VSM sklep I Cp 1927/2009

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve pravice do zasebnosti ter razžalitve dobrega imena in časti v višini 7.511,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter tožečo stranko zavezalo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.801,53 EUR v roku 15, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka z objavo prispevka novinarke A.J. v oddaji Preverjeno dne 6.5.2003, v katerem je predstavila domnevno nasilje tožeče stranke nad njegovo nekdanjo ženo, gospo A.B., posegla v njeno pravico do zasebnosti in razžalila njeno čast in dobro ime, v posledici česar je tožeča stranka trpela duševne bolečine.

Ob takšnih trditvah tožeče stranke je sodišče prve stopnje zaznalo kolizijo ustavno varovanih pravic, in sicer pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave Republike Slovenije (URS) oziroma pravice do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS na eni strani ter pravico do svobode javnega obveščanja in izražanja iz 39. člena URS na drugi strani, po izvedenem dokaznem postopku in opravljenem tehtanju odločilnih okoliščin, pa je prednost priznalo slednji in v posledici tega zaključilo, da protipraven poseg v osebnostne pravice tožeče stranke ni podan.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge v skladu s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, ko je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 286. člena ZPP o prekluziji navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov, s tem, ko je upoštevalo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi ob tem, ko tožena stranka za smrt priče A.B. ni vedela, se po stališču pritožbe ne bi smela zanašati, da bo za potrditev njenih navedb zadostovala že izpovedba te priče, tožena stranka pa je tudi z ozirom na navedbe v spornem prispevku vedela, da bi tudi sestra pokojne A.B. vedela kaj pojasniti v zadevi. Tožeča stranka je tudi mnenja, da je tožena stranka z listinskimi dokazi, katerih izvedbo je predlagala na naroku dne 2.3.3009 (priloge B 7 do B 12) prekludirana, saj se je z obstojem obširne dokumentacije seznanila že ob pripravi prispevka in bi že takrat morala poskrbeti za zavarovanje dokazov, tako da ne gre za listine, ki jih v dokaz svojih trditev ne bi mogla predlagati že prej v postopku, skladno z določilom 286. člena ZPP. Pritožba ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da je šele z vlogo z dne 20.11.2008 prerekala resničnost v prispevku prikazanih dejstev, žaljivost izjav in s tem protipravnost je namreč že vseskozi zatrjevala, breme dokazovanja resničnosti v prispevku zatrjevanih dejstev je zato že od vsega začetka bilo na toženi stranki. Hkrati pa tožeča stranka zatrjuje, da so bile sporne listine, o katerih je govora, pridobljene protizakonito, to je v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), saj je odvetnik, ki je A.B. zastopal v sodnih postopkih, te listine odvetniku tožene stranke posredoval v nasprotju z določbami pravkar citiranega zakona. Sodišče po mnenju pritožbe s sklicevanjem na te listine posega celo v domnevo nedolžnosti, uporaba listin, ki vsebujejo občutljive osebne podatke v zvezi s tožečo stranko, pa je protizakonita in predložitev teh listin kot dokaz v predmetnem sodnem postopku predstavlja zlorabo procesnih pravic in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba najprej obširno izraža svoje nestrinjanje s prvostopenjsko dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič, prav tako pa ne soglaša z zaključkom, da so bile v spornem prispevku prikazane informacije resnične, tudi sicer pa ne sprejema stališča prvostopenjskega sodišča, da ob tehtanju ustavne pravice do obveščenosti in pravice do zasebnosti, zgolj iz razloga, ker naj bi bile objavljene informacije resnične, ima prednost prva, ob tem, ko samo sodišče ugotavlja, da interes javnosti za zasebnost tožeče stranke zaradi njenega statusa ni prisoten in so bili podatki iz zasebnega življenja objavljeni brez privolitve tožeče stranke. Ne sprejema presoje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z določili Kodeksa novinarske poklicne etike, saj