UPRS sodba U 395/2007

Tožba se zavrne.

:

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije v 1. točki izreka v enoten postopek združilo odločanje o pritožbah zoper okoljevarstveno dovoljenje Agencije Republike Slovenije za okolje št. ... z dne 28. 2. 2007, ki so jih vložile Občina A., Občina B., Občina C. in Občina D. Z 2. točko izreka je ministrstvo odločilo, da se pritožbe zavržejo, v 3. točki pa, da stroški postopka niso nastali. Odločitev, sprejeto na podlagi 2. točke izreka, tožena stranka utemeljuje z dejstvom, da pritožbe niso vložile upravičene osebe. Pri tem navaja, da je bilo na zahtevo družbe E. d.o.o. kot upravljavca izdano citirano okoljevarstveno dovoljenje za vnos blata iz Centralne čistilne naprave ... na določena kmetijska zemljišča v katastrskih občinah ..., izdaja zahtevanega okoljevarstvenega dovoljenja za vnos blata na parcele s parc. št. ..., k.o. ... in na parcele s parc. št. ..., k.o. ..., ki so na vodovarstvenem območju, pa je bila zavrnjena. Po določbi prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP,Uradni list RS, št. 24/2006-UPB-2) ima stranka pravico do pritožbe. Stranka pa je po prvem odstavku 42. člena ZUP lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Pravico udeleževati se postopka ima po 43. členu ZUP tudi oseba, ki izkaže pravni interes – stranski udeleženec. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pritožnice pravne koristi niso izkazale, zato niso stranke postopka in tudi ne stranske udeleženke postopka. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 39/06-UPB-1) določa v petem odstavku 84. člena, da pošlje ministrstvu okoljevarstveno dovoljenje iz prvega odstavka 82. člena istega zakona tudi pristojni inšpekciji in občini, na katerem območju se nahaja naprava. Z izpolnitvijo navedenega določila občina in pristojna inšpekcija ne pridobita statusa stranskega udeleženca postopka in iz tega naslova ne moreta vložiti pritožbe zoper poslano jima okoljevarstveno dovoljenje.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, da ni stranka upravnega postopka, niti stranski udeleženec in da bi zato naj pritožbo vložila kot neupravičena oseba (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Svoj pravni interes utemeljuje na določbah 7 alinee drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/1993 s spremembami), ki kot eno od izvirnih nalog občine določa njeno skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov ter določa, da občina opravlja tudi druge dejavnosti varstva okolja. V skladu z ZVO-1 je občina kot samoupravna lokalna skupnost dolžna pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja (4. člen ZVO-1). V skladu s 5 členom ZVO-1 mora občina pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti upoštevati njihove vplive na okolje tako, da prispevajo k doseganju ciljev varstva okolja. Občina skrbi tudi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi ravnanja s komunalnimi odpadki in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti (11. člen ZVO-1), prav tako v skladu s svojimi pristojnostmi spodbuja dejavnosti varstva okolja, ki preprečujejo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja in tiste posege v okolje, ki zmanjšujejo porabo snovi in energije ter manj obremenjujejo okolje ali ga omejujejo pod stopnjo dopustnih meja (12. člen ZVO-1). Mestna občina mora navsezadnje sprejeti program varstva okolja občine (38. člen ZVO-1). Tudi Zakon o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami) v 8. členu opredeljuje zadeve lokalnega pomena, med katerimi našteva tudi sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena in zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave. Tožeča stranka nadalje citira tudi določbe svojega statuta, ki v 9. točki 7. člena med nalogami občine jasno opredeljuje tudi skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravljanje drugih dejavnosti varstva okolja. Iz citiranih določil po mnenju tožeče stranke več kot nedvoumno izhaja, da je tožena stranka z okoljevarstvenim dovoljenjem posegla v pravni položaj tožeče stranke oz. v njeno pravno korist. Zdravje občanov, skrb za njihovo zdravo življenjsko okolje in na splošno naloge v zvezi z aktivnimi ukrepi varstva okolja nedvomno predstavljajo pravno (javno) korist, ki jo zasleduje tožeča stranka. Tožeča stranka v javnem interesu varuje tisti del narave, ki bi bil s predvidenim posegom, opredeljenim z okoljevarstvenim dovoljenjem, ogrožen. Obstoj pravnega interesa pa potrjuje tudi peti odstavek 84. člena ZVO-1, ki nalaga toženi stranki, da pošlje okoljevarstveno dovoljenje tudi pristojni inšpekciji in občini, na katerem območju se nahaja naprava. Opozarja tudi na določbo ZVO-1, ki v 73. členu določa, da ima poleg stranke pravni interes in položaj stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku tudi oseba, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave iz drugega odstavka 70. člena ZVO-1, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine ter tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 53. člena, vendar pa taka dikcija ne pomeni, da pravnega interesa in s tem položaja stranskega udeleženca ne more imeti tudi drug upravni subjekt. Pri tem opozarja na stališče iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 29. 