62. člen ZOR

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bila do višje cene storitev tožeča stranka kot upravnik upravičena na podlagi pravil o konkludentni izjavi volje in ni potrebno, da bi bila sprememba cen dogovorjena v pisni obliki. Pogodbe med etažnimi lastniki in upravniki se sklepajo v pisni obliki, potrebna pa je tudi predpisana večina etažnih lastnikov. Pogodbe med upravniki in etažnimi lastniki ni mogoče spremeniti ustno ali s konkludentnimi ravnanji, saj učinkujejo tudi proti kasnejšim etažnim lastnikom, ki se sicer z vsebino ne bi mogli seznaniti.

Odločitev ne odstopa od zatrjevane sodne prakse. Pri slednji gre za nagib pri darilni pogodbi, ki je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadel in je zato posel prenehal veljati, v obravnavanem primeru pa gre za trditve o zmoti v nagibu, ki pa se nanaša samo na sklenitveno fazo pravnega posla.

S (kasnejšim) prenehanjem zunajzakonske skupnosti toženca in tožničine hčerke je odpadel nagib daritve. Brez tega nagiba tožnica tožencu ne bi podarila nepremičnin, zato je nagib postal del pravne podlage darilne pogodbe. Kasneje odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti darilne pogodbe (prvi odstavek 51. člena ZOR). Spremenjena namembnost podarjenih nepremičnin - nepremičnine so bile združene v eno samo nepremičnino, na njej pa je bila zgrajena nova stvar (stanovanjska hiša) - predstavlja oviro za vračilo podarjenega premoženja v naravi.

Kršitev 122. člena SZ ni razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in nasl. SZ.

Dejstvo, da je izjavitelj podpisal zapisnik zapuščinske obravnave, v katerem je vsebovana izjava o odstopu oporočnega deleža, ne da bi ta zapisnik prebral, samo po sebi še ne utemeljuje stroge (brezpogojne) uporabe teorije izjave.

Razpravno načelo (7. člen ZPP) pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, ne pa tudi, da sme upoštevati samo dejstva, ki so v korist stranke, ki jih je navedla, drugih dejstev, ki jih je sicer navedla, a so v korist nasprotne stranke, pa ne. Povsem brez pomena je, katera stranka je določeno pravno pomembno dejstvo navedla. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje).

Kadar je ob sklepanju pogodbe prišlo do napake glede volje pogodbenih strank, je takšna pogodba izpodbojna in stranka, v katere interesu je bila izpodbojnost ugotovljena, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (111. in 1. odst. 112. čl. ZOR). Pogodbeni stranki se lahko tudi sami sporazumeta glede razdrtja pogodbe, vendar v obravnavanem primeru do takšne situacije ni prišlo, saj iz dejstev v spisu izhaja, da se pogodbeni stranki o tem nista sporazumeli. Če pa takšnega sporazuma ni, pogodbe, ki jo je sklenila stranka, ki je bila v bistveni zmoti glede predmeta pogodbe, ni mogoče razveljaviti takoj, ko sodišče takšno zmoto ugotovi (2. odst. 62. čl. ZOR). Najprej je potrebno ugotoviti, ali je ta zmota bistvena (kar je sodišče prve stopnje že ugotovilo), nato pa, ali je to napako mogoče odpraviti in izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo (4. odst. 61. čl. ZOR).

Če so določila pogodbe jasna, ni treba iskati namena strank ob njeni sklenitvi.

V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. V postopku varstva pravic je možno ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja, če je izdan tudi deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik, ki je s toženo stranko sklenil poravnavo za plačilo odškodnine, bi lahko zaradi zmote poravnavo izpodbijal v okviru rokov, ki sta določena v prvem in drugem odstavku 117. člena ZOR. Tega ni storil v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato njegove revizijske navedbe, da je poravnavo podpisal v zmoti, ni mogoče upoštevati.