objavljenih informacij ni preverila z zadostno skrbnostjo, pri čemer je bilo dokazno breme v zvezi s tem na njej, prav tako pa ni storila vsega, da bi v najmanjši možni meri posegla v zasebno življenje tožeče stranke. Pritožba kot zmoten dojema tudi prvostopenjski zaključek, da so komentarji novinarke v spornem prispevku v celoti gledalcu prepustili, da si ustvari vrednostno sodbo, saj vztraja, da se je novinarka aktivno opredeljevala do vsebine, predstavljene v prispevku, in je tako z objavo spornega prispevka ne le poseženo v zasebno sfero tožeče stranke, temveč je prizadeta tudi njena čast in dobro ime. Tožeča stranka graja tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku oziroma sodnici.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka zgornje pritožbene navedbe. Odločitev sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu sprejema kot pravilno, ob tem ko meni, da v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. V posledici navedenega se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa niso podane kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in v celoti ugotovilo vsa dejstva, ki se izkažejo kot pravno pomembna za odločitev, vendar pa je materialnopravna odločitev, da temelj odškodninske obveznosti v predmetni zadevi ni podan, zmotna, kar je zaradi dejstva, da bo potrebno odločiti še o tožbenem zahtevku po višini, narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ob tem prišlo do zaključka, da niso podane. Sodišče prve stopnje je določilo 286. člena ZPP, ki predvideva omejitve pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov, uporabilo pravilno. V zvezi z dokaznim predlogom po zaslišanju priče - sestre A.B., S.H., ki ga je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 22.12.2008, je pritožbeno sodišče menja, da toženi stranki ni mogoče pripisati, da bi morala računati s tem, da zaslišanje priče A.B. ne bo mogoče in iz tega razloga predlagati dokaze tako rekoč »na zalogo.« A.B., ki je bila v spornem prispevku predstavljena kot žrtev nasilja, je gotovo tista oseba, ki bi največ in najbolj neposredno vedela izpovedati o resničnosti v prispevku predstavljene vsebine, zato je povsem razumljivo, da je tožena stranka v namen potrditve svojih navedb o resničnosti dejstev, predstavljenih v spornem prispevku, prvenstveno predlagala njeno zaslišanje. Ali bi izpovedba A.B. zadostovala za potrditev resničnosti trditev tožene stranke o pravno relevantnih dejstvih, pa je vprašanje dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo zavzame sodišče, ocenjevanje pritožbe, ali bi ta za toženo stranko utegnila biti neugodna, pa je ob tem, ko izvedba tega dokaza ni bila mogoča, odveč. Tožena stranka je bila na prvem naroku za glavno obravnavo seznanjena z okoliščino, da je po njej predlagana priča A.B. že pokojna, v posledici česar njeno zaslišanje ni bilo mogoče iz povsem objektivnega razloga, dolžna skrbnost pravdnih strank pa ne seže tako daleč, da bi te vselej morale računati s takšnimi ali podobnimi negotovimi bodočimi dogodki ter zato v namen potrditve zatrjevanih dejstev predlagati številne dokaze. Namen določila prvega odstavka 286. člena ZPP, ki omejuje navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, zagotovo ni doseči nepotrebno kopičenje dokaznih predlogov, ravno iz tega razloga je v 286. členu ZPP predvidena izjema, v skladu s katero lahko stranke še tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, za takšno situacijo pa brez dvoma gre tudi v danem primeru, zato je ob uporabi pravkar citiranega določila dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče S.H. pravočasen in je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo njegovo izvedbo ter tudi odločitev oprlo nanj. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 8.12.2008 izhaja, da je ta takoj opravila poizvedbe o dedičih pokojne A.B., ko je ustrezne podatke pridobila, pa je v pripravljalni vlogi z dne 22.12.2008 predlagala zaslišanje S.H., tako da v ravnanju tožene stranke pritožbeno sodišče ne vidi kakršnekoli osnove za ugotovitev, da gre za zlorabo procesnih pravic, kot to zatrjuje pritožba.

