VSL sodba I Cp 4493/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 42.000,00 EUR in za materialno škodo v znesku 50,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 63,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi obveznost tožene stranke za plačilo pripadajoče odškodnine, v preostalem delu pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je iz uvodne določbe Splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti O-94 razvidno, da je zavarovanec "oseba, katere premoženje in/ali premoženjski interes je zavarovan". Torej gre za zavarovanje posamezne osebe, v konkretnem primeru posameznega lastnika stanovanja v večstanovanjski hiši, v razmerju do tretjih oškodovancev in ne za zavarovanje vseh lastnikov skupaj kot enotne osebe, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je s pogodbo zavarovana odgovornost vsakega od 96 lastnikov stanovanj kot samostojnega zavarovanca in določbo 3. odstavka 3. člena splošnih pogojev, ki izključuje odškodninske zahtevke zavarovanca in njegovih svojcev, upoštevati le v odnosu do tistega zavarovanca, na katerega se ta določba nanaša, in ne na ostalih 95 zavarovancev po sklenjeni zavarovalni pogodbi. V razmerju do teh 95 zavarovancev je tožena stranka nedvomno tretjo osebo v smislu sklenjene zavarovalne pogodbe in njen zahtevek iz naslova odgovornosti drugih lastnikov stanovanj v predmetni večstanovanjski hiši ni izključen niti s pogodbo niti z določili splošnih pogojev. Izključen je le njen zahtevek zoper lastnika stanovanja, v katerem dejansko prebiva. Takšno naziranje je v skladu z določbo 4. odstavka 949. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V kolikor bi sodišče prve stopnje menilo, da je določba splošnih pogojev tožene stranke o tem, da je zavarovanec oseba, katere premoženje ali premoženjski interes je zavarovana, nejasna in da omogoča različna tolmačenja, bi moralo to določbo šteti kot nejasno v smislu 83. člena OZ in jo obravnavati v korist tožnice. Zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zavarovalni pogoji Zavarovalnice X za lastnike stanovanj le bolj ugodni, neutemeljena, ker so te določbe le bolj jasne in v celoti v skladu z določbami OZ. Določba 3. odstavka 3. člena splošnih pogojev tožene stranke O-94, ki odreka tožnici kot oškodovanki, da uveljavlja odškodnino od drugih solastnikov stanovanjske hiše, pa je nična tudi po določbi 121. člena OZ, saj nasprotuje samemu namenu sklenjene pogodbe in dobrim poslovnim običajem ter je za tožnico tudi neupravičeno in pretirano stroga. 95 lastnikov stanovanj v predmetnem objektu je tožeči stranki dejansko dolžno povrniti škodo, ki ji je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, kot bi bila tudi tožnica dolžna povrniti škodo kateremukoli drugemu od 95 lastnikov stanovanj ter njihovim družinskim članom. Neživljenjsko in neutemeljeno bi bilo pričakovati, da bi se lastniki stanovanj zavarovali le za primere naključnih obiskovalcev, ki ne bi bili v nikakršnem razmerju s komerkoli od lastnikov ali uporabnikov zavarovanj, saj takšni v večstanovanjski blok na R. sploh ne vstopajo. Zavarovanje bi bilo omejeno le na npr. poštarja, prinašalca pizz ali na vlomilce, kar nedvomno ni v skladu z osnovnim namenom pogodbe o zavarovanju odgovornosti niti na splošno niti v konkretnem primeru. Zaradi očitane zmotne uporabe materialnega prava je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na višino tožnici nastale škode, in sodbe iz tega razloga tudi ni mogoče utemeljeno preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Primerjava pogojev zavarovanja odgovornosti med toženo stranko in Z. T. je za to pravdo brezpredmetno in irelevantno. Zavarovalna razmerja z eno in drugo zavarovalnico so namreč med seboj ločena oziroma samostojna in druga od druge neodvisna. Vsaka zavarovalnica ima svoje pogoje zavarovanja, pod katerimi vstopa v zavarovalno razmerje s svojimi zavarovanci in ta zavarovalna razmerja se presojajo le po tistih pogodbenih določilih, kot je bilo posamezno zavarovanje sklenjeno.

