UPRS sodba I U 1686/2009

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka, v katerem mu je bil na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZGO-1) s pravnomočno odločbo št. 06122-2561/2005 z dne 9. 11. 2005 izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje pastirskega stanu na zemljišču parc. št. 581 k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik predlogu za obnovo postopka kot nov dokaz po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), priložil dokument Zgodovinskega arhiva v Ljubljani o prijavi vojne škode, v katerem takratni predsednik Agrarne skupnosti Javornik navaja požig njegovega pastirskega stanu, ki je stal sredi gruče stanov, ki so bili med drugo svetovno vojno požgani. Po njegovem mnenju naj bi bil to dokaz, da je bilo nad njegovim premoženjem storjeno vojno hudodelstvo, ki nikoli ne zastara po Konvenciji OZN o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu iz leta 1968. Zato ni nikoli zastarala niti njegova pravica do obnove po okupatorju požganih gospodarskih objektov. Upravni organ je ocenil, da predloženi dokazi niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Požgani pastirski stan namreč ni objekt, ki bi ga lahko investitor zgradil za preprečitev grozečih nevarnosti oziroma za zmanjšanje njihovih posledic, zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 3. odstavka 1. člena ZGO-1, na katero se sklicuje tožnik. Ker ZGO-1 ne daje pravne podlage za nadomestno gradnjo objekta, ki je bil predmet vojnega hudodelstva, ni mogoče upoštevati predloženega dokaza.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da v obravnavanem primeru ni šlo le za obnovo pastirskih stanov, ampak za njihovo novogradnjo, za katero bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Predloženi dokazi zato v ničemer ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na vojno hudodelstvo, saj ZGO-1 v svojih določbah ne daje pravne podlage za nadomestno gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Pritožbeni organ se ne strinja niti s stališčem, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za objekt iz 3. odstavka 1. člena v zvezi s 101. členom ZGO-1. Predmetna gradnja namreč ne predstavlja objekta za zaščito, reševanje in pomoč pred nesrečami, niti objekta za zaščito v primeru izrednih ali vojnih razmer, saj je do vojne škode prišlo leta 1945, tožnik pa je pastirski stan zgradil šele leta 2003.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ ob predloženem dokumentu Zgodovinskega arhiva v Ljubljani o prijavi vojne škode, iz katerega izhaja, da so bili pastirski stanovi med vojno požgani, na podlagi 3. odstavka 1. člena ZGO-1 in ob upoštevanju 14. člena Ustave RS (URS) odločiti drugače, in sicer da tožnik za obnovo svojega pastirskega stanu ne potrebuje gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju pojasnjuje, da je bila tožniku in ostalim članom Agrarne skupnosti Javornik že v času druge svetovne vojne s požigom storjena velika krivica, nato pa po letu 1947 z ukinitvijo agrarnih skupnosti tožnik vse do ponovne vzpostavitve Agrarne skupnosti Javornik ni mogel obnoviti svojega pastirskega stanu. Tudi sicer je pridobitev gradbenega dovoljenja za posameznega člana te skupnosti praktično nemogoča iz razlogov, ki jih navaja v tožbi. Meni, da so člani agrarnih skupnosti zaradi tega postavljeni v izrazito neenak položaj v primerjavi z drugimi lastniki, kar je v nasprotju s 14. členom URS. Zaradi tega je njihova lastninska pravica razvrednotena, to pa je v nasprotju s 33. členom URS. Poudarja, da se mu dogaja velika krivica, saj je njegov objekt lastnoročno lično tesarsko izdelan in vpisan v register stavb pod tam navedeno ID številko, njegovo kmetijsko gospodarstvo je vpisano v register kmetijskih gospodarstev, v letu 2009 pa je imel na planini ... 9 živali. Z obnovo pastirskih stanov so se poleg odprave vojnih hudodelstev in povojnih krivic močno izboljšale gospodarske možnosti kmetij, ki ležijo v obmejnem in višinskem karavanškem območju. Meni, da se zato ob uporabi 14. člena URS lahko uporabi tudi določba 3. odstavka 1. člena ZGO-1. Sklepno predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je tožnik iz razlogov po 1. točki 260. člena ZUP predlagal obnovo postopka, v katerem mu je bil na podlagi 152. člena ZGO-1 pravnomočno izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje. Po navedeni določbi se postopek obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot nov dokaz je tožnik predložil dokument Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je takratni predsednik Agrarne skupnosti Javornik prijavil vojno škodo zaradi požiga gruče pastirskih stanov, ki jih je požgal okupator v drugi svetovni vojni.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ, potem ko je opravil predhodni preizkus vloženega predloga za obnovo postopka, ravnal v skladu z določbo 3. odstavka 267. člena ZUP, ki mu nalaga, da preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki jih predlagatelj navaja kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe – če ugotovi, da niso, predlog zavrne. Razlogi, zakaj predloženi dokaz oziroma okoliščine, v katerih je bil prejšnji tožnikov pastirski stan uničen, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v zvezi z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, so podrobno pojasnjeni v upravnih aktih obeh stopenj. Sodišče se z njimi strinja in se v celoti sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US, v nadaljevanju ZUS-1).

