VSL sodba II Cpg 210/2010

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.362,42 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 30. 01. 2008 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka z 20 % DDV z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 841,69 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi skupaj s stroški postopka, podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in trdila, da tožena stranka kot delodajalec ni izvedla vseh predpisanih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, zato je dolžna tožeči stranki povrniti škodo v višini stroškov zdravljenja in izplačanih nadomestil plače delavcu Ž.A., ki je bil poškodovan v delovni nesreči dne 16. 10. 2006. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je nastanek škode pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu. Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana protipravnost ravnanja tožene stranke, je treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena od tistih posledic, ki so jo hotele te norme preprečiti. Odločilno je torej, ali so zatrjevane opustitve ustvarile nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem primeru (primerjaj odločbi VSL sklep I Cpg 817/2007 in VSL sklep I Cpg 519/2000).

Pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in posledično uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila ustaljena praksa pri toženi stranki, da pri predmetnih meritvah vedno sodelujeta dva delavca, vsak s svojo lestvijo, s katere se nato eden od delavcev povzpne k jašku, ki je ograjen z ograjo (namen katere je varovanje delavcev), drugi pa ostane na lestvi, da se s pomočjo vrvice opravi meritev. Ko se opravi meritev enega jaška, delavec sestopi s cisterne na lestev, nato na tla in lestev postavi do drugega jaška, kjer na opisan način opravi meritev drugega jaška. Pritožbeno sodišče v izpovedbah delovodje K.J. in delavca Ž.A. ni zasledilo nasprotja, ki ga navaja pritožnica. Ne drži pritožbena trditev, da je J.K. izpovedal, da sta imela vsak svojo lestev, Ž.A. pa, da sta imela le eno lestev, saj je Ž.A. izpovedal, da je bil K.J. na cisterni zgoraj spredaj, on pa zadaj, torej sta se na cisterno povzpela vsak po svoji lestvici, eden spredaj, drugi pa zadaj. Dejstvo, da je bila v času padca razdalja med njima manjša od dolžine cisterne pa je posledica Ž. hoje po cisterni v smeri proti K.. Prav tako poziva „primi“, ni razumeti tako, da je K. delavcu naročil, naj k njemu pride po vrvico tako, da se nezavarovan sprehodi po cisterni, ampak bi moral to narediti tako, da bi sestopil s cisterne po lestvi, prestavil lestev do drugega jaška in tam z vrvico opravil meritev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz izpovedb zaslišanih prič delovodje J.K., strokovnega sodelavca za varstvo pri delu K.V. in zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je bila ustaljena praksa pri opravljanju meritev, da so delavci te meritve opravljali bodisi z lestvice, bodisi iz jaška in niso hodili po cisterni, pavšalne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo vso listinsko dokumentacijo, iz katere ni razbrati take ustaljene prakse, pa so povsem neutemeljene.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je bila dolžnost delovodje, da delavcu odredi, naj se vrne k jašku in delo opravi v skladu z ustaljeno prakso, taka zahteva je namreč pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Od povprečno skrbnega delovodje, ki je hkrati z delavcem opravljal meritev, ni mogoče pričakovati, da bo posebej odrejal delavcu, kako naj delo opravi in ga posebej opozarjal na njegovo nepazljivost. Delavec Ž.A. je bil ustrezno usposobljen za delo na višini, delo se je običajno opravljalo tako, da je delavec sestopil z lestve, da je hoja po cisterni polkrožne oblike na višini 3 metrov brez zaščite nevarna, pa je jasno že vsakemu povprečnemu posamezniku, toliko bolj delavcu, ki je za tako delo usposobljen in ga že dalj časa opravlja. Glede na običajen način dela in kratkotrajnost samega opravila, ki traja od pet do deset minut, od delovodje v obravnavanem primeru ni bilo mogoče pričakovati, da bo delavca še posebej opozarjal in nadzoroval njegovo gibanje, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je tolerirala nepravilno delo delavca in ravnala v nasprotju z 9. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Tudi pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je delavec samovoljno stopil iz ograjenega prostora in hodil po cisterni, ne drži. Delavec je iz ograjenega prostora res stopil zaradi potreb dela, vendar pa dela ni bilo potrebno izvesti na ta način, v skladu z ustaljeno prakso se je delo izvajalo drugače, zato je odločitev delavca, da se po cisterni sprehodi, tudi po presoji pritožbenega sodišča samovoljna.

Tudi dejstvo, da se delavci v času nezgode pri opravljanju meritev niso imeli možnosti pripeti z varnostnimi pasovi še ne pomeni, da je delodajalec opustil dolžne ukrepe, saj je bilo delo možno izvesti na varen način tudi brez pripetja z varnostnim pasom, obvezna uporaba varnostnega pasu za izvedbo meritev pa ni bila predpisana. V izjavi o varnosti z oceno tveganja z dne 12. 11. 2001 je res določena uporaba varnostnega pasu za delo na rezervoarjih, ker pa so se meritve običajno izvajale tako, da so delavci meritve opravljali z lestvic in v ograjenem jašku, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da meritev v konkretnem primeru ni mogoče uvrstiti med dela na rezervoarjih, ampak med kratkotrajna dela na lestvi, za katera uporaba varnostnega pasu tudi skladno z Navodili za varno delo na višini ni obvezna, saj navodila predpisujejo uporabo varnostnega pasu le za daljša in zahtevnejša dela na lestvi. Do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti upoštevaje ugotovitev v poročilu o nezgodi, da bi se delo moralo izvajati tako, da bi bil delavec zavarovan pred padci z višine, saj slednje ob upoštevanju običajnega načina dela pomeni le, da delavec ne bi smel sestopiti iz ograjenega jaška na cisterno, ampak bi moral sestopiti na lestvico. Dejstvo, da je tožena stranka po nezgodi omogočila uporabo varnostnih pasov pa ne pomeni, da je s tem že priznala, da so bili delavci slabo zavarovani, saj uporaba varnostnih pasov za obravnavana dela ni bila obvezna, pri hoji po cisterni brez zavarovanja, pa ne gre za izredne okoliščine, ki bi jih moral delodajalec že vnaprej predvideti.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila ukrepe varstva pri delu in tolerirala nepravilno delo oškodovanca, ki je bilo neposredni vzrok nastali škodi, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Navedbe, da je ograja jaška premalo visoka, da bi preprečila morebitni padec delavca, so pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni izvedlo dokaza s pribavo poravnave med zavarovalnico tožene stranke in poškodovanim delavcem, temveč je ta dokazni predlog prezrlo. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Dejstvo, da je zavarovalnica tožene stranke z oškodovanim delavcem sklenila poravnavo, namreč ne pomeni, da je tožena stranka priznala odgovornost za nezgodo in tudi ni pravno relevantno za odločitev v obravnavanem primeru, saj mora sodišče samo ugotavljati predpostavke odškodninske odgovornosti, zato je sodišče navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in kršitev kontradiktornosti postopka ni podana.

Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je materialno pravno pravilna, odločitev je v skladu z razlogi, ki imajo oporo v podatkih spisa, zato niso utemeljeni očitki, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 09. 02. 2010, prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.