VSRS Sklep X Ips 60/2008

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita kot X Ips 60/2008 in X Ips 61/2008, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane vodilni spis X Ips 60/2008.
II. Reviziji se zavržeta.
III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

1Zoper pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, navedeni v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka po odvetniku vložila reviziji. Njuno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2Tožena stranka v odgovoru na reviziji meni, da reviziji nista utemeljeni.

K 1. točki izreka:

3Ker gre v obravnavanih zadevah za dva postopka o istem predmetu, saj tožeča stranka v obeh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v obeh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedeni zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

4Reviziji nista dovoljeni.

5Z izpodbijanima pravnomočnima sodbama je sodišče prve stopnje kot neutemeljeni zavrnilo tožbi zoper odločbi tožene stranke z dne 13. 7. 2005 in 31. 1. 2006, s katerima je ta kot neutemeljeni zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbi Carinskega urada N.G. z dne 8. 1. 2001 in 6. 5. 2002. Ta je v vsakem posameznem primeru naknadno obračunal carinski dolg za uvožena osebna avtomobila po določbi 154. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in naslednji), potem ko je bilo po preverjanju pri nemških carinskih organih ugotovljeno, da sta bili predloženi potrdili o poreklu neverodostojni, zaradi česar je bilo carinsko blago neupravičeno preferencialno obravnavano.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih odločitvah, med drugim tudi v zadevah Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8Tožeča stranka v zvezi z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje, da izpodbijani sodbi uvajata objektivno odgovornost tožeče stranke za protipravna ravnanja tretjega v carinskem postopku, s čimer odstopata od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1024/2003 in I Up 1008/2003, po kateri se subjektivna zavest carinskega dolžnika o njegovem sodelovanju pri neupravičenem odstranjevanju blaga izpod carinskega nadzora zahteva kot pogoj za njegovo odgovornost.

9Pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podan. Navedeni zadevi I Up 1024/2003 in I Up 1008/2003 se nanašata na drug zakonski dejanski stan, kot pa je bil ugotovljen v obravnavanih zadevah. Pri navedenih zadevah je šlo za carinski dolg, ki je nastal zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po 145. členu Carinskega zakon – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95), ki je bil tako pravna podlaga za nastanek carinskega dolga. Poleg tega pa tudi za primere nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora ustaljeno upravnosodno prakso predstavlja neugotavljanje subjektivnega elementa zavedanja, kot je Vrhovno sodišče izpostavilo v zadevi X Ips 483/2007 z dne 10. 9. 2009. V obravnavnih zadevah pa je bila tožeča stranka zavezana k plačilu carinskega dolga na podlagi splošne določbe o nastanku carinskega dolga po 143. členu CZ, ki v primeru sprostitve blaga v prost promet za carinskega dolžnika šteje carinskega deklaranta (točka a) prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 143. člena CZ), kar je tožeča stranka v obravnavnih zadevah nesporno bila. Izpodbijani sodbi tako ne odstopata od ustaljena stališča Vrhovnega sodišča, da je v primeru naknadno ugotovljenega carinskega dolga zaradi neverodostojnih potrdil o poreklu pri blagu, predhodno sproščenem v prost promet, carinski dolžnik deklarant (glej npr. sodbe X Ips 679/2005, X Ips 801/2006, X Ips 836/2006 in X Ips 1183/2006).

10Revident dodatno navaja, da je revizija dovoljena, ker v upravnosodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti glede uporabe a) oziroma c) točke prvega odstavka 154. člena CZ. V zadevi U 1472/2005 je Upravno sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da se pri ponarejenih potrdilih o poreklu uporablja a) točka 1. odstavka 154. člena CZ, v izpodbijani sodbi pa sodišče prve stopnje (oddelek Upravnega sodišča v Novi Gorici) po navedbi revidenta na 4. strani izpodbijane sodbe navaja kot pravilno c) točko 1. odstavka 154. člena CZ, medtem ko v zadevi U 383/2005-9 ponovno uporablja a) točko prvega odstavka 154. člena CZ.

11V obravnavanih zadevah je sodišče prve stopnje kot relevantno pravno podlago za naknadni obračun carinskega dolga navedlo c) točko prvega odstavka 154. člena CZ (obračunani znesek carinskega dolga je nižji, kot je določeno s CZ, zato se naknadno obračuna carinski dolg). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident, če zatrjuje neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, predložiti sodne odločbe sodišču prve stopnje, iz katerih naj bi neenotnost prakse izhajala. Revident ni predložil sodbe upravnega sodišča U 1472/2005, iz katere naj bi izhajalo, da je sodišče prve stopnje v podobni zadevi uporabilo a) točko prvega odstavka 154. člena CZ (carinski dolg se obračuna zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom), in tudi ne sodbe v zadevi U 383/2005-9. Revident tako ni izkazal neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

12Po revidentovem zatrjevanju glede dovoljenosti revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi carinski organi in sodišče tudi dosledno napačno uporabljali četrti odstavek 143. člena CZ. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna navedba za dovoljenost revizije presplošna, saj dejansko revident s tem zatrjuje le zmotno uporabo materialnega prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

13Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14Revident zatrjuje, da je bil prepričan, da so potrdila o poreklu blaga verodostojna, zato jih je enako kot v obravnavanih primerih predložil carinskim organom pri skoraj 300 uvozih rabljenih avtomobilov. Naknadni obračun carinskih dajatev bo imel za posledico revidentov stečaj, izgubo delovnih mest za zaposlene in škodo, ki bo s tem nastala revidentovim lastnikom. Revident je namreč v enakih zadevah, kot je obravnavana, že plačal 181.677,76 EUR, zoper njega pa ima tožena stranka še za 213.615,62 EUR odprtih postavk. Reviziji prilaga izpis odprtih postavk in seznam že opravljenih plačil. Glede na predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ki ga predstavlja naknadno obračunan carinski dolg v skupni višini 19.481,76 EUR (4.668.610,00 SIT), izpodbijani upravni akt predstavlja obveznost, izraženo v denarni vrednosti, ki bi bila lahko morebiti dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če bi naložena obveznost presegala 20.000,00 EUR. Ker vrednost izpodbijanih odločb ne presega 20.000,00 EUR, revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15Že plačane naknadno ugotovljene carinske obveznosti v drugih carinskih postopkih namreč ne morejo predstavljati zelo hude posledice v tem upravnem sporu, saj niso bile predmet tega upravnega spora. Enako velja za odprte postavke pri drugih carinskih postopkih, ki naj bi se vodili zoper revidenta na podlagi iste pravne podlage kot v obravnavanih zadevah.

16Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij niso podani, je Vrhovno sodišče reviziji kot nedovoljeni zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 3. točki izreka:

17V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.