Tudi v zvezi s po toženi stranki predlaganimi listinskimi dokazi v prilogah B 7 do B 12 je potrebno uveljaviti izjemo, ko je dokazne predloge, podane po prvem naroku za glavno obravnavo, potrebno šteti kot pravočasne, saj je za obstoj teh dokazov tožena stranka izvedela šele ob priliki zaslišanja S.H., ko je ta na naroku dne 27.1.2009 izpovedala, da obstaja obširna dokumentacija ter da se nahaja pri odvetniku G., ki je zastopal pokojno A.B. v sodnih postopkih zoper tožečo stranko. Pritožba toženi stranki neutemeljeno očita, da bi ta že ob pripravi prispevka morala poskrbeti za zavarovanje dokazov, s katerimi se je pri tem seznanila, saj je tudi z vidika novinarskega poklica povsem neživljenjsko pričakovati, da bi tožena stranka ob pripravi novinarskih prispevkov vselej morala izhajati iz možnosti nastanka sodnega spora. Res je v spornem prispevku razvidno, da je pokojna A.B. razpolagala z obsežno dokumentacijo, vendar je tožena stranka pojasnila, da ji ta dokumentacija ni bila prepuščena, razen nekaterih dokumentov, katerih vsebina pa je tako deloma razvidna že v samem prispevku. Četudi je dokazno breme v zvezi z resničnostjo v spornem prispevku objavljene vsebine že vseskozi na toženi stranki, pa ta spornih listinskih dokazov, z ozirom na to, da se je z njihovim obstojem in virom seznanila šele ob zaslišanju S.H. na naroku 27.1.2009, v nobenem primeru ne bi mogla predlagati prej, kot je to dejansko storila, in sicer s pripravljalno vlogo z dne 2.3.2009, po tem ko je te listine pridobila od že prej omenjenega odvetnika. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da listine v prilogah B 7 do B 12 vsebujejo občutljive osebne podatke, ki se nanašajo nanjo, ne sledi pa njenemu stališču, da so bile pridobljene v nasprotju z ZVOP-1. Citirani zakon v sedmem odstavku 13. člena namreč dovoljuje obdelavo občutljivih podatkov, če je to potrebno zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku, kar pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, medtem ko pojem obdelave podatkov v skladu s 3. točko 6. člena ZVOP-1 zajema (med drugim) zlasti zbiranje, pridobivanje, vpogled in uporabo teh podatkov, kar vse zaobseže spekter ravnanj z občutljivimi osebnimi podatki, potreben v okviru sodnega postopka. Skladno z izjemo iz sedmega odstavka 13. člena ZVOP-1 dovoljena obdelava osebnih podatkov po 3. točki 6. člena ZVOP-1 pomeni tudi širjenje ali drugo dajanje na razpolago teh podatkov, zato tudi iz tega razloga ni mogoče trditi, da so bile sporne listine pridobljene na nezakonit način zgolj zaradi dejstva, ker jih je toženi stranki posredoval tedanji odvetnik pokojne A.B.. Razen tega gre pri teh listinah za sodne odločbe, ki so kot takšne javne listine in bi jih končno lahko pridobilo tudi sodišče samo. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka v predmetnem postopku kot dokaz predložila listine, ki jih je pridobila na že zgoraj opisani način, pa ne pomeni kakršnekoli zlorabe pravic. O nedovoljenem posredovanju občutljivih osebnih podatkov bi lahko bilo govora kvečjemu v razmerju med odvetnikom G. in pokojno A.B., saj se listine nanašajo tudi na pokojno, česar pa tožeča stranka ne more uveljavljati. S sklicevanjem na sporne listine tudi ni prekršena domneva nedolžnosti, kot ta velja v kazenskem pravu, saj sodišče prve stopnje tožeči stranki ne očita, da je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, niti se ne ukvarja z vprašanjem, ali imajo ravnanja tožeče stranke, kot so bila predstavljena v prispevku, znake kaznivega dejanja, temveč se na v prvem odstavku na strani 11 izpodbijane sodbe citirane sodne odločitve sklicuje le v zvezi z dokazno oceno trditev tožeče stranke oziroma tožene stranke, da v prispevku objavljene informacije niso oziroma so resnične. Sodišče prve stopnje posebej izpostavi, da je bila tožeča stranka obsojena le v pravdnem postopku na plačilo odškodnine, v zvezi s kazenskim postopkom pa nevede, da je bila obtožba pravnomočno zavrnjena, kar pa ni ovira za zaključek sodišča o tem, da je tožeča stranka nad svojo tedanjo ženo, sedaj že pokojno A.B., izvajala nasilje oziroma posledično, da je bila v spornem prispevku objavljena resnična vsebina. Glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti je civilno sodišče vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno in oprostilno sodbo (glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti), medtem, ko bi v primeru zavrnilne sodbe lahko celo samo, kot predhodno vprašanje, brez učinkov pravnomočnosti, presojalo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, še toliko bolj pa lahko ugotavlja, ali je v ravnanju tožeče stranke najti elemente civilnega delikta, v posledici česar je to mogoče označiti kot zavržno in z vidika civilnega prava nesprejemljivo in s tem domneva nedolžnosti ni prekršena. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje tudi dokaz z vpogledom v sporne listine izvedlo utemeljeno, tako da je določilo 286. člena ZPP v celoti pravilno izpeljalo, v posledici česar v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana.

