VSRS Sodba I Ips 33/2010

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 54. člena Kazenskega zakonika na način iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni M. O. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče določilo kazen eno leto in devet mesecev zapora, in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, za katero mu je sodišče določilo kazen devet mesecev zapora. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, odvzelo mu je protipravno pridobljeno premoženjsko korist in zaseženi nož ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, medtem ko nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pod točkama I in II izreka sodbe opisana dejanja obsojenca pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in obsojenemu M. O. na podlagi te določbe izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora. V preostalem je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP in glede vprašanja, ali je podano nadaljevano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev zakona.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v obravnavanem primeru uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja ni upravičena. Dejanja niso istovrstna, zato je očitek storilcu v pravnem pogledu sedaj neupravičeno hujši, kot je bil pred konstruiranjem nadaljevanega kaznivega dejanja. Sodišče naj bi kot variabilni kriterij napačno štelo, da je storilec deloval proti starejšim ženskam in v vseh primerih želel pridobiti torbice ali njihovo vsebino, česar ni mogoče šteti kot izkoriščanje enake priložnosti. Ta okoliščina se lahko navezuje zgolj na pojem oškodovanca in njegovo morebitno identičnost, ki v konkretnem primeru ni podana. Zgolj ena lastnost, ki je skupna vsem oškodovankam, da gre običajno za starejše nemočne ženske osebe, pa ne zadosti zahtevi povezovalnega variabilnega kriterija. Zato vrhovni državni tožilec ocenjuje, da niso bili izpolnjeni formalni pogoji, ki posamična dejanja povezujejo v celoto, niti ni šlo za en historični dogodek in enoten naklep storilca, da bi bila lahko upravičena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja. Gre torej za več kaznivih dejanj ropa in več kaznivih dejanj velike tatvine, najmanj pa v konkretnem primeru ni mogoče združiti velike tatvine z ropom. Po stališču vrhovnega državnega tožilca med dejanji ni podana časovna kontinuiteta, saj so med posameznimi dejanji tudi nekajmesečni presledki, pri tem so razlike med kaznivim dejanjem ropa in velike tatvine tako pomembne, da ne dopuščajo združitve povsem različnih kaznivih dejanj v nadaljevano kaznivo dejanje.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje štiri kazniva dejanja ropa in poskus kaznivega dejanja ropa združilo v nadaljevano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, tri kazniva dejanja velike tatvine in poskus kaznivega dejanja velike tatvine pa v nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je omenjeni nadaljevani kaznivi dejanji združilo v nadaljevano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Ravnanje obeh sodišč pravno ni pravilno.

7Kaznivo dejanje ropa je tako imenovano sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari, pri kaznivem dejanju tatvine pa je sila uporabljena zoper stvar samo, da bi se jo ločilo od njenega posestnika. Zato je kaznivo dejanje ropa tudi osebno kaznivo dejanje, ker je uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo zaradi odvzema stvari usmerjena proti določeni osebi oziroma njeni osebni integriteti, s čimer sta poleg premoženja kazenskopravno varovani še dve od najvišjih pravnih vrednot - človekovo življenje in telo. Uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja pri osebnih kaznivih dejanjih je bila že po prejšnji sodni praksi izključena, razen izjemoma, ko je bila podana identičnost oškodovanca, po določbi sedaj veljavnega prvega odstavka 54. člena KZ-1 pa je institut nadaljevanega kaznivega dejanja mogoče uporabiti le pri premoženjskih kaznivih dejanjih. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da posamezna kazniva dejanja ropa in poskus tega kaznivega dejanja združi v nadaljevano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 kršilo določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1.

