VSRS Sklep I Up 528/2008

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 18. 10. 2007, o dovolitvi izvršbe. Z navedenim sklepom je upravni organ ugotovil, da je 1. točka izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 27. 3. 1995, postala izvršljiva ter dovolil njeno izvršbo. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 12. 12. 2007, pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s sklepom o dovolitvi izvršbe poseženo v njen položaj. Z izpodbijanim sklepom je bilo poseženo v njeno pravico do zasebne lastnine in pravico do pravne varnosti, zato je sodno varstvo v upravnem sporu dovoljeno po 4. členu ZUS-1. Navaja, da je obveznost odstranitve nelegalne gradnje zastarala. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZUS-1, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče.

7Tudi Vrhovno sodišče meni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba, izdana v inšpekcijskem postopku, postala izvršljiva in dovolil izvršbo. Tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi odstranila stanovanjski objekt in bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljena.

9Izpodbijani prvostopni akt po presoji Vrhovnega sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba z dne 27. 3. 1995, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti stanovanjski objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le izvršuje, ker tožeča stranka naloženega ukrepa ni izpolnila sama. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in zavrglo tožbo.

10V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o izvršbi, izdan na podlagi prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

11Ker je pri odločanju o obravnavani pritožbi predmet presoje Vrhovega sodišča le vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zastaranje, niso upoštevni.

12Stališče tožeče stranke, da je aktivno legitimirana za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, je pravno zmotno. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba, ki jo je tožeča stranka vložila v tem primeru, nima elementov iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, saj iz nje izhaja, da tožeča stranka izpodbija upravni akt, tožbeni zahtevek pa se glasi na odpravo oziroma spremembo tega akta. Tožeča stranka s tožbo ni uveljavljala, da izpodbijani akt posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, in ni zahtevala, da prvostopno sodišče to ugotovi.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

14Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.