Določba o izključitvi škodne odgovornosti v 3. točki 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-94 tožene stranke (priloga A8 - v nadaljevanju Splošni pogoji) je nedvoumna in jasna, tako da za njeno razumevanje ni umestna uporaba določbe 83. člena OZ o razlagi nejasnih pogodbenih določil. Kot to pravilno pojasni že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, po citirani določbi tožena stranka kot zavarovalnica pri zavarovanju odgovornosti ne jamči za škodo (iz zavarovanja so izključeni odškodninski primeri), ki jo utrpijo zavarovanci in njihovi svojci ter poslovni družbeniki zavarovancev ter njihovih svojcev. Po polici za zavarovanje odgovornosti št. 404731 z dne 25.5.2006 (priloga A7) so v obravnavanem zavarovalnem primeru zavarovanec vsi etažni lastniki hiše R. in ne posamezni etažni lastnik, kot zmotno zatrjuje pritožba. Vsi etažni lastniki skupaj so kot solastniki skupne naprave (tu dvigala) v zgradbi zavarovali svojo odgovornost za škodo, ki izvira iz te naprave. Da je temu res tako, je nadalje ugotoviti tudi iz določbe 10. člena Splošnih pogojev, ki še natančneje opredeljuje odgovornost tožene stranke kot zavarovalnice za škodne primere pri zavarovanju hišne in zemljiške posesti, ki je predmet zavarovanja v obravnavanem zavarovalnem razmerju. Po 2. točki citirane določbe v primeru, da ima zgradba več lastnikov, zavarovalnica ne jamči za zahtevke iz škode, ki prizadene solastnika ali njegove svojce, če so zahtevki postavljeni na druge solastnike. Po 3. točki pa zahtevke lastnika stanovanja in njegovih svojcev krije zavarovanje le, če lastnik stanovanja ali njegov zakoniti zastopnik ni skupno z lastnikom stavbe odgovoren za škodo. V tu obravnavanem primeru je oškodovanka neprerekano oziroma nesporno svojec etažnega lastnika enega stanovanja in tožničin zahtevek je dejansko naperjen zoper druge etažne lastnike kot solastnike njim skupne naprave. V takem primeru ni odgovornosti zavarovalnice izrecno na podlagi 2. točke 10. člena Splošnih pogojev. Ker je za škodo, ki izvira iz etažnim lastnikom skupnega dvigala, odgovoren tudi etažni lastnik, katerega svojec je tožnica, je odgovornost tožene stranke izrecno izključena tudi v 3. točki 10. člena Splošnih pogojev. Naj pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi v tem delu poda še pomislek o pritožbeni trditvi glede tretjih oseb, ki prihajajo v obravnavano zgradbo. Splošno znano je, da v stanovanjske zgradbe od nestanovalcev prihajajo še številni drugi, ne le poštarji, raznašalci pizz ali vlomilci, kot npr. daljni sorodniki, prijatelji in naključni obiskovalci stanovalcev v tej zgradbi. Za vse te pa imajo etažni lastniki zavarovano odgovornost pri toženi stranki.

Po določbi 4. odstavka 949. člena OZ so veljavna pogodbena določila premoženjskega zavarovanja, s katerimi se zavarovalnina omeji na manjši znesek od škode. Ta določba za to sporno vprašanje, ali obravnavano zavarovanje obsega tudi vtoževano škodo, ni upoštevna in se pritožba nanjo zmotno sklicuje, saj ni sporna zavarovalna vsota, do katere zavarovalnica krije škodo. Da določba 3. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni nična skladno določbi 121. člena OZ, je dovolj obširno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej zadnji odstavek na 2. strani). Da zavarovanje po polici za zavarovanje odgovornosti iz priloge A7 služi svojemu namenu, je pojasnjeno že z zgoraj podanimi razlogi. Da bi bila določba 3. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev v nasprotju še s kakšno drugo kogentno določbo zakona, ne zatrjuje niti pritožba. Opredeliti pa te določbe ni niti kot nepravične in pretirano stroge, saj je sprejemljivo in razumljivo, da se stranki zavarovanja dogovorita, da se zavaruje le odgovornost solastnikov skupne stvari ali naprave nasproti tretjim, ki z nobenim od solastnikov niso v tesni rodbinski ali sostanovalski skupnosti. Glede na vse navedeno obravnavano zavarovanje ne predstavlja niti odmika od sicer kogentnih določb zakona, tako da nima podlage niti pritožbeno sklicevanje na 924. člen OZ.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).