Ob tem, ko pritožbeno sodišče prvostopenjsko dokazno oceno sicer sprejema kot pravilno, o čemer več v nadaljevanju, pa pritožba utemeljeno graja sprejeto materialnopravno odločitev, saj je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da je v predmetni zadevi poseg v osebnostne pravice tožeče stranke podan v takšnem obsegu, da so podani vsi elementi, ki civilnopravno sankcijo zahtevajo in pogojujejo.

Izhodišča prvostopenjskega sodišča za pravno presojo v predmetni zadevi so pravilna. Kolizijo med ustavno varovanimi pravicami je namreč potrebno reševati ob tehtanju interesov in ob tem, upoštevajoč vse okoliščine primera in pomen prizadete dobrine, ugotoviti, kjer je tista meja, ko je zaradi uveljavljanja pravice določene osebe, že nedopustno prizadeta pravica druge osebe. Tudi ustavno garantirane pravice niso absolutne in so omejene z enakovrednimi pravicami drugih, zato vsako poseganje vanje ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo (test sorazmernost). Kolizijo ustavnih pravic je tako potrebno reševati ob upoštevanju načela sorazmernosti, temu pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pripisalo premajhen pomen, vsaj v zvezi z očitanim posegom v pravico do zasebnosti.

Pravica do zasebnosti, kot ena temeljnih človekovih pravic, je pravica, da ostane skrita posameznikova sfera osebnega življenja. Skrito naj bo vse, kar spada v osebno in družinsko življenje ter informacije, za katere posameznik ne želi, ali ima interes, da se ne odkrijejo. Kršitev te pravice je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz osebnega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi časti in dobremu imenu.1Sodba II Ips 917/2008 z dne 7.5.2009, Sodba II Ips 507/2000 z dne 10.5.2001. Vendarle pa je človek družbeno bitje in se v posledici tega zanimanju širše ali ožje socialne okolice zanj ni mogoče v celoti izogniti. Tako iz 39. člena URS izhaja pravica do javnega obveščanja in izražanja. Pri reševanju kolizije navedenih ustavnih pravic je pomembna in v dejanskem smislu pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji interes družbene skupnosti, da izve za okoliščine iz zasebnega življenja tožeče stranke zaradi njenega statusa v družbi, pri čemer pa ne more biti dvoma, da so objavljene informacije takšne narave, da segajo v najglobljo sfero človekove zasebnosti, ki uživa najvišjo raven zaščite, posledično pa se niža prag tolerance, ki razmejuje nedopustne posege v pravico, od še dopustnih. V spornem prispevku objavljene informacije so takšnega značaja, da lahko pripeljejo do oblikovanja negativnih vrednostnih sodb o posamezniku, zato je gotovo, da je bil interes tožeče stranke, da se te informacije ne razkrijejo javnosti, dejstvo, da so te bile objavljene brez njene privolitve, pa vodi v zaključek, da je s tem poseg v pravico do zasebnosti podan, za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v tem obsegu pa je ugotavljanje, ali so bile v prispevku objavljene informacije tudi resnične, nepomembno.2Sklep II Ips 720/2004 z dne 26.10.2006. Stališča sodišča prve stopnje, da v primeru, ko gre za verodostojno informacijo, tožeča stranka na tem področju zasebnega življenja ne uživa več pravne zaščite pravice do zasebnosti, zato ni mogoče podpreti.

Pritrditi sicer velja, da obstaja interes in potreba družbene skupnosti po javni razpravi o problematiki družinskega nasilja oziroma nasilja nad ženskami, iz česar je izpeljati tudi pravico medijev, da o teh vsebinah poročajo ter s tem uresničujejo pravico do svobode izražanja, vendar pa je to potrebno storiti tako, da se v čim manjši možni meri posega v druge ustavno varovane pravice, kar pa po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru ni zagotovila. Po ogledu spornega prispevka se tudi pritožbeno sodišče prepriča, da je bil namen tožene stranke predvsem opozoriti javnost na prisotnost tega družbenega problema, in ne v tem, da se javno diskreditira tožečo stranko kot posameznika, vendar pa je tožena stranka ob tem izpostavila identiteto tožeče stranke v takšni meri, da je bila mogoča njena prepoznavnost. V 6. členu Zakon o medijih (Zmed) je govora o tem, da dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, hkrati pa na nedotakljivosti in varstvu osebnosti in dostojanstva; uredniki, novinarji in drugi avtorji so pri ustvarjanju programskih vsebin sicer avtonomni, vežejo jih pa programske zasnove in profesionalni kodeksi. Tako tudi Kodeks novinarjev Republike Slovenije (v nadaljevanju Kodeks) v 20. točki nalaga novinarju, da spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju le-te. Ob sicer prisotnem interesu širše družbene skupnosti za javno poročanje in razpravljanje o problematiki nasilja v družini, toženi stranki senzacionalističnega načina poročanja sicer ni mogoče očitati, saj glede na način poročanja težnje po zadovoljitvi radovednosti javnosti tudi pritožbeno sodišče ne zaznava, zato tudi navedbam pritožbe o »medijskem linčanju« ne sledi, ne more pa pritrditi zaključku v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v zvezi z ukrepi za prikrivanje identitete ravnala toliko skrbno, da je preprečila prekomeren poseg v zasebnost. Pri poročanju oziroma obveščanju javnosti o določenih dogodkih vselej tudi z ukrepi za prikrivanje identitete ni mogoče v celoti preprečiti, da določen krog ljudi prepozna posamezne vpletene osebe, saj je te mogoče identificirati že zaradi poznavanja predstavljene vsebine, vendar pa prepoznavnost tožeče stranke v obravnavanem primeru ni bila omejena le na pravkar opisani obseg, temveč je bila mogoča tudi širše. Sporni prispevek sicer res temelji na neposredni in osebni izpovedbi bivše soproge tožeče stranke, A.B., ki se je z objavo le-tega v celoti odrekla pravici do zasebnosti, vendar pa je s tem, ko je bila v spornem prispevku v celoti prepoznavna, četudi predstavljena z dekliškim priimkom H., ob tem ko kakšni dodatni ukrepi za prikrivanje identitete niso bili uporabljeni, razkrita tudi identiteta tožeče stranke vsaj do te mere, da je bila prepoznavna v krogu ljudi, ki so zakonca B. oziroma H., kakor sta bila predstavljena v prispevku, poznali. V zdravstveni dokumentaciji, prikazani v spornem prispevku, pa je sedaj že pokojna žena tožeče stranke Anica navedena tudi s priimkom B. Tožečo stranko je bilo mogoče prepoznati tudi na osnovi fotografije, ki je bila prikazana ob koncu prispevka, četudi so bile oči zakrite s črnim trakom, pa podoba tožeče stranke na tej ni bila zabrisana tako, da je ljudje, ki jo poznajo, ne bi prepoznali in na tej osnovi zgodbo, prikazano v spornem prispevku, povezali z njeno osebo. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bi tožena stranka ob dodatnih ukrepih za prikrivanje identitete, ki bi bili potrebni ob nastopanju A.B. v spornem prispevku (na primer zasenčena slika, zamegljen obraz, popačenje glasu, ipd.), poseg v zasebno sfero tožeče stranke lahko omejila na raven še dopustnega poseganja v to osebnostno pravico, pa tudi prikaz slike tožeče stranke, če je bil namen sporne oddaje poročanje o takrat aktualni družbeni problematiki, ne bi bil potreben. Pri tem ni mogoče prezreti tudi časovne odmaknjenosti tožeči stranki v spornem prispevku očitanih ravnanj. Zakonca B. sta se razvezala v letu 1991, istega leta pa je tožeča stranka sklenila novo zakonsko zvezo in ustvarila družino, pri čemer pa ni mogoče izključiti, da so ob objavi spornega prispevka leta 2003 tožečo stranko prepoznali znanci in prijatelji, ki jim razmere tožeče stranke v prejšnjem zakonu niso bile poznane in ki so tožečo stranko poznali morda v drugi luči. Ni pa mogoče slediti pritožbi, da je bila tožeča stranka razkrita širši slovenski javnosti, saj je takšno stališče, zgolj ob prikazu fotografije z deloma zakritim obrazom, in to le za nekaj trenutkov, neživljenjsko, povsem pravilno pa na podlagi izpovedb prič J.P.B. (žena tožeče stranke) ter M.F. tudi sodišče prve stopnje zaključuje enako, in sicer, da je bila tožeča stranka prepoznana le v krogu sorodnikov in znancev, kar pa je okoliščina, ki bo vplivala na odmero pravične odškodnine.

Z ozirom na to, da je poseg v zasebnost lahko podan ne glede na to, ali hkrati pomeni poseg v čast in dobro ime posameznika, je temelj odškodninske obveznosti potrebno preizkusiti tudi z vidika morebitnega protipravnega posega v to osebnostno pravico in opraviti tehtanje interesov v razmerju s pravico iz 39. člena URS.

Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivni element), ugled oziroma dobro ime pa vrednost, ki jo ima prizadeta oseba v družbi (objektivni element), pri čemer gre za dva pola ene celostne osebnostne pravice, kar pa ima za posledico, da je poseg v to potrebno tehtati upoštevajoč tako subjektivne kot objektivne okoliščine.3Sodba II Ips 376/2006 z dne 20.11.2008. Poseg v čast in dobro ime je podan, če so trditve takšne, da vzbujajo do oškodovanca negativne občutke, če so zaradi takšnih trditev ljudje do njega negativno razpoloženi, ga zaničujejo, prezirajo, ga podcenjujejo ali ga imajo celo za kriminalca. Na drugi strani je pravica do svobode izražanja in pravica do obveščenosti, ki se manifestira skozi svobodno novinarsko poročanje, ki pa novinarju ne daje pooblastila, da neomejeno poseže v čast in dobro ime tistega, na kogar se prispevek nanaša. Če resničnost objavljenih dejstev ni relevantna pri reševanju kolizije s pravico do zasebnosti, pa to ne velja v primeru posega v čast in dobro ime.4Sodba II Ips 90/2003 z dne 18.3.2004, Sodba II Ips 620/93 z dne 4.11.1004, Sodba II Ips 402/99 z dne 19.4.2000, VSC sodba Cp 1579/2005 z dne 4.10.2005, VSM sodba II Cp 476/99 z dne 28.9.2000. Strokovna pravila novinarskega poročanja zavezujejo k korektnemu in resničnemu poročanju. Novinar mora vselej preveriti točnost zbranih informacij (1. točka Kodeksa), pri takšnih, ki vsebujejo hude obtožbe, pa mora poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo (2. točka Kodeksa), v primeru objave nepotrjene informacije ali ugibanja, pa mora na to opozoriti (3. točka Kodeksa). Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka vsa zgoraj predstavljena merila upoštevala tudi pri pripravi spornega prispevka. Pritožbeno sodišče sprejema prvostopenjske argumente o tem, da je tožena stranka upravičeno verjela, da življenjska zgodba A.B. temelji na resničnih dejstvih ter da so bila v prispevku predstavljena dejstva dejansko resnična, saj je takšen zaključek v zadostni meri podkrepljen z v postopku na prvi stopnji izvedenimi dokazi, pri čemer pritožbena izvajanja prvostopenjske dokazne ocene ne morejo omajati. Katera dejstva je šteti za dokazana v skladu z načelom proste presoje dokazov odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Priča S.H. je navedbe A.B. v spornem prispevku potrdila v celoti kot resnične, izpovedala je, da je bila ob napadih večkrat prisotna, žrtev napadov pa je bila tudi sama, enako tudi njena mati, v posledici česar je povsem razumljiv negativni odnos priče nasproti tožeči stranki in ji zgolj zaradi tega ni mogoče odreči verodostojnosti. Kot nič bolj ali manj verodostojno pa ni mogoče oceniti izpovedbo žene in sina tožeče stranke, saj je glede na sorodstveno razmerje pričakovati, da navedeni priči nista izpovedali v breme tožeče stranke, tudi sicer pa sta izpovedali o njihovih sedanjih družinskih razmerjih. Tudi izpovedbi prič A.R. in M.F., glede na preostale izvedene dokaze, prepričanja pritožbenega sodišča o pravilnosti prvostopenjske dokazne ocene ne moreta omajati. Zmotno tudi meni tožeča stranka, da je v predmetni pravdi potrebno raziskovati posamezne dogodke iz spornega obdobja, saj posamezna ravnanja tožeče stranke niso stvar obravnave in za pravno presojo v predmetni zadevi povsem zadošča že splošna ugotovitev, da je tožeča stranka nad svojo tedanjo ženo izvajala kontinuirano nasilje. Tudi sicer pa je priča S.H. izpovedala tudi o konkretnih dogodkih, in sicer kako je tožeča stranka njeno sestro davila z verižico, kako jo je vrgla v kontejner, o čemer pa je govorila tudi A.B. sama v prispevku, enako tudi o tem, da je tožeča tranka pretepala tudi mamo in sestro. Zaključka o resničnosti objavljenih dejstev pa sodišče prve stopnje ne gradi samo na temelju izpovedbe omenjene priče, temveč resničnost poročanega potrjuje tako zdravstvena dokumentacija, predstavljen v samem prispevku, kot tudi sodne odločbe v prilogah B 12 - B 17, priča A. J. pa je izpovedala, da ji je ob pripravi spornega prispevka tudi mati A.B. povedala o nasilju tožeče stranke. Že na osnovi slednjega ter prizadete izpovedi A.B., kot tudi zdravstvene dokumentacije, v katero je novinarka tožene stranke vpogledala že ob pripravljanju prispevka, ter je nato tudi prikazana, pa je tožena stranka utemeljeno sklepala, da so posredovane informacije verodostojne.

Tožena stranka informacij skladno z 2. točko Kodeksa pri tožeči stranki ni uspela preveriti, pritožbeno sodišče sicer v celoti povzema dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s prizadevanji tožene stranka v tej smeri, ob tem, ko je tožena stranka v spornem prispevku sicer opozorila, da odziva tožeče stranke v zvezi z objavljeno vsebino ni pridobila, pa bi vendar veljalo ponovno kritično preizkusiti, ali je tožena stranka v danem primeru ravnala z zadostno skrbnostjo glede na standarde poklicnega novinarstva.5VSM sodba I Cp 1553/2008 z dne 17.10.2008. Kodeks novinarske poklicne etike sicer govori o tem, da mora novinar, pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti (in ne, da mora pridobiti) odziv osebe, na katero se informacije nanašajo, vendar pa stopnja skrbnosti, s katero mora novinar v teh primerih postopati, po prepričanju pritožbenega sodišča lahko le narašča sorazmerno s težo obtožb. Pri presojanju ravnanja tožene stranke v luči dolžne skrbnosti pa ne more biti merodajna le njena običajna praksa, saj ni nujno, da temu pravnemu standardu vselej zadosti. Potrebno vztrajnost pri preverjanju informacij je namreč potrebno presojati glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevaje možnosti, ki so bile na voljo v danih okoliščinah. Ob tem pa ne gre prezreti, da je na (ne)uspešnost tožene stranke v njenih prizadevanjih lahko imela vpliv tudi volja prizadete osebe, ali se je želela javno izpostaviti, kar kaže v predmetni zadevi presoditi ozirajoč se na izpovedbo tožeče stranke, predvsem ob izvedenem soočenju s pričo A.J.

Z vidika ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove duševne in telesne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, sta čast in dobro ime le posamezna pojma splošne osebnostne pravice, zato sta na ustavni ravni opredeljena načelno in splošno, vsebina te pravice, kot tudi pojem razžalitve dobrega imena in časti, pa zato veljata za pravni standard, vsebino katerega je potrebno zapolniti v vsakem posameznem primeru. Pri tem so relevantne tako krajevne kot časovne okoliščine, pa tudi način domnevnega posega v pravico ter lastnosti posameznega oškodovanca.6Sodba II Ips 402/99 z dne 19.4.2000. Pri presojanju, ali gre za nedopustni poseg v obravnavano pravico, je potrebno prvenstveno izhajati iz meril, ki jih ponudi civilno odškodninsko pravo, kar usmerja tudi k smiselni uporabi določb 177. člena OZ, ki sicer govori o povrnitvi gmotne škode v primeru razžalitve časti in dobrega imena, v primeru, da ta merila ne zadoščajo, pa je smiselno uporabiti tudi merila, ki so se oblikovala na področju kazenskega prava.7Sodba II Ips 402/99 z dne 19.4.2000, Sklep II Ips 917/2008 z dne 7.5.2009. Predstavljene možnosti je ustrezno v ozir vzelo tudi sodišče prve stopnje. Po tem, ko je sprejelo zaključek, da so objavljene informacije resnične, v kar je tožena stranka, ki si je z zadostno mero skrbnosti prizadevala pridobiti izjavo tožeče stranke, tudi utemeljeno zaupala, je kritično presojalo način poročanja v spornem prispevku. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je poročanje v pretežni meri mogoče opredeliti kot objektivno, saj gre v veznih komentarjih novinarke za povzemanje vsebine, ki jo je podala A.B., tako da celostno gledano sporni prispevek ne izraža namena zaničevanja in v odnosu do tožeče stranke tudi ni žaljiv. Ne glede na navedeno pa ob zaključni misli v spornem prispevku (»Nič novega za žrtve nasilja ...«) o popolni distanci novinarke po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti, saj s takšnim komentarjem izraža odobravanje v prispevku izraženih vrednostnih sodb A.B., s čemer dodatno okrepi izrazno moč njenih izjav, kar pa gledalce vsaj spodbuja v smeri oblikovanja negativnih vrednostnih sodb o tožeči stranki, zlasti glede na dostavek ob koncu prispevka: »Še zlasti, če jih pretepa policist.«

