VSL sodba I Cpg 909/2010

I.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

a) v točki 1 izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 65901/2008 z dne 12. 09. 2008, v 1. odstavku izreka obdrži v veljavi za znesek 1.673,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

53,67 EUR od dne 10. 08. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 10. 08. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 10. 07. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 10. 07. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 12. 06. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 12. 06. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 14. 05. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 14. 05. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 10. 04. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 10. 04. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 13. 02. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 13. 02. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 12. 01. 2008 do plačila;

98,51 EUR od dne 12. 01. 2008 do plačila;

53,67 EUR od dne 12. 12. 2007 do plačila;

98,51 EUR od dne 12. 12. 2007 do plačila;

53,67 EUR od dne 14. 11. 2007 do plačila;

98,51 EUR od dne 14. 11. 2007 do plačila;

53,67 EUR od dne 11. 10. 2007 do plačila;

98,51 EUR od dne 11. 10. 2007 do plačila;

53,67 EUR od dne 12. 09. 2007 do plačila;

98,51 EUR od dne 12. 09. 2007 do plačila;

in v 3. odstavku izreka obdrži v veljavi za znesek 56,64 EUR

b) v točki 2 izreka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti 183,84 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem delu točke 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 101,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 65901/2008 z dne 12. 09. 2008, razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožba zavrne (1. točka izreka);

da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 627,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo in njeno dopolnitev tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da s stroškovno posledico izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo in dopolnitev pritožbe tožeče stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil pravni pouk v izpodbijani sodbi napačen. Skladno z določbo 1. odstavka 495. člena ZPP in upoštevaje vrednost spornega predmeta tega postopka (5.198,03 EUR s pp) ne gre za spor majhne vrednosti, ampak za reden postopek v gospodarskih sporih (32. poglavje ZPP). Predpisan pritožbeni rok zanj je 15 dni (1. odstavek 333. člena v zv. s 480. členom ZPP), dovoljeni so vsi pritožbeni razlogi (338. člen v zv. s 480. členom ZPP). Napačen pravni pouk pa tožeči stranki v konkretnem primeru ni šel v škodo, saj je pritožbeno sodišče upoštevalo dopolnitev pritožbe (podane v 15 dnevnem roku), prav tako je presojalo vse v pritožbi zatrjevane pritožbene razloge (tudi tiste, ki se izključeni iz presoje v postopkih v sporih majhne vrednosti – 1. odstavek 458. člena ZPP). Skladno z navedenim je pritožbeno grajanje izpodbijane sodbe s sklicevanjem na napačni pravni pouk neutemeljeno.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na nastalih stroških iz treh podlag:

a) iz naslova stroškov upravljanja v ožjem pomenu;

b) iz naslova stroškov upravljanja v širšem pomenu ter

c) iz naslova stroškov vplačil v rezervni sklad.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz dveh razlogov:

1ker tožeča stranka (ob izostanku dokazov o plačilu stroškov iz lastnih sredstev) ni aktivno legitimirana za vtoževanje stroškov upravljanja in vplačil v rezervni sklad (razen v delu, ki se nanaša na stroške upravljanja v ožjem smislu, t.j. na stroške njenega lastnega dela);

2ker tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala preizkus njenega zahtevka po višini (ob ključu delitve še skupni znesek vsake posamezne terjatve), zaradi česar je tožbo ocenilo kot nesklepčno.

Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbeno grajanje obravnavalo v sklopu posamezne vrste vtoževanih stroškov.

a) glede stroškov upravljanja v ožjem pomenu:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za njihovo izterjavo, saj gre za dela, ki jih je opravila sama (2. odst. na str. 3 sodbe). Navedeno potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 585/2003 z dne 24. 03. 2005, na katero se sklicuje pritožba. Po mnenju pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti njene terjatve oz. o nesklepčnosti zahtevka v tem delu. Tožeča stranka je pojasnila, da se stroški njenih storitev (stroški upravljanja v ožjem pomenu) nanašajo na postavke obratovanja, vzdrževanja in upravljanja. Vtoževanim računom je bila priložena specifikacija, iz katere so bili razvidni stroški po posameznih postavkah. Tožeča stranka je tudi obrazložila, da je bil ključ delitve določen po kvadraturi in se je pri tem sklicevala na 24. člen pogodbe o urejanju medsebojnih razmerjih z dne 25. 05. 2004 (A60).

