VDSS sklep Pdp 359/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2.11.2006 predlog tožnika za obnovo postopka zavrglo (1. točka). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo (2. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sklep z dne 2.11.2006 zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da pravnomočna zavrnilna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 362/2002 z dne 1.9.2006 ne predstavlja novega dokaza v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Zavrnilna kazenska obsodba opr. št. II K 362/2002 nedvomno predstavlja nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP, na podlagi katerega bi lahko bila za tožnika izdana ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Dejstvo je namreč, da tožnik navedenega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, ker z njo do dne 15.9.2006 dejansko tudi ni razpolagal. Dokazi, na katerih temelji predmetna zavrnilna sodba, to je mnenje sodnega izvedenca za promet – raziskave prometnih nezgod, izrednega profesorja dr. M.B., univ. dipl. ing. in izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za medicino – travmatologa mag. A.A., dr. med. so obstajali že tekom prejšnjega postopka, a jih tožnik brez svoje krivde ni mogel uporabiti, ker zaključki, to je pravnomočna zavrnilna kazenska obsodba, izdana na njihovi podlagi, še ni bila izdana. Pri navedenem je potrebno tudi upoštevati ustavno varovalno načelo enakega varstva pravic, ki je v primeru sprejetja razlogov naslovnega sodišča za zavrženje predloga kršena. Navedeni predlog izpolnjuje vse elemente po določilih 10. točke 394. člena ZPP. Tožniku v kazenskem postopku storitev kaznivega dejanja ni bila dokazana, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo ravno zaradi očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, ker naj bi storil dejanji, ki imata znake naklepnega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ RS v zvezi s členom 25 KZ in poskus goljufije po členu 217/I KZ v zvezi s členom 22 KZ. Tožniku je delovno razmerje dejansko prenehalo zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Ob navedenem bi bilo potrebno upoštevati tudi zakonsko določeno domnevo nedolžnosti, na podlagi katere je vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, se šteje za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe. Tožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan lahko na predlog stranke obnovi, če le-ta izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določilih 396. člena ZPP pa se predlog za obnovo lahko vloži v 30-ih dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP) oziroma v roku 5 let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna. Po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP, pa se lahko obnova po določilih iz 10. točke 394. člena ZPP poda samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

Tožnik je predlog za obnovo postopka utemeljeval na izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca za promet – raziskave prometnih nezgod dr. M.B. in na izvedeniškem mnenju izvedenca za medicino – travmatologa mag. A.A., obe izvedeniški mnenji pa sta bili izdelani za potrebe kazenskega postopka opr. št. II K 362/2002. Dokaz z postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke je tožnik predlagal že v prejšnjem pravnomočno končanem postopku postopku, vendar je navedeni dokaz sodišče zavrnilo. Novi dokazi v smislu določil 10. točke 394. člena ZPP niso tisti dokazi, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, pa jih je sodišče zavrnilo. Glede izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za medicino – travmatologijo, mag. A.A., sodišče ugotavlja, da bi ga tožnik lahko uveljavljal že v prejšnjem postopku, pa tega ni storil, kar pomeni, da se skladno z določili drugega odstavka 395. člena ZPP obnova ne more dovoliti. Tožnik je kot obnovitveni razlog navajal tudi pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2006, opr. št. II K 362/2002 in navajal, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša odločitev, če bi naslovno sodišče upoštevalo to sodbo. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik zoper odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp št. 135/2005-4 z dne 5.5.2006 ni vložil revizije.

Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kazenska oprostilna sodba ne vpliva na delavčevo disciplinsko odgovornost in tudi o tem kateri dokazi se izvajajo za ugotavljanje odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Poudariti je tudi, da sta disciplinski in kazenski postopek ločena postopka. Skupno obema postopkoma je lahko le istovrstno dejanje, zaradi katerega je delavec (storilec) v postopku. Tako pojem „znaki kaznivega dejanja“, ki ga uporabljajo delovnopravni predpisi, ne pomeni, da je disciplinska kršitev storjena le v primeru, če je delavec oziroma storilec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Tako oprostilna kazenska sodba ne more vplivati na odločitev delodajalca o tem, da ima delavčevo dejanje znake kaznivega dejanja in da je podana njegova disciplinska odgovornost. Navedena odločitev pa tudi ne pomeni kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom in kršitve načela nedolžnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko se tožnikov predlog za obnovo postopka na podlagi določil 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP.