VSRS Sodba X Ips 1659/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 4. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 2. 12. 2003. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP zavrnil revidentkino vlogo za odpis davčnega dolga.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da sta odločbi davčnih organov pravilni in zakoniti, saj je prihodek na člana tožničinega gospodinjstva v času odločanja o odpisu davčnega dolga na prvi stopnji presegal znesek zajamčene plače, revidentka pa je tudi podedovala premoženje večje vrednosti, zato pogoji za odpis davčnega dolga iz 89. člena ZDavP niso izpolnjeni.

3Revidentka v reviziji (prej pritožbi) navaja, da bi prvostopno sodišče moralo pri oceni premoženjskih razmer upoštevati dejstvo, da sin ne stanuje več pri njej. Navaja, da je sodba neobrazložena glede tega, zakaj dokazovanje z njenim zaslišanjem ni bilo potrebno, in glede tega, zakaj so sodišče in upravna organa šteli podedovano premoženje za premoženje večje vrednosti.

4Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8V obsegu, določenem v navedenih določbah ZUS-1, je bil izveden tudi preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče o revizijskih navedbah, ki se nanašajo na pravilnost postopka izdaje upravnega akta ter pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ne opredeljuje.

9Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v dosedanjem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da so dohodki revidentkinega gospodinjstva v obdobju, v katerem je v skladu z 89. členom ZDavP zaprosila za odpis davčnega dolga, presegali znesek zajamčenih dohodkov, določen v Zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih – ZZOD.

10V 89. členu ZDavP je določeno, da lahko davčni organ določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in davčnega organa, da je zajamčeni osebni dohodek, ki je v 1. členu ZZOD opredeljen kot individualni znesek, ki varuje materialno in socialno varnost delavca, ustrezen kriterij za ugotavljanje dejstva ogroženosti preživljanja. Glede na to, da so dohodki revidentkinega gospodinjstva na člana ta znesek presegali, je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje in davčnih organov pravilna in zakonita.

11Revidentkino zatrjevanje, da tožbene navedbe o odselitvi sina in posledičnem zmanjšanju višine dohodka na družinskega člana ne predstavljajo nedovoljene novote, je zmotno. Upravni organ pri odločanju o obstoju pogojev za odpis dolga upošteva premoženjsko stanje, kakršno je podano v času odločanja o tej pravici, to je (praviloma) ob odločanju upravnega organa na prvi stopnji kot je bilo tudi v tem primeru, in izhaja iz dokumentacije, ki jo predloži davčni zavezanec. Če se premoženjske razmere davčnega zavezanca naknadno poslabšajo, ima le-ta možnost pri davčnem organu prve stopnje vložiti novo vlogo za odpis dolga in predložiti nova dokazila. Sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti aktov (drugi odstavek 1. člena ZUS) po dejanskem in pravnem stanju v času odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Glede na navedeno na odločitev sodišča v obravnavani zadevi ne morejo vplivati navedbe, da so se pri revidentki razmere naknadno, po izdaji odločbe na prvi stopnji, spremenile, kar je sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

12Revidentka v tožbi tudi zatrjuje, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, kakšna je vrednost njenega premoženja oziroma zakaj prvostopno sodišče in upravna organa štejejo, da je njeno premoženje večje vrednosti. Zakon o davčnem postopku - ZDavP v 15. členu določa, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. V izpodbijani sodbi in upravnih odločbah je obrazloženo, da je revidentka podedovala premoženje večje vrednosti, in sicer nepremičnine, vpisane v več zemljiškoknjižnih vložkih, ki se ga šteje za premoženje večje vrednosti. Če revidentka temu dejstvu nasprotuje in šteje, da te nepremičnine ne predstavljajo večje vrednosti, je imela to v postopku možnost dokazati, vendar majhne vrednosti premoženja ni z ničemer izkazala. Glede na navedeno sodišče v tem delu ni bistveno kršilo določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

13Revidentka je sicer predlagala v tožbi svoje zaslišanje, toda po presoji Vrhovnega sodišča opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb postopka pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaz, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1 prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj revidentka ni pojasnila, kakšna nova dejstva bi na naroku navedla oziroma katere dokaze bi na naroku predložila, da bi to lahko vplivalo na drugačno odločitev organa 1. stopnje.

14Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje revidentka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.