Ob takšni trditveni podlagi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu, upoštevaje pavšalnost ugovora tožene stranke. Ta je v zvezi s stroški upravljanja v ožjem pomenu navedla le, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije ter da (glede postavke vzdrževanja) ni pojasnila, po kakšnem ključu je delila posamezne stroške (tč. 4 in 5 njene pripravljalne vloge z dne 10. 12. 2008). V odgovor na prvi ugovor je tožeča stranka predložila pogodbo o upravljanju z dne 22. 01. 1996 (A62) in aneks k tej pogodbi z dne 22. 10. 2004 (A63), v odgovor na drugi ugovor pa je tožeča stranka pojasnila ključ delitve, ki je bil v pogodbi o urejanju medsebojnih razmerjih določen po kvadraturi poslovnih prostorov.

Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče skladno z določbo 212. člena ZPP ocenjuje, da je tožeča stranka v zadostni meri obrazložila temelj in višino svojega zahtevka pri postavki stroškov upravljanja v ožjem pomenu, tožena stranka pa na drugi strani ni konkretizirala svojih ugovorov oz. je tožeča stranka na te uspela odgovoriti. Zato je pritožbeno sodišče presodilo, da so ugovori neutemeljeni ter je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Tožeči stranki gredo tako stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja v skupnem znesku 1.673,98 EUR s pp po računih:

št. 896 z dne 01. 08. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 08. 2008 do plačila;

št. 895 z dne 01. 08. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 08. 2008 do plačila;

št. 774 z dne 01. 07. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 07. 2008 do plačila;

št. 773 z dne 01. 07. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 07. 2008 do plačila;

št. 652 z dne 03. 06. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 06. 2008 do plačila;

št. 651 z dne 03. 06. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 06. 2008 do plačila;

št. 530 z dne 05. 05. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 05. 2008 do plačila;

št. 529 z dne 05. 05. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 05. 2008 do plačila;

št. 408 z dne 01. 04. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 04. 2008 do plačila;

št. 407 z dne 01. 04. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 04. 2008 do plačila;

št. 164 z dne 04. 02. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 02. 2008 do plačila;

št. 163 z dne 04. 02. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 02. 2008 do plačila;

št. 42 z dne 03. 01. 2008 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 01. 2008 do plačila;

št. 41 z dne 03. 01. 2008 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 01. 2008 do plačila;

št. 1373 z dne 03. 12. 2007 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 12. 2007 do plačila;

št. 1372 z dne 03. 12. 2007 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 12. 2007 do plačila;

št. 1251 z dne 05. 11. 2007 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 11. 2007 do plačila;

št. 1250 z dne 05. 11. 2007 v višini 98,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 11. 2007 do plačila;

št. 1200 z dne 01. 10. 2007 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 10. 2007 do plačila;

št. 1192 z dne 01. 10. 2007 v višini 98,517 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 10. 2007 do plačila;

št. 1079 z dne 03. 09. 2007 v višini 53,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 09. 2007 do plačila;

št. 1071 z dne 03. 09. 2007 v višini 98,517 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 09. 2007 do plačila.

b) glede stroškov upravljanja v širšem pomenu (plačila dobaviteljem):

Neutemeljeno je pritožbeno grajanje odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževanimi stroški upravljanja v širšem smislu. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da bi tožeča stranka aktivno legitimacijo za vtoževanje teh neplačanih obveznosti lahko pridobila s plačilom iz lastnih sredstev. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (po kondikcijski podlagi). Ta zahteva trditve o prikrajšanju in obogatitvi. Prvo lahko nastane samo pod pogojem, da je stroške dobaviteljem plačal upravnik iz svojih sredstev. Tega tožeča stranka ni trdila. V vlogi z dne 09. 02. 2009 (list. št. 35) navaja le, da je šlo za plačane fakture. Odgovor na pritožbo utemeljeno opozarja, da zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke, na katero se sklicuje pritožba, pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti.

