VSRS Sodba IV Ips 95/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Domžale je storilcu V. F. s plačilnim nalogom z dne 20. 6. 2009 zaradi prekrška po sedmem odstavku 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) izrekel globo 500 evrov in stransko sankcijo 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2Vrhovni državni tožilec vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi napake pri formiranju spisa je prekrškovni organ okrajnemu sodišču kot priloge k zahtevi za sodno varstvo poslal napačne listine. Sodišče pri odločanju ni imelo pred seboj listin, ki jih je vlagatelj zahteve za sodno varstvo želel predložiti sodišču s svojo vlogo. Kršitelju je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče njegove vloge ni obravnavalo v obsegu in vsebini, ki ju je sam določil.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. člena ZP-1 vročena storilcu, ki se o zahtevi ni izjavil.

B.

4Iz spisov prekrškovnega organa in sodišča izhaja, da je storilec V. F. 23. 6. 2009 vložil zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Domžale (predložitveni dopis prekrškovnega organa z dne 2. 9. 2009). Kot izhaja iz uradnega zaznamka v spisu prekrškovnega organa, storilčeva vloga z naslovom „Obvestil o dogodku in ugovor,“ ki jo je prekrškovni organ štel za zahtevo za sodno varstvo, ni bila posredovana sodišču v odločanje. Namesto nje je prekrškovni organ sodišču predložil v odločanje storilčevo vlogo z naslovom „Pripombe na delo policije,“ ki je naslovljena na Generalnega direktorja policije, s priloženimi fotografijami kraja meritev in dvema situacijama izvajanja meritev, in je bila obravnavana kot pritožba v skladu z 28. členom Zakona o policiji. Glede na zaporedje listovnih številk v spisih je mogoče ugotoviti, da sodišču v postopku z zahtevo za sodno varstvo s strani prekrškovnega organa ni bila predložena vloga „Obvestil o dogodku in ugovor,“ ki je kot priloga sicer navedena v vlogi „Pripombe na delo policije“ in jo je sodišče v sodbi tudi navedlo kot eno od prilog zahteve za sodno varstvo. Da sodišče ni odločalo o tej vlogi kot o zahtevi za sodno varstvo, je razvidno iz navedb sodišča v prvem odstavku obrazložitve sodbe. Sodišče se pri povzemanju storilčeve vloge sklicuje na vlogo z drugačnim naslovom in očitno drugačno vsebino, ki se ne nanaša na dejanje, zaradi katerega je bil storilcu izdan plačilni nalog.

5Storilcu morajo biti tudi v hitrem postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999). Odločanje o zahtevi za sodno varstvo predstavlja (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku (23. člen Ustave Republike Slovenije - URS), obenem pa gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa. Odločanje sodišča v tem postopku je omejeno zlasti (pred novelo ZP-1E pa izključno) na uveljavljane razloge zahteve za sodno varstvo in je po svoji naravi instančno (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 23/2007 z dne 18. 11. 2007).

6Smisel pravice do pravnega sredstva, ki ima svoj ustavni temelj tudi v 25. členu URS, ni zgolj v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravne interese (pravica do obrambe). Pravici do pravnega sredstva odgovarja dolžnost sodišča, ki o njem odloča, da vlogo vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti ali razveljaviti (odločbe Ustavnega sodišča U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992, Up-127/00 z dne 28. 3. 2002). Odločba instančnega sodišča mora biti obrazložena tako, da je razvidno, da je pri odločanju upoštevalo navedene zahteve. ZP-1 ne predpisuje izrecno vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007 presodilo, da je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi citirane določbe je sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti navedbe zahteve in se do njih opredeliti.

7Če sodišče prve stopnje ne presodi vseh navedb zahteve za sodno varstvo, gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), če se navedbe zahteve nanašajo na odločilna dejstva. Če gre za druge razloge, glede katerih sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1). V obravnavanem primeru je dejstvo, da je sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo, ne da bi bilo seznanjeno z vsebino te zahteve, vplivalo na zakonitost sodbe, storilcu pa v postopku ni bilo omogočeno izvrševanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kar pomeni kršitev njegove pravice, da v postopku učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da zgolj to, da je bila zahteva za sodno varstvo sodišču predložena kot priloga k drugi vlogi, ne bi predstavljalo bistvene kršitve določb postopka o prekršku, če bi sodišče to vlogo (prilogo) vsebinsko obravnavalo in se opredelilo do njenih navedb. Kot rečeno, v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče seznanilo z navedbami zahteve za sodno varstvo, v posledici česar se do njih tudi ni opredelilo.

8Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1). V obravnavanem primeru prekrškovni organ ni ravnal v skladu z zakonsko zahtevo iz sedmega odstavka 63. člena ZP-1, po kateri mora v primeru, ko odločbe, izpodbijane z zahtevo za sodno varstvo, ne odpravi ali nadomesti, zahtevo skupaj s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. Sodišče pa je s tem, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, ne da bi se seznanilo z njeno vsebino in presodilo relevantne navedbe vložnika, ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Še pomembneje za odločitev o tej zahtevi za varstvo zakonitosti pa je ugotovitev, da je bila storilcu z opisanim ravnanjem prekrškovnega organa in sodišča kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva oziroma pravica do obrambe.

9Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.