VSRS Sodba I Ips 83/2009

I. Zahtevo za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 283/2006-56 z dne 8.5.2008 S.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo kazen dve leti zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino v znesku 800 EUR. Oškodovanko M.S. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega S.M. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da je sodišče utemeljeno zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, za kar je v sodbi navedlo tudi razloge, zahteva za varstvo zakonitosti pa nasprotuje dejanskim okoliščinam, ki jih je ugotovilo sodišče, kar glede na izrecno zakonsko določilo ni dopustno.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegovi zagovorniki pa so v podani izjavi vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati;

da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (sodbe opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-2

6Vložniki zahteve menijo, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke kršili določbe ZKP v delu, ki sodišče zavezuje izvajati pravno relevantne dokaze v obdolženčevo korist. Poudarjajo, da se je dokazni predlog nanašal na pravno relevantno okoliščino, in sicer ali je do spolnega odnosa prišlo na silo, sodišče pa bi moralo ob odločanju o dokaznem predlogu pretehtati ta dokaz sam zase, nato pa tudi v luči pričakovanja, v kolikšni meri bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja v celotnem sklopu zadeve. Ob tem opozarjajo na obdolženčev zagovor, v katerem je povedal, da sta z oškodovanko imela prostovoljni spolni odnos, med vožnjo proti domu pa je prišlo med njima do fizičnega obračuna, pri katerem je oškodovanko udaril po obrazu ter jo prijel za lase in zaključujejo, da bi lahko oškodovankine poškodbe, razvidne iz zdravniškega izvida Splošne bolnišnice M.S., to je udarnina glave ter leve ličnice, nastale tudi na način, kot ga je opisal obsojenec.

7Po določilu 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, na katero se sklicujejo vložniki zahteve, mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, po določilu tretjega odstavka 16. člena ZKP, na katerega se vložniki zahteve prav tako sklicujejo, pa ima obdolženec pravico navajati dejstva in dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP). Kot je bilo uvodoma že navedeno, glede na načelo proste presoje dokazov sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (prvi odstavek 18. člena ZKP). V kazenskem postopku ni bilo kršeno nobeno od navedenih določil.

8Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.5.2008 je razvidno, da je obsojenčev zagovornik predlagal odreditev izvedenca medicinske stroke, ki bi pregledal zdravstveno dokumentacijo oškodovanke ter podal izvid in mnenje o tem, kakšne poškodbe je oškodovanka utrpela, na katerem delu telesa, na kakšen način so te poškodbe nastale in s kolikimi udarci. Hkrati naj bi izvedenec odgovoril tudi na vprašanje, ali bi ginekološki pregled oškodovanke, če bi bil opravljen takoj po dejanju, lahko potrdil, da je do spolnega odnosa prišlo na silo.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pravnomočni izpodbijani sodbi v skladu z zgoraj navedenimi merili utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika za postavitev izvedenca medicinske stroke. Ocenilo je, da izvedba tega dokaza ni potrebna in skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP na drugi strani sodbe tudi podalo razloge za zavrnitev navedenega dokaza. Pojasnilo je, da je v spisu izvid splošne bolnišnice M.S., v katerem so opisane poškodbe, ki so bile ugotovljene pri oškodovanki ob pregledu kritičnega dne, ginekološki pregled pa pri oškodovanki ni bil opravljen. V nadaljevanju sodbe je prvostopenjsko sodišče povzelo vsebino navedenega izvida, iz katerega je razvidno, da je specialist kirurg pri pregledu oškodovanke ugotovil občutljivost glave v področju lasišča, z bolečnostjo nad levo ličnico, boleča je bila tudi gibljivost vratu, oškodovanka pa je imela na levi nadlahti tudi dve udarnini. Vse omenjene poškodbe so razvidne tudi iz albuma fotografij. Ob ugotovljenem je ocenilo, da navedena listinska dokumentacija nedvomno v celoti potrjuje zaključek, da je oškodovanka v izvidu navedene poškodbe zadobila tako, kot je sama zelo natančno izpovedala, torej, da jo je obdolženec pretepal pred pa tudi med samim spolnim odnosom, in to predvsem v predel glave, najbolj v levo lice, z rokami jo je tudi stiskal za vrat, med spolnim odnosom pa ji je z nogami pritiskal na obe nadlahti. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca, ki je trdil, da je do spolnega odnosa prišlo po volji obeh in da je oškodovanko udaril le po obrazu, ocenilo kot povsem nesprejemljiv, zaradi česar mu ni moč slediti. Višje sodišče je v opredelitvi do pritožbene navedbe na tretji strani sodbe ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče navedeni dokazni predlog upravičeno zavrnilo, saj je oškodovanka poškodbe razvidne iz zdravstvene dokumentacije, nedvomno utrpela, ginekolog pa uporabnega mnenja ne bi mogel podati, saj po dogodku na ginekološki pregled ni bila poslana. Sodbama sodišč prve in druge stopnje glede na obrazloženo ni moč očitati, da nimata razlogov, zaradi katerih je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnjen. Prav tako sodišče z zavrnitvijo dokaza ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi takšna kršitev, to je zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 420. člena ZKP).

10Z izražanjem dvomov glede verodostojnosti izpovedb oškodovanke pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve določb ZKP, temveč izražajo, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, le dvom v ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavljajo razlog, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

C.

11Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno

sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.