VSRS Sklep I Up 269/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 1. 2009, ker ta ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ne izbere in ne predlaga kandidata A.A. Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev na razpisano sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču ...

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izmed 7 kandidatov za razpisana štiri mesta okrožnih sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani izbrala 2 kandidata. Zakon o sodniški službi – ZSS (Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB4) ne pozna posebnega akta o neizbiri kandidata za razpisano sodniško mesto, zato zoper tak akt ni možno sprožiti upravnega spora. Tožnik niti ni vložil tožbe na način, da bi se lahko štelo, da jo vlaga zaradi kršitve človekovih pravic (drugi odstavek 157. člena URS).

3Prvostopni sklep tožnik izpodbija iz vseh razlogov po prvem odstavku 75. člen Zakon o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati po vsebini. Dejstvo, da je tožena stranka izdala akt v obliki, ki je zakon ne predvideva, ne more iti v njegovo škodo. Tak akt je nezakonit že zato, ker je bil izdan brez pravne podlage. Legitimiranost za vložitev tožbe izvira iz 21.a člena ZSS. Tožnik je s svojo kandidaturo zasledoval pravno korist po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, sodišče prve stopnje pa se je omejilo le na pravico. Ker so bile v tožbi uveljavljene kršitve človekovih pravic po 14. in 49. členu Ustave RS, bi moralo sodišče o tožbi odločiti vsebinsko po 4. členu ZUS-1. Tožena stranka je diskriminatorna v obravnavi kandidatov, saj neutemeljeno daje prednost tistimi, ki prihajajo iz sodniških vrst.

4Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na navedba iz odgovora na tožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporno, ali je dopustno v upravnem sporu izpodbijati akt Sodnega sveta o neizbiri kandidata za opravljanje sodniške službe, kar pomeni, da se ga ne predlaga v izvolitev Državnemu zboru. Sporno je tudi, ali je prvostopno sodišče, če ugotovi, da izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, dolžno tožbo obravnavati kot tožbo po 4. členu ZUS-1.

7V 21.a členu ZSS je določeno, da sodni svet vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oziroma zavrnjene po četrtem odstavku 15. člena oziroma prvem odstavku 18. člena tega zakona. Določbe 21.a člena ZSS so bile sprejete z novelo ZSS-F (Ur. l. RS, št. 17/2006 in so začele veljati 18. 2. 2006) zaradi izvrševanja odločbe Ustavnega sodišča U-I-198/03-25, po kateri je bila ugotovljena neskladnost ZSS z Ustavo, ker ta ni določal, da mora Sodni svet neizbranim kandidatom skupaj z obvestilom, da niso bili predlagani v izvolitev, poslati tudi predlog za izvolitev izbranega kandidata. S to novelo pa se ni spremenil koncept, po katerem je zoper akt o izbiri možen upravni spor le v okviru tožbe zaradi varstva ustavnih pravic. Ker pri izbiri kandidatov na razpisano sodniško mesto ne gre za upravni postopek, na zaključku katerega je izdana upravna odločba (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), niti ZSS kot poseben zakon glede na ZUS-1 izrecno ne določa, da je zoper akt Sodnega sveta o izbiri dovoljen upravni spor (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1), ni zakonske podlage za odločanje o zakonitosti akta o (ne)izbiri. Pri tem ni pomembno, ali gre za akt o izbiri ali za akt o neizbiri, kajti tudi neizbira kandidata pomeni izbiro odločujočega organa.

8Sodno varstvo v upravnem sporu bi bilo v zvezi z neizbiro za opravljanje sodniške funkcije zagotovljeno le zaradi varstva človekovih pravic, če ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo in če bi tožnik vložil tožbo po 4. členu v zvezi s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1, česar pa v tem primeru tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni storil. Po določbi 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče namreč odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar pa tožba, ki jo je tožnik vložil v tem primeru, nima elementov iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Iz vložene tožbe izrecno izhaja, da se z njo izpodbija akt tožene stranke, tožbeni zahtevek pa se glasi na odpravo tega akta ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Torej gre za upravni spor o zakonitosti izpodbijanega akta.

9Zmotno je tožnikovo naziranje, da bi moralo prvostopno sodišče, če je ugotovilo, da upravni spor o zakonitosti v tem primeru izpodbijanega akta ni dopusten, šteti vloženo tožbo za tožbo po 4. členu ZUS-1 in jo kot tako obravnavati. Sodišče namreč ne vodi upravnega spora po uradni dolžnosti, temveč je vezano na tožbo in na tožbeni zahtevek. Če tožba ni vložena kot tožba zaradi varstva človekovih pravic, kar v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bila, jo torej kot take sodišče ne sme obravnavati.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.