6. 2006, ki je štelo kot stranskega udeleženca tudi društvo, ki ni pridobilo status nevladne organizacije na podlagi 153. člena ZVO-1. Tožeča stranka deluje v javnem interesu, pri čemer je njeno delovanje v javnem interesu podano tudi na področju ohranjanja narave, ki je lahko ogrožena s posegi, na katere se nanaša izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje. Pravna korist tožeče stranke se kaže s tem, da lahko le ob svojem sodelovanju v upravnih postopkih podeljevanja okoljevarstvenih dovoljenj izpolnjuje svoje zakonske in statutarne obveznosti, ki so opredeljene zgoraj ter tudi s tem, da lahko na takšen način pomaga toženi stranki pri razjasnjevanju dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o podelitvi okoljevarstvenega dovoljenja. Koristnost slednjega se kaže tudi v konkretnem primeru, saj je brez sodelovanja tožeče stranke v navedenem upravnem postopku prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja, ko parcelne številke, ki jih organ navaja v odločbi, ne obstajajo v katastru, ker so bile predmet parceliranja, nadalje so z okoljevarstvenim dovoljenjem zajeta tudi nekatera zemljišča, ki nimajo statusa kmetijskega zemljišča, temveč imajo status stavbnega zemljišča, med tem ko določene parcele že sedaj v naravi predstavljajo odprti kop in vodne površine. Vnos blata, kot ga dovoljuje citirano okoljevarstveno dovoljenje, v vodne površine, bi predstavljal poseg, ki bi ogrozil delovanje tožeče stranke v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Navsezadnje ima tožeča stranka izkazano pravno korist tudi v obliki premoženjske koristi, saj bi bila v primeru nastanka škode v posledici čezmerne obremenitve okolja zaradi vnosa blata čistilne naprave v tla, dolžna kriti stroške v primeru subsidiarnega ukrepanja iz 11. člena ZVO-1. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da tožeča stranka kot lokalna skupnost v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za vnos blata na posamezna zemljišča, za katera ima zakupno pravico F. d.d., ni stranka postopka, prav tako ji v tem postopku tudi ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je bilo na zahtevo E. d.o.o. izdano okoljevarstveno dovoljenje za vnos blata iz Centralne čistilne naprave ... na kmetijska zemljišča, ki jih ima v zakupu F. d.d. na podlagi 82. člena ZVO-1 in Uredbe o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uredba, Uradni list RS, št. 84/2005), ki natančneje določa pogoje in postopek za pridobitev takega dovoljenja. V skladu z določbo prvega odstavka 82. člena ZVO-1 je stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (za obratovanje druge naprave, ki ni določena s predpisom iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, za kar gre pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za vnos blata v tla v obravnavani zadevi) upravljavec naprave. Po določbi petega odstavka 84. člena citiranega zakona je ministrstvo dolžno poslati okoljevarstveno dovoljenje tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava. Glede na navedeno pravno podlago in upoštevaje določbo 42. člena ZUP, po kateri ima lahko lastnost stranke v postopku le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis, tožeča stranka tudi po presoji sodišča z izpolnitvijo obveznosti po petem odstavku 84. člena ZVO-1, ne more pridobiti statusa stranke. Upoštevaje določbo 43. člena ZUP, po kateri ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, pa tožeči stranki tudi ni mogoče priznati statusa stranskega udeleženca. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta posebna korist. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari. Tega pa tožeča stranka s pavšalnim sklicevanjem na pristojnosti in obveznosti v zvezi z aktivnimi ukrepi glede skrbi za zdravo življenjsko okolje, ki jih ji nalagajo različni predpisi, ni izkazala.

Tožena stranka oz. Agencija Republike Slovenije za okolje je v postopku izdaje izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja bila dolžna odločiti na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi predpisov, ki določajo postopek in pogoje za pridobitev takega dovoljenja (ZVO-1 in Uredbe). Ureditev, po kateri je po izdaji takega dovoljenja potrebno le-to posredovati pristojni inšpekciji in občini, na območju katerega se nahaja naprava, za katero je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje (peti odstavek 84. člena ZVO), pa je namenjena nadziranju izvajanja in spoštovanja danega okoljevarstvenega dovoljenja. V zvezi s tem pa je tožeča stranka po uradni dolžnosti (in na podlagi pooblastil, s katerimi je utemeljevala svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje spornega okoljevarstvenega dovoljenja) dolžna sprejemati ustrezne ukrepe. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 73. člena ZVO-1, saj ta določa le, kdo so stranke in stranski udeleženci v postopku pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave iz 68. člena ZVO-1 in ni neposredno uporabljiva v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 82. člena ZVO-1, za kar gre v obravnavanem primeru.

Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006) kot neutemeljeno zavrnilo.