VSL sklep PRp 427/2010

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve zgoraj navedenega prekrška, za katerega so mu bile izrečene globa v višini 1.000,00 eurov in stranski sankciji devet kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca. Sodišče prve stopnje mu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodno takso, ki mu bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil zagovornik obdolženega. V pritožbi navaja, da so ugotovitve sodišča, da naj bi obdolženi predmetnega dne vozil kar 104 km/h, napačne, saj je v zagovoru povedal, da ni možno, da bi za 30 km ali več prekoračil dovoljeno hitrost, saj vedno vozi po omejitvah. Obdolženi je zahteval oziroma predlagal, da se zasliši policist in da se mu omogoči prisotnost ob zaslišanju policista in izvede njegovo soočenje s policistom. Zakon o prekrških (ZP-1) v 67. členu jasno določa, da se glede zaslišanja prič smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki v četrtem in petem odstavku 178. člena izrecno predpisuje, da ima obdolženi pravico biti navzoč pri zaslišanju priče in da ga mora sodnik na primeren način obvestiti, kdaj in kje bo izvedeno zaslišanje priče. Gre za določila zakona, ki udejanjajo načelo kontradiktornosti postopka, ki pa je z Ustavo varovana človekova pravica. Sodišče prve stopnje pa obdolženca kljub njegovi zahtevi ni obvestilo, kdaj in kje bo zaslišan policist, ki je opravljal meritev hitrosti, saj mu je šele po izvedenem zaslišanju poslalo zapisnik o njegovi izpovedbi, s čimer mu je onemogočilo izvrševanje pravice do obrambe. Prav tako pa ni izvedlo soočenja s policistom, kar je obdolženec prav tako zahteval. Zato je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in je podan razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je višje sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo uveljavlja tudi pritožnik. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženega z dne 6. 1. 2010, ki se nahaja na listovni številki 12, je razvidno, da je obdolženi podal zahtevo, da se zasliši policista v njegovi prisotnosti. Iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da o zaslišanju priče policista, katerega zaslišanje je sodišče izvedlo 13. 2. 2010, obdolženi ni bil obveščen, temveč mu je sodišče poslalo zgolj zapisnik o zaslišanju te priče. Odločitev glede obdolženčeve odgovornosti za očitani prekršek pa je sodišče oprlo tudi na izpovedbo te priče. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008, IV Ips 78/2008 z dne 28. 10. 2008 in druge) navedlo, da morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave RS). Ena od temeljnih jamstev poštenega postopka, ki izhaja iz druge alineje 29. člena Ustave, je namreč tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, pri tej pravici pa ne gre zgolj za fizično prisotnost obdolženca na sodišču, temveč za zagotavljanje možnosti njegove aktivne obrambe. V predmetni zadevi je sodišče spregledalo izrecno zahtevo obdolženca, da želi biti navzoč pri zaslišanju policista, ki jo je podal v svojem zagovoru in obdolženca na zaslišanje ni povabilo, zato se obdolženec zaslišanja te obremenilne priče policista ni udeležil. Za sojenje v nenavzočnosti je manjkal bistveni pogoj, to je, da se je obdolženec zavestno in hote odrekel tej pravici. Glede na določbo 22. v povezavi z drugo alinejo 29. člena Ustave izpovedba priče policista, ki ga je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti obdolženca in brez njegove vednosti, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo izpodbijano sodbo, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka o prekršku odpravi tako, da na zaslišanje priče policista povabi tudi obdolženega.