VSL sklep I Cpg 1135/2006

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavi.
2. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijani sklep v 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.
3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 87,63 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje v zadevi (1. točka izreka) in tožbo zavrglo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (3. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4. točka izreka).

Zoper sklep se je v celoti pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje sodišču prve stopnje, da arbitraža, ki je presojala o toženčevi izbiri izvajalca prevozov na podlagi 1. odst. 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ), ni arbitraža v smislu ZPP.

Arbitraža je razsodišče oziroma razsojanje nedržavnega pravosodnega organa, ki so mu stranke zaupale reševanje določenega spora. Arbitraža o sporu odloči meritorno in dokončno. Takšno sodno funkcijo opravljajo arbitri oziroma razsodniki, ki jih izberejo in imenujejo stranke.

Od vseh navedenih značilnosti arbitraže, ki predstavljajo njeno bistvo, pa arbitraža po 1. odst. 65. člena ZZVZZ odstopa. V postopku pred to arbitražo je bila vloga tožeče stranke že po na podlagi predpisov (1. odst. 63. člena ZZVZZ v povezavi z 2. odst. 65. člena ZZVZZ, 52. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2004 in 55. člena Splošnega dogovora za leto 2005) omejena na to, da je tožeča stranka postopek predlagala. V nadaljevanju tožeča stranka ni nastopala kot stranka arbitraže, temveč je štela kot »ostali prisotni«. Tako tudi ni bilo predvideno, da bi tožeča stranka imenovala svojega arbitra, ampak se je arbitraža oblikovala tako, da so vanjo svoje predstavnike imenovali udeleženci oziroma stranke arbitraže, to je v obeh primerih Ministrstvo za zdravje, tožena stranka in Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije.

Arbitraže, ki je odločala o izbiri izvajalca prevozov za leto 2004 in za leto 2005, tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot arbitražo v smislu ZPP. Na takšen zaključek v nasprotju z trditvami pritožbe tudi ne more vplivati dejstvo, da je po Pravilih za delo arbitraže določena subsidiarna uporaba ZPP.

Vseeno pa je arbitražo po 1. odst. 65. člena ZZVZZ po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno šteti kot organ, ki je skladno z zakonom pristojen presojati pravilnost odločitve tožene stranke o izbiri prevoznika. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi, da arbitraža v konkretnem primeru ni bila zgolj organ posredovanja. Da je arbitraža zgolj posredovala v sporu, bi sicer izhajalo iz 5. člena Pravil za delo arbitraže, ki določajo, da arbitraža poskuša doseči sporazum o vprašanju izbire izvajalca. Vendar pa je v 12. členu istih Pravil določeno, da arbitraža odloči o zahtevku in hkrati z zapisnikom izda razsodbo. Zlasti pa iz samega ZZVZZ ne izhaja, da bi arbitraža v sporu zgolj posredovala, temveč skladno 1. odst. 65. člena ZZVZZ o izbiri odloči. Ker arbitraža o pravilnosti izbire tožene stranke odloči, hkrati pa ni bil predviden nadaljnji (izvensodni) postopek zoper odločitev arbitraže, niti njena odločba po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi v upravnem postopku, se kot nepravilen izkaže sklep prvostopnega sodišča, v katerem se je to izreklo za nepristojno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo tožeče stranke, da ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev arbitražne komisije, ustanovljene na podlagi omenjenih določb ZZVZZ. Vendar pa sodno varstvo tožeči stranki v konkretnem primeru ni dano v okviru zahtevka na sklenitev pogodbe niti v okviru zahtevka na razveljavitev odločbe arbitraže. Tožeča stranka se je namreč v letu 2004 in 2005 prijavila na razpis tožene stranke za opravo nenujnih reševalnih prevozov dializnih bolnikov, na katerem ni bila izbrana. Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k licitaciji za sklenitev pogodbe (2. odst. 623. člena OZ, glej 6. in 7. člen Razpisa za leto 2004 in Razpisa za leto 2005), oziroma javnega zbiranja ponudb. V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki povrnitve stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj). Ker tožeča stranka nima zahtevka na sklenitev pogodbe z njo, tudi nima pravnega interesa za razveljavitev odločbe arbitražne komisije. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe se tako izkaže kot pravilna.

Da je tudi v primerih, kadar stranka morebitnih kršitev v postopku izbire ne more uveljavljati z zahtevkom na razveljavitev odločitve o izbiri oziroma z zahtevkom na sklenitev pogodbe, spoštovana pravica do sodnega varstva, je pojasnilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I- 169/00 z dne 14.11.2002 (Ur. l. RS, št. 105/02). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi presojalo ustavnost ureditve sodnega varstva v postopkih javnih naročil, kjer posameznik nima možnosti odprave oziroma razveljavitve odločitve Državno revizijske komisije. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da sodno varstvo zgolj v obliki zahteve za povrnitev škode ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva, saj takšna ureditev upošteva premoženjsko pravno naravo razmerja med naročnikom in ponudnikom in ustreza sodnemu varstvu, ki je v civilnopravnih razmerjih zagotovljeno pri vabilu k stavljanju ponudb.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izrek sklepa prvostopnega sodišča v 2. točki res glasi: „Tožba se zavrže“, čeprav je prvostopno sodišče združilo v skupno obravnavanje dve pravdi. Vendar pa iz opredelitve višine spornega predmeta v uvodu sklepa kot tudi iz same obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopno sodišče odločalo o obeh tožbenih zahtevkih (tožbah), kar kaže, da je pri zapisu izreka sklepa prišlo do očitne pomote, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadar koli odpravi (328. člen ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi glede odločitve prvostopnega sodišča pod točkami 2-4 izreka sklepa niso podani, niti v postopku na prvi stopnji (v tem delu) ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP z zvezi s 366. členom ZPP), odločitev prvostopnega sodišča pa je materialno pravno pravilna, pritožbo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno s Taksno tarifo priznalo 87,63 EUR (prej 21.000,00 SIT) za takso za odgovor na pritožbo, ki jih je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila. Priglašenih stroškov fotokopiranja in PTT stroškov pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker jih ta ni izkazala.