8Ne glede na ugotovitev, da je kaznivo dejanje ropa osebno kaznivo dejanje, pri katerem uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja ne pride v poštev, pa je treba odgovoriti tudi na očitek vrhovnega državnega tožilca o istovrstnosti kaznivih dejanj. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Kaznivi dejanji velike tatvine in ropa sta uvrščeni v XXIII. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper premoženje. Kaznivo dejanje ropa je, kot je bilo navedeno že v točki 7 te sodbe, sestavljeno kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru potrebno pojem istovrstnosti kaznivih dejanj razlagati tako, da so z njim zajete temeljne, kvalificirane in privilegirane oblike istega kaznivega dejanja, pri naklepnih kaznivih dejanjih pa tudi dokončano dejanje in poskus istega kaznivega dejanja. Stališče, da so s pojmom istovrstnosti zajete zgoraj naštete oblike istega kaznivega dejanja ter poskus in dokončano kaznivo dejanje, je zavzeto tudi v kazenskopravni teoriji (glej na primer: Bavcon L., Šelih A. (et al), Kazensko pravo, Splošni del, 5. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 211-212; Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 312; Vuletić I., Produljeno kazneno djelo – jedan mogući smjer razvoja de lege ferenda, Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, Zagreb, vol. 15, broj 2/2008, str. 1050-1051). Po širši razlagi pa pojem istovrstnosti zajema poleg zgoraj naštetih oblik istega kaznivega dejanja še tista kazniva dejanja, ki imajo skupen objekt varstva ter še kakšno drugo sestavino, ter pripravljalna dejanja, ki so inkriminirana kot samostojna kazniva dejanja (Pavišić B., Grozdanić V., Veić P., Komentar kaznenog zakona, Narodne novine, Zagreb, 2007, str. 234-235). Vendar pa pojem istovrstnosti tudi v drugem primeru ne obsega kaznivih dejanj, s katerimi se ščitijo najvišje osebne pravne vrednote, na primer življenje, telo, svoboda ali čast (Horvatić Ž., Novoselec P., Kazneno pravo, Općio dio, Zagreb, Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske, Policijska akademija, 2001, str. 373-374), če so takšna kazniva dejanja storjena na škodo različnih oškodovancev. Zato kaznivih dejanj velike tatvine in ropa tudi s tega vidika ni mogoče združiti v nadaljevano kaznivo dejanje, zaradi česar je očitek vrhovnega državnega tožilca o kršitvi kazenskega zakona utemeljen.

9Ob zaključku, da pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče presodilo, ali je sodišče kršilo določbo o nadaljevanem kaznivem dejanju v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine. V prvem odstavku 54. člena KZ-1 je kot pogoj za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja določena istočasna ali zaporedna storitev (istih ali istovrstnih premoženjskih) kaznivih dejanj. Kazniva dejanja so storjena istočasno, kadar storilec hkrati z enim ravnanjem stori več kaznivih dejanj zoper več oseb, za zaporedno storitev kaznivih dejanj pa gre v primerih, ko storilec z več ravnanji stori več kaznivih dejanj v nekem časovnem obdobju oziroma si kazniva dejanja v določenem časovnem obdobju (neposredno) sledijo. V pravni teoriji je sprejeto enotno stališče, da gre pri časovni povezanosti kaznivih dejanj za dejansko vprašanje, ki ga je treba ocenjevati glede na vse ostale okoliščine konkretnega primera, pri čemer mora biti časovna intenziteta storitve posameznih kaznivih dejanj takšna, da nakazuje na kontinuirano dejavnost (tako tudi Bavcon L., Šelih A., ibid., str. 211; Horvatić Ž., Novoselec P., ibid., str. 374; Pavišić B., Grozdanić V., Veić P., ibid., str. 235; Selinšek L., Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 202). Vsekakor daljša časovna obdobja med posameznimi dejanji prekinejo kontinuirano dejavnost. Obdobja med posameznimi dejanji storilca ne smejo biti tako dolga, da bi kazala na storilčevo odločitev prenehati s svojo dejavnostjo. Časovne intervale med posameznimi kaznivimi dejanji je treba oceniti v okviru vseh ostalih okoliščin, ki jih povezujejo, tako da v kazenskopravnem pomenu tvorijo zaključeno celoto. Vnaprej sicer ni mogoče določiti, v kako dolgih časovnih intervalih morajo biti posamezna kazniva dejanja storjena, da jih bo mogoče ob ostalih elementih iz določbe prvega odstavka 54. člena KZ-1 opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje, vendar pa je treba biti pri presojanju časovne povezanosti zadržan. Praviloma bodo kazniva dejanja storjena zaporedoma takrat, ko bodo storjena serijsko v krajšem časovnem obdobju, vendar pa uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče izključiti niti v primerih, kot je obravnavani, ko so med posameznimi kaznivimi dejanji velike tatvine tudi (več)mesečni presledki, pa vse okoliščine primera kažejo na časovno povezanost dejanj.