Tudi pravkar opisano vrednostno opredeljevanje novinarke A.J. v spornem prispevku ne more imeti takšne teže, da bi že samo po sebi utemeljevalo sklep o protipravnosti ravnanja tožene strank, če je bilo oblikovano na temelju informacij, za katere je tožena stranka lahko sklepala, da so verodostojne, ter so bile tudi preverjene v taki meri, kot je to bilo v danih okoliščinah mogoče,8Sodba II Ips 90/2003 z dne 18.3.2004. kar bo potrebno znova kritično pretehtati. Ob tem velja ponovno izpostaviti, da je pravica časti in dobrega imena sestavljena iz dvoje komponent, pri čemer ena izraža zavest človeka o lastni vrednosti, druga pa izraža vrednost, ki jo ima prizadeti subjekt v družbi, zato je napad na čast in dobro ime potrebno obravnavati ne le z vidika subjektivnega doživljanja prizadetega, temveč tudi upoštevaje objektivne kriterije, v tem kontekstu pa zavržnost ravnanja tožeče stranke ne more ostati brez pomena, saj pojma subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki kontinuirano ponavlja ravnanje, ki je z vidika družbene morale ter v določenem času in prostoru uveljavljenih vrednot nesprejemljivo, ni mogoče zapolniti z enako vsebino kot pri človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje. Iz tega razloga je potrebno glede na vse okoliščine konkretnega primera ter individualne osebnostne lastnosti tožeče stranke presoditi, ali je prisoja odškodnine iz tega naslova v danem primeru upravičena.9Sodba II Ips 376/2006 z dne 20.11.2008.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v skladu s 355. členom ZPP kot utemeljeni ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je to potrebno zaradi odločanja o višini odškodnine. Predlogu tožeče stranke za vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugega razpravljajočega sodnika pritožbeno sodišče ni sledilo, saj za to ni tehtnih razlogov. V civilnem pravdnem postopku namreč ne more biti govora o »okuženosti sodnika z nedovoljenimi dokazi,« saj gre tukaj za pojme, ki sodijo v sfero kazenskega prava in postopka, že zgoraj pa je obrazloženo, da je sodišče prve stopnje za tožečo stranko sicer sporne dokaze izvedlo utemeljeno.

V okviru novega sojenja naj sodišče prve stopnje izhajajoč iz zgornjih pritožbenih izvajanj, ob skrbnem tehtanju ustavno zavarovanih pravic iz 34. člena oziroma 35. člena URS ter 39. člena URS, ponovno presodi, ali je podan poseg v čast in dobro ime tožeče stranke, ki terja uveljavitev odškodninske sankcije, oziroma, ali je v danem primeru, upoštevajoč vse okoliščine primera, potrebno priznati prednost svobodi izražanja ter pravici do obveščenosti. Glede na sprejete zaključke in ob tem, ko je nedopusten poseg v zasebno sfero tožeče stranke podan, naj z odmero denarne odškodnine za duševne bolečine, upoštevaje merila 179. člena OZ, ustrezno zapolni pravni standard pravične in primerne denarne odškodnine, na kar imajo v primeru obeh ustavno varovanih pravic vpliv tudi ugotovljene razsežnosti kršitev.10VSL sodba I Cp 1778/2002 z dne 6.2.2002. Glede na dosežen uspeh pravdnih strank v ponovljenem postopku, naj sodišče prve stopnje znova odloči tudi o stroških postopka.

Z oziroma na dejstvo, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo le-temu vrnilo v novo sojenje, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka s pritožbo, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, pridržalo za končno odločbo.