143. člen CZ-B

Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena v zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki prvega odstavka 983. člena ZUS-1.

Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena ob zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato tudi ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Odločilnega pomena v konkretnem primeru je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitve tuje carinske administracije (polje 14 potrdila o poreklu EUR. 1) ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje. Potrdilo EUR. 1 je javna listina, ki izkazuje vsebino, ki je v njej navedena (171. člen ZUP), pri čemer pa ima stranka možnost dokazovati nasprotno. Odgovornost za carinski dolg in posledice, ki nastanejo z opredelitvijo za deklaranta (vpis podatka v polje 14), so opredeljene v CZ. Iz določb CZ izhaja, da je deklarant zavezan k plačilu uvoznih dajatev v vsakem primeru, le da je v primeru indirektnega zastopanja enako zavezan tudi zastopani. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da pomeni vpis v polje 14 samo navedbo subjekta, ki zastopa uvoznika.

V carinski deklaraciji se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot carinski deklarant, deklaracijo je podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek (torej je bil postopek začet na njegovo zahtevo) in tega ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena CZ, ki je veljal v času vložitve deklaracije. Izrek odločbe mora biti kratek in določen (213. člen ZUP). V izreku izpodbijane odločbe je tako določen carinski dolžnik, višina obveznosti ter rok plačila. Odločba pa je tudi ustrezno obrazložena. Vsebuje navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, relevantne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev upravnega organa, razvidno iz izreka.

V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.

Po ustaljenem stališču revizijskega sodišča se pri obnovi postopka po uradni dolžnosti procesno razmerje med carinskim organom in stranko vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka.

Predložitev neverodostojnih listin ni napaka z nepomembnim vplivom na carinski postopek. Zato se ob taki dejanski situaciji za zavezanca naknadno odmerjene carine v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ določi tudi špediter - deklarant.

Tretji odstavek 143. člena CZ določa, da je carinski dolžnik za plačilo carine pri sprostitvi blaga v prost promet deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker carinski organ dolga ni mogel izterjati od deklaranta, je imel zakonsko možnost terjati tožečo stranko po navedeni določbi, saj gre v obravnavanem primeru za posredno zastopanje.

Tožeča stranka je vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika, kar pomeni, da je deklarant in zato tudi carinski dolžnik.

Po 3. odstavku 143. člena CZ je carinski dolžnik pri uvozu blaga deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Po povedanem imata navedeni osebi status stranke v carinskem postopku. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, je razviden iz listin (ECL), ki so predložene in ki so potrebne za izvedbo carinskega postopka. V obravnavanem primeru je tožnik vpisan v polje 8 ECL, zato se postavlja vprašanje njegove legitimiranosti kot stranke v tem carinskem postopku.

V kakšnem položaju se pojavlja oseba, ki nastopa v carinskem postopku, je razvidno iz enotne carinske listine, to je deklaracije, ki se predloži, ker je potrebna za izvedbo izbranega carinskega postopka. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je glede na določbo 3. odstavka 143. člena in 150. člena CZ tožnik carinski dolžnik in da ima položaj stranke in ne stranskega intervenienta, je nepravilno.

Tožena stranka je kot razlog za naknaden obračun carinskega dolga navedla, da za preferencialno obravnavanje navedenega blaga tožnik ni predložil popolnih in ustreznih dokazil v smislu 13. člena Odloka. Sodišče po pregledu teh listin ni našlo bistvenih pomanjkljivosti, ugotavlja pa, da so listine različne, a se je tožena stranka do vseh opredelila enako in ni navedla, katere so tiste pomanjkljivosti, ki dejansko kažejo na to, da pošiljka oz. blago ni izpolnjevala pogoja neposrednega prevoza po 13. členu Odloka. Kolikor je razlog za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga najti le v nepredložitvi popolnih oz. ustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka (146. člen ZUP). Po 13. členu Odloka se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja samo izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in pogoje glede neposrednega prevoza. Gre torej za kumulativno izpolnjevanje pogojev, kar pomeni tako pogojev glede porekla kot neposrednega prevoza. Tožena stranka bo v ponovnem postopku moral

Ker poplačilo carinskega dolga iz bančne garancije ni bilo možno, je carinski organ prve stopnje nadaljeval s prisilno izterjavo pri deklarantu, ko pa tudi ta ni bila uspešna, je o carinskem dolgu obvestil prejemnika in mu dal možnost, da v 30-ih dneh dolg prostovoljno poravna. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku.

Glede na določbe 143. in 150. člena CZ sta carinska dolžnika v obravnavanem primeru obe navedeni pravni osebi, je pa prvostopni carinski organ začel s postopkom izterjave dolga po tem, ko dolg v roku ni bil poravnan pri deklarantu, ki je pri uvoznem carinjenju predložil bančno garancijo.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da določeno blago iz zadevne ECL ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi, in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA. Zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski dekla

Tožeča stranka ni vpisana v carinskih deklaracijah, kar pomeni, da v postopkih carinjenja, ki sta bila začeta na njuni podlagi, ni sodelovala. Ker ni bila zavezana za plačilo carinskega dolga, tudi ne more zahtevati povračila preveč plačane carine na podlagi 158. člena CZ.

Med strankama ni sporno, da je tožnik vpisan v ECL kot deklarant. To pa pomeni, da ima, skladno z določbo 143. člena CZ, na katero se sklicuje že tožena stranka v odgovoru na tožbo, nedvomno položaj carinskega dolžnika in s tem položaj zavezane stranke v tem postopku. Tožena stranka mu tudi pravilno pojasni, da je ustrezna sprememba roka za naknadni obračun carine začela veljati, preden je prejšnji, enoletni rok za naknadni obračun potekel in da zato nima prav, ko trdi, da po poteku enoletnega roka naknadni obračun ni bil več dopusten.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.