VSRS Sodba I Ips 316/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1S sklepom z dne 25.8.2005 je predsednica senata Okrožnega sodišča v Kranju kot neutemeljen zavrnila predlog zagovornika za odmero nagrade in stroškov z dne 4.7.2005. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 12.10.2005 pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik dne 27.10.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 9.11.2009. Zahtevo vlaga, kot navaja, iz vseh razlogov 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z določili ZKP navedena sklepa razveljavi ter predlogu za povračilo stroškov postopka ugodi v celoti oziroma podrejeno, da napadena sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

3Višji državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 12.11.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 19.11.2009 in njegov zagovornik dne 17.12.2009 seznanjena. Zagovornik se je glede odgovora pisno izjavil z vlogo z dne 25.11.2009.

B-1

4Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP);

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo. V zahtevi navaja, da je odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu, s katerim je na podlagi 95. člena ZKP zavrnilo predlog za povračilo stroškov v zavrnilnem in oprostilnem delu sodbe, ker navedenih stroškov ni mogoče izločiti iz skupnih stroškov, nezakonita. Sodišče je v sodbi odločilo, da stroški v točki B in C (stroški zavrnilnega in oprostilnega dela) bremenijo proračun. S tem, ko je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika za povračilo nagrade, je po navedbah zahteve sodišče nezakonito spremenilo pravnomočno sodbo, ki se ne sklicuje na uporabo 95. člena ZKP.

6Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.4.2005 spoznalo obsojenca za krivega storitve enajstih kaznivih dejanj velike tatvine po drugem in prvem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), izreklo mu je pogojno obsodbo ter denarno kazen in mu v plačilo naložilo stroške postopka v znesku 62.400 SIT, nerazdelno skupaj s soobsojeno D.H. pa tudi stroške v znesku 365.346 SIT ter morebitne dodatno priglašene stroške postopka, ki se bodo odmerili naknadno s posebnim sklepom, ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki je bil obsojencu dodeljen po uradni dolžnosti v višini 209.853 SIT ter povprečnino v znesku 150.000 SIT; oprostilo ga je obtožbe za dve kaznivi dejanji velike tatvine in zavrnilo obtožbo zaradi treh kaznivih dejanj velike tatvine ter odločilo, da stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe iz 1. - 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik dne 29.4.2005 napovedal pritožbo. Sodišče je izdelalo pisni odpravek sodbe in ga dne 28.6.2005 vročilo zagovorniku ter dne 5.7.2005 tudi obsojencu. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (obsodilni del sodbe) je zagovornik dne 11.7.2005 vložil pritožbo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.10.2006 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

7Obsojenčev zagovornik je s pisno vlogo z dne 4.7.2005 priglasil v zvezi z oprostilnim in zavrnilnim delom sodbe stroške za opravljene storitve v višini 10.900 točk ter predlagal sodišču, da znesek nagrade nakaže na njegov tekoči račun pri banki. Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom predlog zagovornika za odmero in izplačilo nagrade ter stroškov zavrnilo kot neutemeljen iz razlogov drugega odstavka 95. člena ZKP. Kot izhaja iz obširne obrazložitve sklepa (str. 2 sklepa predsednice senata, str. 2 in 3 sklepa zunajobravnavnega senata) je sodišče ocenilo, da stroškov, ki se nanašajo na oprostilni in zavrnilni del sodbe, ni mogoče izločiti stroškov, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe, ker se nobena od glavnih obravnav ni nanašala na ugotavljanje kazenske odgovornosti obsojenca zaradi kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je bila izdana oprostilna oziroma zavrnilna sodba v tolikšni meri, da bi bilo mogoče stroške, povezane s temi kaznivimi dejanji, izločiti iz stroškov celotnega kazenskega postopka.

8V vsaki sodbi je treba odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so (prvi odstavek 93. člena ZKP). Odločitev o tem, kdo bo plačal oziroma nosil stroške kazenskega postopka, je praviloma odvisna od izida kazenskega postopka. Temeljno pravilo je, da mora obdolženec, če je spoznan za krivega, povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP) oziroma, da stroški postopka iz 1. - 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, če se postopek ne konča z obsodilno sodbo (prvi odstavek 96. člena ZKP). Slednja zakonska določba se uporabi le, če se je kazenski postopek zoper obdolženca v celoti končal z neobsodilno sodbo. Če pa se je postopek zoper obdolženca za nekatera kazniva dejanja končal z obsodilno sodbo, za druga pa z oprostilno ali zavrnilno sodbo in so stroški medsebojno ločljivi, sodišče o stroških odloči po drugem odstavku 95. člena ZKP. To pa pomeni, da če se ti stroški (stroški oprostilnega oziroma zavrnilnega dela sodbe) ne dajo izločiti, velja pravilo, da mora obtoženec povrniti vse stroške postopka.

9Neutemeljene so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da „v sodbi sodišče ni omenilo 95. člena ZKP, prav tako pa niti obrazložitev smiselno ali vsebinsko ne navaja oziroma se ne sklicuje na uporabo navedenega člena“. Sodišče prve stopnje je obsojencu s sodbo v plačilo naložilo stroške postopka v zvezi z obsodilnim delom sodbe, opirajoč se tudi na določbo tretjega in četrtega odstavka 95. člena ZKP (str. 8 in 26 sodbe sodišča prve stopnje). V konkretni zadevi, kjer se je postopek zoper obsojenca končal z izrekom obsodilne in oprostilne oziroma zavrnilne sodbe, bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 95. člena ZKP že ob izreku sodbe presoditi tudi, ali so stroški obsodilnega in oprostilnega oziroma zavrnilnega dela sodbe medsebojno ločljivi in o vseh stroških odločiti ob uporabi prvega in drugega odstavka 95. člena ZKP, namesto da je o teh stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP. Vendar pa sodišče prve stopnje ob izreku sodbe ni vedelo, ali bo obsojenec zahteval povrnitev stroškov postopka v zvezi z oprostilnim oziroma zavrnilnim delom sodbe, niti o višini stroškov ni imelo podatkov, saj je obsojenčev zagovornik zahtevek s podatki o višini stroškov (nagrada zagovornika glede oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe) vložil po izreku sodbe oziroma vročitvi pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje. Tako je šele po prejemu zagovornikovega zahtevka za izplačilo nagrade sodišče (predsednica senata sodišča prve stopnje) lahko zato presojalo, ali se dajo stroški tega dela postopka izločiti iz skupnih stroškov postopka, naloženih v plačilo obsojencu z izrekom obsodilne sodbe. Ob presoji, da stroškov tega dela postopka ni mogoče izločiti iz stroškov, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe, je skladno z zakonom iz razlogov drugega odstavka 95. člena ZKP zagovornikov zahtevek za izplačilo nagrade z izpodbijanim pravnomočnim sklepom utemeljeno obrazloženo zavrnilo. S to odločitvijo pa pravnomočna sodba ni bila spremenjena, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno navaja zagovornik.

C.

10Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jih je zagovornik nakazoval v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo odmerilo s posebnim plačilnim nalogom sodišče prve stopnje.