10V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med kaznivimi dejanji velike tatvine obstaja tudi časovna povezanost, ki odraža določeno kontinuirano kriminalno dejavnost obtoženca (sodba, stran 14 in 15). Tudi iz sodbe drugostopenjskega sodišča je razvidno (stran 3), da so bila kazniva dejanja izvršena toliko zaporedoma, da je izkazana časovna kontinuiteta kriminalne dejavnosti. Obsojenec se je po tem, ko ni bil odkrit pri prvi veliki tatvini, opogumljen s tem dejstvom, odločil storiti še več istovrstnih kaznivih dejanj. Kot odvisnik od prepovedanih drog je pri storitvi vsakega naslednjega kaznivega dejanja obnovil naklep, kar pomeni nadaljevanje prejšnjega naklepa. Vrhovno sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. V zvezi s kaznivimi dejanji velike tatvine sta sodišči glede na vse okoliščine primera presodili objektivne in subjektivne elemente nadaljevanega kaznivega dejanja (istovrstnost kaznivih dejanj, enotnost kraja storitve, izrabljanje enake priložnosti, identičnost oškodovanca, storilčev enoten naklep) in zaključili, da je podana časovna povezanost kaznivih dejanj. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob zgoraj navedenih teoretičnih izhodiščih Vrhovno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno združilo posamezna kazniva dejanja velike tatvine v nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1.

11Vrhovni državni tožilec nadalje v zahtevi izpodbija tudi obstoj identičnosti oškodovanca kot ene od drugih enakih okoliščin, ki pomenijo enotno dejavnost storilca. Ob ugotovljeni časovni povezanosti kaznivih dejanj velike tatvine ter izrabljanju enake priložnosti je bila uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja pred sodiščem prve stopnje utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec kazniva dejanja velike tatvine storil tako, da je v dveh primerih oškodovankama med hojo z ramena strgal torbici, v tretjem primeru je oškodovanki vzel torbico iz košare na kolesu, ob poskusu kaznivega dejanja velike tatvine pa je vstopil v stanovanjsko hišo ter je imel namen vzeti oškodovankino torbico, odloženo v bližini speče oškodovanke, vendar se je slednja prebudila in pregnala obsojenca. Obsojenec je vsa dejanja storil zoper ženske in izrabljajoč enako priložnost (nepozornost in fizična inferiornost oškodovank), zato je ob ostalih ugotovljenih okoliščinah (enotnost kraja dejanj, obsojenčev enoten naklep) v obravnavanem primeru mogoče govoriti o identičnosti oškodovanca.

12Z zatrjevanjem, da v obravnavanem primeru ni podan enoten naklep storilca, vrhovni državni tožilec ne more uspeti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti. Vrhovni državni tožilec v ničemer ne obrazloži svojega stališča, da v obravnavanem primeru storilec ni imel enotnega naklepa, zato se Vrhovno sodišče o tem očitku ni moglo izjasniti.

C.

13Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca tako, da je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je nadaljevani kaznivi dejanji ropa in velike tatvine združilo v eno nadaljevano kaznivo dejanje ropa, kršilo določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1 na način iz 4. točke 372. člena ZKP, enako kršitev pa je storilo tudi sodišče prve stopnje z združitvijo kaznivih dejanj ropa v nadaljevano kaznivo dejanje ropa.