Delavcu preneha delovno razmerje po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR z dnem izteka odpovednega roka. Gre torej za enostransko delavčevo izjavo, ki pomeni njegovo željo o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sklep delodajalca o sprejemu delavčeve izjave, da ne želi več delati pri njem, le deklaratorne narave. Preklic izjave je možno podati le v primeru, če jo je delavec podal zaradi grožnje, zmote ali revare.

Ob dejanski ugotovitvi, da se je želja tožnice, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je izrazila s podpisom odpovedi delovnega razmerja, ujemala z njeno trenutno pravno voljo, ni mogoče govoriti o nepravni volji.

Če delavka ni zahtevala sodnega varstva pravic pri delodajalcu oz. ni ugovarjala zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne more v sodnem postopku zahtevati, da sodišče ugotovi ničnost sklepa delodajalca. Takšna tožba se zavrže.

Grožnjo, silo ali zvijačo iz 5. člena ZDen je potrebno pojmovati širše, kot je to veljalo po pravnih pravilih ODZ (posebno pravil 869. do 871.) oziroma kot to velja sedaj po določbah 60. do 65. člena ZOR. Tak specifičen pristop je terjalo spoznanje, da je lahko takoimenovano revolucionarno nasilje (če se je zatrjevalo) imelo več ali manj razpoznavne oblike oziroma posledice. To hkrati pomeni, da je potrebno pravno ocenjevanje tako splošnih kot konkretnih razmer, ugotovljenih v posameznih primerih, ocenjevati in razlagati v skladu s temeljnim ciljem ZDen, ki je v popravi krivic, povzročenih z različnimi oblikami prisilnega podržavljanja premoženja. Pri ocenjevanju, ali gre za splošne ali (p)osebne razmere, je treba izhajati iz trditvenega in dokaznega gradiva.

V individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo sklepata delavec in delodajalec, je zaradi posebnosti v njunem razmerju, možno predvideti tudi odstopanja od siceršnjih pravil delovnega prava. Pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa stranki pristaneta na določene razlike, ki se največkrat pokažejo prav pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Taka pogodba deloma temelji na delovnem pravu deloma pa na civilnem (pogodbenem) pravu in je zato v primeru spora treba upoštevati predvsem v pogodbi izraženo voljo strank glede teh posebnosti. Stranki sta zato lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih že vnaprej predvidena tudi možnost prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru gre za pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata.

Po prenehanju pogodbenega razmerja lahko stranka, katere trgovsko blago je bilo pri drugi stranki, od slednje zahteva vrnitev blaga. Ni pa zakonske ovire, da se bivši pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače.

Ob jasnih določbah sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da so poravnane vse medsebojne obveznosti med strankama, delodajalec ni bil dolžan še posebej opozarjati tožnice, da se s podpisom sporazuma odpoveduje odpravnini.

Pravici do odpravnine presežnemu delavcu, ki mu gre po samem zakonu, se delavec lahko odpove, vendar mora biti odpoved dana v pisni obliki. Delavec lahko tako izjavo izpodbija zaradi grožnje, bistvene zmote, prisile ali prevare v roku, določenem v 117. čl. ZOR. Pravica zahtevati razveljavitev sporazuma oz. dogovora preneha s pretekom enega leta od prenehanja napake volje (sile, zmote ali zvijače). Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bil dogovor sklenjen.

Sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi 2. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, je posebna vrsta pogodbe oziroma poravnave. Na njegovi podlagi prenehajo veljati določbe drugih aktov, ki urejajo individualno delovno razmerje (npr. pogodba o zaposlitvi), če ni v sporazumu izrecno drugače določeno. Sporazum je dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji (60. do 66. člen ZOR).

Po določilu 1093. člena ZOR za pogodbo o poravnavi veljajo tudi splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. Pogodbo pa je proti volji druge stranke oziroma pogodbenika možno razveljaviti le v primeru, če so bili ugotovljeni razlogi, zaradi katerih je ta izpodbojna (prvi odstavek 112. člena ZOR). Ker v obravnavanem primeru v postopkih na nižjih stopnjah niso bile ugotovljene okolnosti, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna poravnava lahko neveljavna (posebno členi 60 do 65 ZOR), sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, ko sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili.