VSRS Sodba II Ips 391/2007

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Prvostopenjsko sodišče je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je odpadel nagib, ki je postal del pravne podlage darilne pogodbe, in je pravni posel prenehal veljati, zato tožnica ne more zahtevati razveljavitve darilne pogodbe. Hkrati je ocenilo, da bi tožnica lahko zahtevala nadomestilo vrednosti koristi v denarju, česar ni storila, medtem ko ne more zahtevati vračila darila v naravi, saj le-to zaradi gradnje na podarjenih nepremičninah ni mogoče.

2Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Navedbe revidentke

3Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni bila deležna poštenega sojenja in da je bila zadeva obravnavana enostransko brez izvajanja dokazov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožničine pravice so bile zanemarjene, čeprav je razvidno, da je šlo za prevaro iz 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne samo za zmoto v nagibu pri neodplačni pogodbi iz 62. člena ZOR. Pri pritožbi zoper sodbo in pri pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo je kot poročevalka na pritožbenem sodišču nastopala ista sodnica. Sodišče je opravilo le en narok in ni izvajalo dokazov. Sodišče je bilo pristransko. Tožnica ne bo polemizirala z razlogi prvostopenjskega sodišča, saj je vse zajeto že v pritožbi zoper sodbo. Vračilo v naravi je možno, zato sta sodišči napačno uporabili materialno pravo in se oprli na napačno sodno prakso. Domneve o vrednosti zemljišča in stanovanjske hiše so zmotne. Tožničina hči je h gradnji hiše prispevala bistveno več kot toženec. Materialnega prava, ki ga je prvostopenjsko sodišče uporabilo, pritožbeno sodišče ni citiralo, zato razlogi sodbe niso jasni in so sami s seboj v nasprotju, sodbe pa ni mogoče preizkusiti. V zadevi bi bilo treba odločiti po načelu „superficies solo cedit“. Toženec je pridobil na samozavesti v razdružitveni pravdi s tožničino hčerko. Nepremičnino uporablja brez odmen. V nepravdnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje izkazuje, da znaša vrednost zemljišč 1/5 vrednosti nepremičnine, zato so domneve sodišč zmotne. Navedene kršitve pomenijo tudi kršitev Ustave Republike Slovenije (URS) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo tožničinih pritožbenih navedb, na katere se smiselno sklicuje v reviziji, ne da bi jih povzemala. Posledica 371. člena ZPP je tudi v tem, da revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Pavšalne tožničine revizijske navedbe, da je bila zadeva obravnavana enostransko in brez izvajanja dokazov ter da so razlogi pritožbene sodbe nejasni, sami s seboj v nasprotju in da se pritožbena sodba ne more preizkusiti, pri čemer tožnica ne pojasni, kateri dokazi niso bili izvedeni in kateri so razlogi pritožbene sodbe, ki pomenijo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti. Tudi ostale očitke uveljavljane procesne kršitve ter kršitve URS in EKČP niso podane. Očitek, da je v postopku na pritožbeni stopnji sojenja dvakrat sodelovala ista sodnica kot poročevalka, ni procesna kršitev. Enako velja za očitek, da je sodišče o zadevi odločilo po opravi (le enega) naroka.

7Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

tožnica je tožencu, ki je bil v zunajzakonski skupnosti z njeno hčerko, podarila tri parcele (zemljišča), z namenom, da bi si hči uredila življenje;

v času trajanja zunajzakonske zveze je bila na podarjenih zemljiščih spremenjena njihova namembnost, parcele so bile združene v eno, na njih pa je bil zgrajen tudi stanovanjski objekt;

zunajzakonska skupnost toženca in tožničine hčerke je prenehala.

8Neutemeljeni so očitki, da bi morali nižji sodišči o tožbenem zahtevku odločati na podlagi 62. člena ZOR (bistvena zmota pri neodplačni pogodbi) oziroma na podlagi 65. člena ZOR (prevara). Tožnica v pravdi namreč ni pojasnila, v čem naj bi bila njena bistvena zmota, ki je obstajala v času daritve, oziroma v čem naj bi bila v času daritve s strani toženca prevarana, da je sklenila darilno pogodbo. Navedene ugotovitve tudi ne izhajajo iz izpodbijanih sodb, zato tožničin revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava dejansko pomeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji sojenja ni dopusten in ga zato revizijsko sodišče ni upoštevalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna presoja nižjih sodišč, da je s (kasnejšim) prenehanjem zunajzakonske skupnosti toženca in tožničine hčerke odpadel nagib daritve. Brez tega nagiba tožnica tožencu ne bi podarila nepremičnin, zato je nagib postal del pravne podlage darilne pogodbe. Kasneje odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti darilne pogodbe (prvi odstavek 51. člena ZOR). Ker je darilna pogodba prenehala veljati, tožnica ne more zahtevati njene razveljavitve.(1)

10Kar sta stranki prejeli ali dali, imata zaradi prenehanja veljavnosti pravnega posla, ker je pozneje odpadla njegova pravna podlaga, pravico zahtevati nazaj oziroma sta prejeto dolžni vrniti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (četrti odstavek 210. člen ZOR). Primarno obstoji dolžnost vrnitve danega v naravi, vendar pa je treba v primeru, ko to ni mogoče, nadomestiti njegovo vrednost. V konkretni zadevi je tožnica zahtevala vrnitev stvari v naravi, medtem ko zahtevka za povrnitev vrednosti podarjenih zemljišč ni uveljavljala.

11Nižji sodišči sta tožničin zahtevek za vračilo darila v naravi zavrnili kot neutemeljen, saj sta pravilno ocenili, da takšna oblika vračanja ni mogoča. Tožničino revizijsko prizadevanje za sprejem drugačnega stališča ni utemeljeno. Nenazadnje celo sama tožnica v reviziji navaja, da znaša vrednost podarjenih zemljišč 1/5 sedanje vrednosti nepremičnine, kar še utrjuje pravilnost stališča, da premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Revizijsko sodišče še poudarja, da je bila spremenjena namembnost podarjenih nepremičnin, nepremičnine so bile združene v eno samo nepremičnino, na njej pa je bila zgrajena nova stvar (stanovanjska hiša), kar po ustaljeni sodni praksi pomeni oviro za vračilo podarjenega premoženja v naravi.(2) Pri tem je prav načelo „superficies solo cedit“ (načelo o povezanosti zemljišča in objekta) tisto, ki onemogoča vračilo darila v naravi, kar je tožnici pravilno in zadostno pojasnilo že pritožbeno sodišče (glej tretji odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča). Navedene presoje tudi ne more spremeniti tožničino sklicevanje na okoliščine, ki v tej pravdi niso pravno relevantne (npr. da toženec nepremičnino uporablja brez odmene, da je tožničina hči k gradnji prispevala bistveno več od toženca,...).

12Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Enako tudi odločbe VS RS II Ips 546/92 z dne 10.3.1993, II Ips 425/93 z dne 11.5.1994, II Ips 286/97 z dne 23.7.1998 in številne druge.

Op. št. (2): Tako tudi odločba VS RS II Ips 546/92 z dne 10.3.1993.