Tudi ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na dolžnost materialno procesnega vodstva s strani sodišča. Če na možnost drugačne pravne kvalifikacije in s tem povezano vprašanje pravno odločilnih dejstev nakaže že nasprotna stranka (v konkretnem primeru v tč. 5 pripravljalne vloge z dne 30. 12. 2008, list. št. 30), mora druga stranka računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente nasprotne stranke. Opozorilo/poziv sodišča v takšnem primeru zato ni potreben (tako tudi N. Betetto, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 592).

Skladno z navedenim je bil zaključek sodišča prve stopnje o neizkazani aktivni legitimaciji tožeče stranke v zvezi s stroški upravljanja v širšem pomenu pravilen in je pritožbeno sodišče odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke v tem delu potrdilo.

c) glede plačil v rezervni sklad

Stališče sodne prakse v zvezi z aktivno legitimacijo upravnika za vtoževanje sredstev rezervnega sklada je jasno (VSL sodba opr. št. II Cp 357/2010 z dne 25. 03. 2010, VSL sodba opr. št. II Cp 2637/2006 z dne 19. 07. 2006, VSL sodba opr. št. I Cp 4727/2008 z dne 18. 03. 2009). Upravnik takšne legitimacije nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo.

Stroški

Sprememba odločitve v glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve v stroških postopka. Ker je tožeča stranka z zahtevkom uspela v 32% (prisojenih 1.673,98 EUR od vtoževanih 5.198,03 EUR), je pritožbeno sodišče skladno s takšnim uspehom spremenilo odločitev v 1. točki izreka sodbe tako, da je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 3. točki izreka za 56,64 EUR in je ponovno odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških, vsebovanih v 2. točki izreka. Višina v izpodbijani sodbi izračunanih stroškov tožene stranke (627,26 EUR) ni bila predmet pritožbenega izpodbijanja, tožeči stranki pa je pritožbeno sodišče, skladno s predloženim stroškovnikom in odvetniško tarifo, odmerilo pravdne stroške v skupni višini 758,45 EUR. Le-ti zajemajo: sestava prve pripravljalne vloge 400 točk, sestava druge pripravljalne vloge 300 točk, pristop na narok dne 24. 02. 2010 400 točk, pristop na narok dne dne 07. 04. 2004 200 točk, urnina 50 točk, materialni stroški 2% ter 20% DDV. Pritožbeno sodišče je glede pravdnih stroškov tožene stranke pred sodiščem prve stopnje odločilo, da je tožena stranka glede na njen uspeh (68%) upravičena do povrnitve 426,53 EUR stroškov (od skupnih 627,26 EUR), tožeča pa do 242,70 EUR stroškov (32 % od skupnih 758,45 EUR). Po pobotanju medsebojnih obveznosti je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 183,84 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov postopka.

Glede na 32% uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče tudi o pritožbenih stroških odločalo na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 101,13 EUR pritožbenih stroškov. Tako tožeči kot toženi stranki je priznalo pritožbene stroške v višini 280,91 EUR, ki zajemajo: 500 točk za pritožbo oz. odgovor na pritožbo, 2% materialnih stroškov in 20% DDV. Upoštevaje 32% uspeh tožeče stranke, gre tej 89,89 EUR pritožbenih stroškov, toženi pa 191,02 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Po pobotanju medsebojnih obveznosti, je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 101,13 EUR pritožbenih stroškov.