da bi imel upnik zoper dolžnika izvršilni naslov, kot to zmotno meni pritožba, pač pa zadošča, da je upnikova terjatev zapadla v plačilo (1. odstavek 255. člena OZ; glej tudi Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 253 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 494/2006). Iz tožbenih trditev, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, in s splošno znanimi dejstvi (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), izhaja, da ima tožnica do dolžnika B. Š. zapadlo terjatev na podlagi posojilne pogodbe za nakup nepremičnine, ki je predmet izpodbijane darilne pogodbe. Kot že povedano, je bila ta nepremičnina skupno premoženje B. Š. in darovalke K.. Upoštevaje določilo 2. odstavka 56. člena ZZZDR pa za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno. Ker je torej obveznost na podlagi posojilne pogodbe nastala v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev B. Š. in K., sta slednja nerazdelno oziroma solidarno odgovorna tožeči stranki. Zato tožeča stranka utemeljeno izpodbija darilno pogodbo, s katero je dolžnica K. podarila sporno nepremičnino tožencu. Iz tožbenih trditev tako v celoti izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tožbenim zahtevkom in posledično izrekom izpodbijane sodbe še pojasnjuje, da ne odstopa od stališča, da je tožba na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj oblikovalna in ne ugotovitvena, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2784/2009 z dne 11. 11. 2009. Vendar pa je ne glede na formulacijo obravnavanega tožbenega zahtevka le-ta in s tem tudi izrek izpodbijane sodbe vsebinsko ustrezen, saj z njim izpodbijana darilna pogodba izgubi učinek proti tožeči stranki glede njene terjatve do dolžnikov (260. člen OZ).

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Ker toženec v pravdi ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP), med katerimi so tudi stroški sestave sporne pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje res ni bilo dolžno vročati prepoznega odgovora na tožbo tožeči stranki. Vendar pa je za prepozen odgovor na tožbo kriv toženec sam. Tožeča stranka pa tudi ni mogla vedeti, da je odgovor na tožbo (za en dan) prepozen, zato ji ni moč očitati, da ni bila dolžna vložiti sporne pripravljalne vloge.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane zamudne sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.