VDSS sodba Psp 236/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2004 in odločba Centrale na sedežu št. ... z dne 7. 1. 2005, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo, da mu prizna pravico do starostne pokojnine za čas od 1. 3. 1992 do 27. 6. 2002 na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN).

Zoper sodbo se je, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in smiselno zahteval, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da z odpravo omenjenih odločb ugodi zahtevku in tožniku prizna pravico do vojaške pokojnine na podlagi MSVN za čas od 1. 3. 1992 do 28. 6. 2002, od tedaj dalje pravico do razlike med vojaško pokojnino ter pokojnino po splošnih predpisih ter da mu tudi prizna pravico do zamudnih obresti. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v tožbi. S tem je tožniku kršena ustavna pravica do enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ponavlja navedbe iz tožbe in sicer, da je od sodišča zahteval priznanje pravice do vojaške pokojnine na podlagi MSVN. Sodišče prve stopnje je MSVN napačno interpretiralo, saj je potrebno 7. člen Sporazuma in 3. člen priloge E k Sporazumu razlagati tako, da dokončno urejata pravice in obveznosti držav naslednic. Opozarja na 8. člen MSVN, po katerem je vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti dolžna sprejeti potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi uveljavitev sporazuma pred državnimi organi. Po klavzuli „na podlagi vzajemnosti“ mora Republika Slovenija bivšim ali sedanjim državljanom nekdanjih republik SFRJ priznati in izplačati vojaške pokojnine, če so državljani Republike Slovenije v drugih republikah enako obravnavani. Sodišče tudi ni odgovorilo na zahtevo tožnika, da presodi, ali je zavrnitev zahteve, kljub določbi 8. člena MSVN skladna z njegovimi ustavnimi pravicami. Zato bi moralo sodni postopek na podlagi 156. člena Ustave RS prekiniti in pred Ustavnim sodiščem RS zahtevati oceno ustavnosti MSVN in domače zakonodaje, ki ne omogoča uresničevanja ustavnih pravic. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da Republika Slovenija na toženo stranko ni prenesla pristojnosti, prevzetih z MSVN, je tudi že ugotovilo, da so v zakonodaji pomanjkljivosti, ki uresničitev MSVN in ustavnih pravic do pokojnine onemogočajo. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, tožnik pričakuje, da bo zahtevo za presojo ustavnosti sporazuma vložilo sodišče druge stopnje. Trditev sodišča prve stopnje, da MSVN na področju uveljavljanja pravice do pokojnine ničesar ne spreminja, je nelogična, saj ob pravilni interpretaciji izhaja, da je MSVN uporabljiv že sam po sebi. Ni mogoče trditi, da MSVN na tem področju ničesar ne spreminja, če sodišče ugotavlja, da za uresničitev manjkajo ustrezni dvostranski sporazumi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, po ugotovitvi pravno pomembnih dejstev, materialno pravo pravilno uporabilo in ni kršilo postopka. S pravnomočnima delno sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 1909/2002 z dne 11. 2. 2005, z izjemo datuma, od katerega je tožena stranka tožniku dolžna izplačati zamudne obresti na zneske pokojnine, potrjenima s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 370/2005 z dne 21. 9. 2005 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 1909/2002 z dne 20. 4. 2007, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 460/2007 z dne 13. 9. 2007, je bilo pravnomočno razsojeno, da ima tožnik, kot upravičenec po 4. odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami – ZPIZVZ) od 22. 3. 1996 dalje pravico do starostne pokojnine, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil v zavarovanju pri toženi stranki. Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vojaške pokojnine od 1. 3. 1992 dalje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za priznanje pravice do civilne pokojnine (mišljena je očitno pravica do pokojnine pod pogoji in na način določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ) tudi za čas od 1. 3. 1992 do 31. 3. 1996, je sodišče prve stopnje že z omenjeno delno sodbo pravnomočno zavrnilo. Pravnomočno odločitev sodišča je po 158. čl. Ustave Republike Slovenije ter po določbah 26. poglavja Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 – ZPP) dopustno izpodbijati, ob izpolnjenih pogojih, le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določa zakon. Vlogo z dne 24. 8. 2004, ki v spisu ni priložena, prav tako pa ne vloga z dne 8. 3. 2004, ki jo kot vlogo, s katero je bil v smislu 1. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – ZUP) začet upravni postopek, navaja prvostopenjska odločba, je tožena stranka obravnavala kot vlogo po spremenjeni materialnopravni podlagi, pri čemer naj bi tožnikovo upravičenje izhajalo iz Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga sklenile države, nastale na ozemlju bivše SFRJ, Slovenija pa ga je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. - Mednarodne pogodbe št. 20/2002). Po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljenem v Uradnem listu RS - mednarodne pogodbe št. 18/2004, je sporazum pričel veljati 2. junija 2004.

Tožnikova zahteva za priznanje pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) se lahko v Republiki Sloveniji obravnava ter pravica prizna le v obsegu in na način, kot je to urejeno z nacionalnimi predpisi, kar vključuje tudi obveznosti, sprejete z mednarodnimi pogodbami. Pritožbeno sodišče je stališče o nemožnosti neposredne uporabe MSVN zavzelo v več obravnavanih zadevah (npr. sodba opr. št. Psp 2/2006, Psp 705/2006, Psp 188/2007, Psp 400/2007 in Psp 548/2007). Iz 7. člena Sporazuma izhaja, da je za dokončno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, med katerimi so tudi vprašanja pokojnin, potrebno skleniti podrobnejše sporazume. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na vzajemnost, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za navajanje novih dejstev, ki jih sodišče druge stopnje že zaradi prepovedi, določene v 337. členu ZPP, ne more upoštevati. Poleg tega tožnik vzajemnosti v smislu, da so državljani Republike Slovenije v drugih državah, naslednicah SFRJ upravičeni do vojaških pokojnin, niti ne zatrjuje. Za uresničitev obveznosti po MSVN je Republika Slovenija, v skladu s svojim notranjim pravom, zagotovila pravico do uživanja zakonsko utemeljenih pokojnim s sprejemom ZPIZVZ, ki v 1. čl. določa, da ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedbo teh pravic.

Z 18. členom Ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1-UZITUL) se je Republika Slovenija obvezala, da bo zagotovila varstvo uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Po prepričanju sodišča druge stopnje velja navedeno za državljane ali osebe s stalnim prebivališčem v RS, ki so imeli tak status na dan objave Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Določbe kasneje sklenjenega MSVN niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejale medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. V obrazložitvi predloga MSVN, objavljeni v Poročevalcu državnega zbora RS št. 99/2001 z dne 15. 12. 2000 piše, da „sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost stališča glede uporabe citiranega sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve priloge E k sporazumu, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Slovenije je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja.“ Glede na navedeno so tožnikove trditve, da MSVN zagotavlja nove pravice, ki bi jih lahko uveljavil mimo že priznanih na podlagi siceršnje zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev in ne glede na ureditev s splošnimi predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v RS, neutemeljene.

Po 50. čl. Ustave RS imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom. Država skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, kar je Slovenija s sprejemom in izvrševanjem UZITUL in ZPIZVZ uresničila, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nujnosti postopka za oceno ustavnosti MSVN po 156. čl. Ustave RS.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje, po ugotovitvi, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, skladno s 353. členom ZPP, zavrnilo.