Ob tem sodišče glede na tožbene ugovore še dodaja, da je določba 3. odstavka 1. člena ZGO-1 jasna, ko določa, da določbe ZGO-1 ne veljajo: 1. za gradnjo tistih objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zaradi preprečitve oziroma zmanjšanja njihovih posledic; 2. za objekte, namenjene zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah; 3. za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem. Novozgrajeni pastirski stan glede na svojo namembnost v nobenem primeru ni objekt iz navedene določbe, zato ne more biti deležen drugačnega obravnavanja kot vse ostale novogradnje, ki se lahko gradijo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. odstavek 3. člena ZGO-1). Sodišče zato jasne določbe 3. odstavka 1. člena ZGO-1, ki predstavlja izjemo od v 1. odstavku 3. člena ZGO-1 določenega pogoja za začetek gradnje, lahko razlaga le restriktivno in v skladu z nedvoumnim jezikovnim zapisom določbe ter njenim namenom. Ne more biti dvoma, da so izjeme v 3. odstavku 1. člena ZGO-1 določene iz razloga, ker gre za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah (naravne in druge nesreče, izredno ali vojno stanje), ko se zahteva in pričakuje nujno (torej tudi hitro) ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na nezastarljivost vojnih hudodelstev in na Konvencijo OZN o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Navedeno dejstvo je relevantno v primeru, ko oškodovanec kaznivega dejanja uveljavlja odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, saj po določbi 1. odstavka 353. člena Obligacijskega zakonika odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. S tem pa vprašanje, ali investitor za gradnjo potrebuje gradbeno dovoljenje, nima nobene zveze. Noben zakon tudi ne določa, da je v primerih med vojno uničenih objektov mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja brez gradbenega dovoljenja. Navedeno je razumljivo zaradi ciljev, ki jih zasleduje gradbeno dovoljenje, med drugim, da projekt izdela za to usposobljena oseba in da ima projekt predpisane sestavine (2. in 4. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Izpolnjevanje teh pogojev je zagotovilo za to, da bo objekt izpolnjeval zakonsko zahtevane bistvene lastnosti, med drugim tudi zanesljivost objekta (15. člen ZGO-1).

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti težave, ki naj bi jih imeli člani agrarne skupnosti pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Te okoliščine namreč presegajo predmet odločanja v tem upravnem sporu, ki se nanaša na obnovo inšpekcijskega postopka, zato se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do zatrjevanih kršitev 14. in 33. člena URS. Težave, ki jih tožnik v zvezi s tem omenja, je namreč treba najprej urediti na normativnem področju, ne more pa jih sodišče reševati izven okvira zakonskih določb.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.